SMRT SMRTI

Jose Cordeiro: Smrt bi lahko do leta 2045 postala neobvezna

Avtor knjige Smrt smrti verjame, da smo zadnja smrtna in prva nesmrtna generacija. O znanstvenih dosežkih pomlajevanja in tem, ali bo dolgoživost dostopna vsem.
Fotografija: Jose Cordeiro kmalu prihaja v Ljubljano. Na dogodku Vitalna investitorka v Pradi: Longevity Edition 2 bodo združeni vrhunci biotehnologije, regenerativne medicine, nevroznanosti in investicijskih strategij. Foto: Osebni arhiv
Odpri galerijo
Jose Cordeiro kmalu prihaja v Ljubljano. Na dogodku Vitalna investitorka v Pradi: Longevity Edition 2 bodo združeni vrhunci biotehnologije, regenerativne medicine, nevroznanosti in investicijskih strategij. Foto: Osebni arhiv

Bi želeli živeti 200 ali celo 1000 let, če bi pri tem ostali zdravi in samostojni? Jose Cordeiro je prepričan, da bi nam znanstveni napredek lahko omogočil prav to. Venezuelsko-španski inženir, ekonomist, futurist in transhumanist napoveduje, da bo smrt do leta 2045 postala neobvezna. Zakaj prav leto 2045? Kot pravi, gre za tehnološko napoved, o kateri (še) ni znanstvenega soglasja, a jo s soavtorjem Davidom Woodom zagovarjata v knjigi Smrt smrti, ki je pri založbi Chiara izšla tudi v slovenščini. V njej prinašata radikalno sporočilo - fizična nesmrtnost ni več le mit ali znanstvena fantastika, temveč dosegljiva realnost, ki jo bomo morda doživeli že v nekaj desetletjih.

Cordeiro 19. novembra prihaja v Ljubljano, kjer bo predaval na dogodku Vitalna investitorka v Pradi – Longevity Edition 2. Pred obiskom smo se z njim pogovarjali o dokazih in obljubah pomlajevanja, dostopnosti prihodnjih terapij ter meji med znanstvenim napredkom in prodajanjem lažnega upanja.

V predgovoru k slovenskemu prevodu vaše knjige je dr. Anja Krivograd, slovenska molekularna biologinja, zapisala, naj se bralec pripravi na premislek o svojih najglobljih prepričanjih o življenju in smrtnosti. Je bil prav to vajin glavni cilj pri pisanju knjige – spodbuditi ljudi, da podvomijo o nečem, kar sprejemamo kot neizogibno?

Vsekakor! S soavtorjem Davidom Woodom sva želela postaviti pod vprašaj eno najstarejših človeških prepričanj: da sta staranje in smrt neizogibna. Staranje je biološki proces, ne nujno nespremenljiva usoda. Znanost vse bolj kaže, da lahko biološke procese razumemo, spreminjamo in jih potencialno tudi obrnemo. Ljudi želiva spodbuditi, da znova razmislijo o smrtnosti in si zamislijo prihodnost, v kateri bomo postali zadnja smrtna in prva nesmrtna generacija. V prihodnjih dveh desetletjih bomo namreč priča večjemu znanstvenemu napredku kot v zadnjih dveh tisočletjih!

Ko sem prijateljem povedala, da se pripravljam na intervju z vami, in jim predstavila vašo tezo, da bo smrt že leta 2045 postala neobvezna, je večina odgovorila, da si večnega življenja ne želi. Nekateri so se celo vprašali, kdo bi si ga sploh želel. Zagotovo ste tudi sami že večkrat naleteli na takšne odzive. Kaj odgovarjate tem ljudem?

Takšne odzive slišim pogosto in običajno odgovorim s preprostim vprašanjem: »Bi radi umrli jutri?« Večina ljudi si želi živeti dlje, če bi pri tem ostali zdravi in samostojni. Cilj ni podaljševati starosti, bolezni in trpljenja, temveč mladost, vitalnost in zdravje. Dolgoživost mora biti izbira, ne obveznost. Nikomur se ni treba že danes odločiti, ali želi živeti 200 ali 1000 let. Želimo si le, da bi prihodnje generacije imele to možnost.

"Moja vizija ni svet, v katerem dlje živijo samo milijarderji, temveč svet, v katerem je zdrava dolgoživost dostopna vsem, in to brezplačno – oziroma s kritjem iz socialnega zavarovanja," pravi Jose Cordeiro. Foto: Osebni arhiv

Napovedujete, da bo smrt do leta 2045 postala neobvezna. Na katerih konkretnih znanstvenih dokazih temelji ta letnica in kateri ključni preboji se morajo do takrat še zgoditi?

