Kabaret pevka Tjaša Fajdiga: Vrnitev v Slovenijo je bila moj največji umetniški poraz
Perje, zapeljivi gibi in spogledovanje na odru marsikoga še vedno spravijo v nelagodje. Kako dekle iz konservativnega okolja pristane v svetu kabareja? O tabujih, predsodkih in umetnosti smo se pogovarjali s Tjašo Fajdiga, vrhunsko jazz pevko in magistro muzikalnega performansa. Kot prva Slovenka v zgodovini je bila sprejeta na program mjuzikla na prestižni Kraljevi akademiji za glasbo v Londonu, ki jo je zaradi izjemnega talenta in absolutnega posluha v celoti štipendirala.
Veljate za »akademizirano upornico«. Zakaj bi nekdo z magisterijem najprestižnejše šole za muzikal na svetu izbral žanr, ki ga mnogi še vedno napačno zamenjujejo z »nemoralno poceni zabavo«?
Kabare je žanr ženstvenosti, ženske moči, dominance, ciničnosti, humorja, glasbe, igre, plesa in hudomušnosti. Čeprav je imel do sedaj pogosto prizvok nečesa nemoralnega ali poceni, je to v resnici svet brez meja, z izjemnimi razsežnostmi, kjer lahko človek najde marsikatero svojo posebnost, drugačnost in lepoto.
Vaša družinska zgodba je fenomen: tri sestre, tri vrhunske glasbene kariere, in starša, ki sploh nista glasbenika. Kakšen »recept« sta uporabila, da sta v domu brez profesionalnih instrumentov ustvarila takšen umetniški inkubator?
To je treba vprašati direktno njiju. Lahko pa rečem, da se je glasba pri nas v dnevni sobi vrtela že od majhnega. Tako mama kot oče sta velika ljubitelja glasbe. Mama je igrala kitaro, oče pa je pel v več pevskih zborih. Glasbeno so bili usmerjeni tudi stari starši ter njihovi bratje in sestre, tako da bi rekla, da je glasba pri nas preprosto v genih. Spomnim se otroštva, ko so se na CD-predvajalniku vsako dopoldne vrteli Iztok Mlakar, Mozart, Bizet in njegova genialna Carmen, pa še bi lahko naštevala. Ob tej glasbi smo s sestrami pele, plesale in imele svoje »wannabe baletne« uprizoritve.
Vaši sestri – vrhunska pianistka Meta Fajdiga in flavtistka Jana Trošt – se gibljeta v klasičnih vodah. Se kdaj počutite kot »črna ovca« družine, ker ste izbrali žanr, ki namesto v koncertne dvorane sodi v zatemnjene klube?
Gotovo sem v naši družini črna ovca, ampak predvsem v smislu drugačnega razmišljanja in tudi uporništva v študentskih letih. Drugače pa se s tem, kako drugačno je moje delo in ali je sprejemljivo ali ne, niti malo ne ukvarjam. Obožujem svoj poklic in vem, koliko sem – in še moram – za to, da ga lahko dobro opravljam, žrtvovati. Ko stopim na oder, se zame vsakdan konča in grem v svet, ki je samo moj. Svet, ki je neomejen, čudovit, poln barv in čustev. Takrat preprosto zaživim. To odtehta čisto vsako oznako »črna ovca«, nestrinjanje ali nesprejemanje. Ko je treba, seveda nastopam tudi z različnimi drugimi repertoarji. Zame so petje, ples in igra skozi glasbo način izražanja, zato vsako zvrst – tudi bolj klasično obarvano – sprejemam z veliko mero spoštovanja, zanimanja in veselja.
Odraščali ste v sorazmerno konservativnem okolju. Kako ste v sebi poravnali račune med vzgojo, ki zahteva skromnost, in kabaretom, ki ljubi eksces in drznost?
Da sem lahko svoje priučene predsodke in poglede na svet ozavestila, sprejela in posledično tudi spremenila, mi je najbolj pomagal študij v tujini. Tam se sprejemajo različni pogledi in človek hitro spozna, kaj želi peljati naprej in kaj s spoštovanjem spušča. Skromnost ostaja z mano v vsakdanjem življenju, ko pa stopim na oder, se spremeni v eksces in drznost. Rada pravim, da je drama za na oder, povsod drugje pa se ji zelo rada izognem.
Spomnim se otroštva, ko so se na CD-predvajalniku vsako dopoldne vrteli Iztok Mlakar, Mozart, Bizet in njegova genialna Carmen, pa še bi lahko naštevala. Ob tej glasbi smo s sestrami pele, plesale in imele svoje »wannabe baletne« uprizoritve.
Slavni citat iz muzikala Cabaret pravi: »Life is a Cabaret, old chum, come to the Cabaret!« Se vam zdi, da Slovenci razumemo, da kabare ni le perje, ampak inteligenten upor proti družbeni togosti?
Za zdaj v Sloveniji kabare še ne deluje kot upor proti družbeni togosti. Na maratonu proti pravemu razumevanju kabareta moramo preteči še kar nekaj kilometrov. Trenutno ga večina dojema predvsem kot kombinacijo plesa, petja in malo igre. Lepo pa je, da se ta zvrst vedno bolj raziskuje in pridobiva zanimanje.
V Londonu ste našli svoj jaz, živeli svoje sanje, nato pa vas je korona vrnila domov. Je bila vrnitev v Slovenijo umetniški »poraz« ali trenutek streznitve, da lahko svojo vizijo uresničite doma?
Vrnitev v Slovenijo je bila moj največji umetniški poraz. Vzela mi je voljo do življenja in za nekaj časa sem popolnoma izgubila smisel ter veselje do ustvarjanja. Vsako spremembo, tudi najmanjšo, doživljam zelo intenzivno, zato mi je bila nenadna vrnitev izjemno težka. A tudi v najtežjih situacijah vedno obstajajo poti naprej. Danes sem iz srca hvaležna, da sem tukaj, kjer sem. Tudi v Sloveniji lahko počnem to, kar imam rada. Lahko stojim na odru, ustvarjam, predavam podjetjem o obvladovanju odra, delim veselje do petja s svojimi učenci, hkrati pa vsak dan pogledam skozi okno in vidim našo čudovito naravo, jem domačo hrano in imam ob sebi ljudi, ki so moji. To je neprecenljivo. Zavedam se, da sem se na svojem področju šele začela ogrevati, čutim pa, da se premikam v pravo smer in da je moja meja le nebo.
Kabaret je bil zgodovinsko prostor svobode za tiste, ki niso sodili v kalup. Koga oziroma kaj s svojimi nastopi v Sloveniji najbolj izzivate – našo potrebo po tem, da smo vedno pridni, ali naš strah pred žensko suverenostjo?
Celoten poklic, ki ga opravljam, zahteva ogromno discipline in »pridnosti«, čeprav tega izraza res ne maram. Bolj kot o izzivanju bi govorila o ženski moči, notranji ranljivosti, izražanju in ustvarjanju – stvareh, ki so še danes pogosto potisnjene na rob in si jih marsikatera ženska ne upa zares vzeti zase.
Liza Minnelli je pela: »What good is sitting alone in your room?« Koliko osamljenosti in dvomov je v ozadju, da lahko na odru zasijete kot popolnoma samozavestna diva?
Za vsako močjo se skriva šibkost, za vsakim veseljem žalost. Živimo v svetu kontrastov in med njimi ves čas iščemo ravnovesje. Ko že mislimo, da smo ga našli, se poruši in ga moramo iskati znova. Dvom je nekaj najbolj naravnega. Brez njega človek ne bi napredoval. Tudi pri meni je prisoten, včasih zelo močno. A skušam ga spreminjati v svojo moč, trdnost in zavedanje, kdo sem ter kam želim iti. Osamljenost pa ni vezana na to, ali si sam ali je poleg tebe kdo prisoten. V mojem poklicu je večina dela opravljena v »samoti«, če lahko temu tako rečem. Lahko rečem, da sem se na svoji poti večkrat počutila osamljeno, čeprav takrat sploh nisem bila sama. Osamljenost se pojavi le takrat, ko nimamo sebe oziroma ko sebe ne čutimo. Biti sam je nekaj krasnega in menim, da bi morali najprej znati biti sami s sabo, šele potem pa si iskati partnerje, ustvarjati družino in tako naprej. Z velikim veseljem povem, da je pri mojem delu veliko samostojnosti in samote, nikoli pa osamljenosti, saj človek vedno nosi sebe v sebi.
Študij v Londonu prinese tehnično popolnost. Glede na to, da ste se sami poimenovali »control freak«, vam uspe to željo po perfekciji odvreči, da lahko postanete zares surovi in ranljivi?
Z leti in z nekaj več modrosti skušam svojo potrebo po kontroli razumeti in sprejeti. Ta lastnost je imela v mojem otroštvu in odraščanju svojo funkcijo in je nastala z razlogom. Zdaj pa se učim, da je pretirana kontrola zelo moška energija, medtem ko ženska veliko bolj cveti, ko pusti, da stvari pridejo do nje oziroma jih k sebi pritegne s svojo magnetičnostjo, ne s kontrolo. Oder namreč ni prostor za kontrolo. Morda me je prav zato vedno tako močno vlekel.
Vsako spremembo, tudi najmanjšo, doživljam zelo intenzivno, zato mi je bila nenadna vrnitev izjemno težka. A tudi v najtežjih situacijah vedno obstajajo poti naprej.
Veliko govorite o opolnomočenju žensk. Je korzet na odru za vas simbol ukalupljenosti, ki ga premagate, ali oklep, v katerem se počutite najbolj varno in močno?
Sama korzetov na odru pravzaprav nikoli ne nosim, bi pa rekla, da je njegova simbolika nekje vmes. Bolj kot korzet bi izpostavila kostum – bleščice, okraske, lepe vzorce … Gotovo to poudari žensko eleganco in lepoto, a prava lepota, varnost in moč prihajajo iz notranjosti ženske. Obleka ji pri iskanju tega žal ne bo veliko pomagala, čeprav se tega večina žensk še vedno ne zaveda.
Glede na to, da imate radi načrte – kako vidite svojo karierno prihodnost? Načrtujete slovensko kabare institucijo ali vas bo pot znova zanesla v tujino?
Svojo bližnjo prihodnost trenutno posvečam predvsem predavanjem in učenju o obvladovanju odra ter nastopanja, saj je oder za večino ljudi žal velik sovražnik, čeprav je v resnici nekaj zelo lepega. Kabareti ostajajo del mojega vsakdana in ja, želim si tudi ponovne poti v tujino – ne več za stalno, ampak projektno in občasno, saj je moj dom tukaj, v naši čudoviti Vipavski dolini, kjer želim ustvarjati in živeti. Kabare institucija bo verjetno prišla na vrsto kasneje, ko bodo izkušnje in mreža ljudi še močnejše – najverjetneje, ko bom v penziji (smeh). Zelo me zanima tudi poučevanje petja na AGRFT ter širjenje svoje glasbene šole. Glavna smer ostaja kabare, vse ostalo pa so čudoviti dodatki, ki moje delo, rutino in disciplino delajo še bogatejše.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