Leto 2045 je tehnološka napoved, ki jo zagovarja moj prijatelj Ray Kurzweil, soustanovitelj Singularity University oziroma Singularity Education Group in nekdanji direktor pri Googlu, ne pa datum, o katerem bi obstajalo znanstveno soglasje. Temelji na povezovanju eksponentno razvijajočih se tehnologij, zlasti umetne inteligence, biotehnologije, genomike, nanotehnologije in regenerativne medicine.

Že zdaj napredujemo na področjih celičnega reprogramiranja, senolitikov, matičnih celic in genskih terapij. Ta razvoj nakazuje, da bi lahko vplivali na biološko staranje. Vendar še vedno potrebujemo varne in učinkovite načine za odpravljanje nakopičenih poškodb, povezanih s staranjem, po celotnem človeškem telesu.

Verjamem, da bo umetna inteligenca pospešila ta odkritja in bi nam lahko pomagala doseči tako imenovano ubežno hitrost dolgoživosti oziroma LEV (longevity escape velocity): točko, na kateri medicinski napredek pričakovano trajanje zdravega življenja podaljšuje hitreje, kot mineva čas.

Oba sva v svojem življenju doživela več velikih tehnoloških prelomnic: od časa, ko doma še nismo imeli računalnikov, do pametnih telefonov, vsesplošno dostopnega interneta in vsakodnevne uporabe umetne inteligence. Vse te spremembe so močno zaznamovale naše življenje, vi pa pišete, da bo pomlajevanje najbolj korenita sprememba in največji posel v človeški zgodovini. Zakaj menite, da bo njegov vpliv še večji?

Digitalne tehnologije so spremenile to, kaj lahko počnemo; pomlajevanje pa bi lahko spremenilo to, kako dolgo bomo to lahko počeli. Računalniki in internet so spremenili sporazumevanje, izobraževanje in poslovanje, niso pa temeljito spremenili naših bioloških omejitev.

Pomlajevanje bi lahko preoblikovalo medicino, znanost, gospodarstvo, izobraževanje, družinsko življenje in samo družbo. Predstavljajte si, da bi ljudje stoletja ostajali zdravi in produktivni ter imeli možnost, da se v svojem precej daljšem življenju učijo, delajo in raziskujejo. S tem bi lahko tudi močno zmanjšali ogromne stroške in trpljenje, ki jih povzročajo bolezni, povezane s staranjem.

Verjamem, da bo to ena največjih znanstvenih, gospodarskih in humanitarnih preobrazb v človeški zgodovini. Ker se trenutno vsi staramo in umiramo, je potencial tega, da bi ljudem omogočili neomejeno dolgo življenje v mladostnem stanju, ogromen. Koristi takšnega razvoja včasih označujemo kot »dividendo dolgoživosti«.

Avtorja Cordeiro in Wood v knjigi rušita tabuje in predsodke o staranju ter nas pozivata, naj prenehamo sprejemati propadanje telesa kot nekaj naravnega in neizogibnega. Foto: Založba Chiara
Avtorja Cordeiro in Wood v knjigi rušita tabuje in predsodke o staranju ter nas pozivata, naj prenehamo sprejemati propadanje telesa kot nekaj naravnega in neizogibnega. Foto: Založba Chiara

Kateri dosedanji dosežek je po vašem mnenju najmočnejši dokaz, da je staranje mogoče obrniti? Kaj je bilo pri tem dejansko dokazano: sprememba bioloških označevalcev staranja, izboljšanje zdravja ali podaljšanje življenja?

Eden najbolj vznemirljivih dosežkov je delno celično reprogramiranje, ki temelji na odkritju Shinya Yamanaka, da lahko štirje dejavniki – OCT4, SOX2, KLF4 in c-MYC – zrele celice povrnejo v pluripotentno stanje. Za to odkritje je Yamanaka leta 2012 prejel Nobelovo nagrado za medicino. Raziskovalci zdaj preizkušajo, ali lahko z začasnim aktiviranjem treh od teh dejavnikov, imenovanih OSK, brez c-MYC, obnovijo mladostno delovanje celic, hkrati pa ohranijo njihovo identiteto. Številne organizacije trenutno razvijajo takšne in podobne terapije za biološko pomlajevanje ter vlagajo milijarde dolarjev v »rešitev« staranja.

David Sinclair in njegovi sodelavci so pri miših poročali, da je reprogramiranje z dejavniki OSK obnovilo mladostne epigenetske vzorce, spodbudilo regeneracijo vidnega živca in delno povrnilo vid pri modelih glavkoma in staranja. O obetavnih rezultatih so poročali tudi pri nečloveških primatih, kar je ta pristop približalo klinični uporabi.

Najpomembnejši korak je, da se zdaj preizkuša tudi pri ljudeh. Pred kratkim je podjetje Life Biosciences poročalo o predhodnih rezultatih prve faze kliničnega preskušanja terapije ER-100, ki temelji na dejavnikih OSK, pri treh ljudeh z glavkomom. V prvih 56 dneh so terapijo dobro prenašali, pri dveh udeležencih pa so zaznali začetno izboljšanje rezultatov preiskav vidnega polja. Ti zgodnji izsledki, o katerih je poročalo podjetje, so spodbudni, vendar je preskušanje majhno, nima kontrolne skupine in je namenjeno predvsem ocenjevanju varnosti.

Kaj je bilo torej dokazano? Pri živalih imamo dokaze o epigenetskem pomlajevanju in obnovi delovanja; pri ljudeh pa prve pokazatelje varnosti in začetno izboljšanje vidne funkcije – ne pa dokazanega obrata staranja celotnega telesa ali podaljšanja življenja. Kljub temu je to izjemen prvi korak.

Ko berem, pišem in se pogovarjam o dolgoživosti, me vztrajno spremlja občutek, da je ta predvsem privilegij tistih, ki imajo dovolj časa in denarja. V knjigi skrb zase primerjate s pripenjanjem varnostnega pasu v avtomobilu – kot nekaj osnovnega, kar lahko storimo za svojo varnost in zdravje. Toda, ali življenjske in delovne razmere vsakomur res omogočajo takšno skrb zase? In kaj bi moralo zagotoviti, da bodo prihodnje terapije pomlajevanja dostopne tudi ljudem, ki si danes težko privoščijo kakovostno prehrano, dovolj počitka in osnovno zdravstveno oskrbo?

Popolnoma se strinjam, da dolgoživost ne sme postati privilegij, rezerviran za premožne. Ljudem ne moremo preprosto govoriti, naj se dobro prehranjujejo, telovadijo in dovolj spijo, če jim revščina, težke delovne razmere ali neustrezna zdravstvena oskrba to onemogočajo.

Dolgoživost je tako znanstveni izziv kot prednostna naloga javnega zdravja. Potrebujemo izobraževanje, preventivo, dostop do kakovostne hrane in cenovno dostopno zdravstveno oskrbo. Zagotoviti moramo tudi, da bodo prihodnje terapije pomlajevanja zaradi inovacij, konkurence, javnih naložb in mednarodnega sodelovanja postajale vse dostopnejše.

Tako kot se je določanje zaporedja genoma sčasoma močno pocenilo, verjamem, da bodo tudi tehnologije pomlajevanja postale cenovno dostopne. Pravzaprav bodo terapije pomlajevanja sčasoma v vseh državah krite iz sistemov socialnega zavarovanja, podobno kot zdravljenje covida ali aidsa, ki povzročita bistveno manj smrti kot staranje. Staranje danes ubije vsakogar, ki živi dovolj dolgo, in pomeni največjo pandemijo v zgodovini – ne covid ali aids.

Moja vizija ni svet, v katerem dlje živijo samo milijarderji, temveč svet, v katerem je zdrava dolgoživost dostopna vsem, in to brezplačno – oziroma s kritjem iz socialnega zavarovanja.

Če staranje opredelimo kot bolezen, ali tvegamo, da bodo ljudje, ki se starajo naravno ali si pomlajevanja ne morejo privoščiti, veljali za neodgovorne? Kako preprečiti, da bi možnost pomlajevanja postala družbeno pričakovanje ali celo obveznost?

Če staranje prepoznamo kot zdravstveno stanje, to ne pomeni, da ljudi krivimo, ker se starajo. Nasprotno: pomeni, da biološke vzroke trpljenja in bolezni, povezanih s staranjem, obravnavamo kot legitimne medicinske izzive.

Razlikovati moramo med kronološko in biološko starostjo ter ljudi nikoli ne diskriminirati zaradi ene ali druge. Pomlajevanje mora biti vedno osebna izbira, tako kot vsako drugo zdravljenje. Nihče ne bi smel biti prisiljen vanj, da bi obdržal zaposlitev, pridobil zavarovanje ali bil sprejet v družbi.

Naš cilj je širiti človekovo svobodo, ne ustvarjati novih obveznosti. Pravica do daljšega življenja ne sme nikoli postati dolžnost živeti dlje. Vendar verjamem, da bo večina ljudi želela živeti dlje ter pri tem ostati bolj zdrava in mladostna.

V knjigi večkrat poudarjate, da nasprotujete komercializaciji aktivizma za pomlajevanje in da ga ne bi smeli razumeti kot sredstvo za prodajo prehranskih dopolnil, posegov in drugih izdelkov ali storitev. Kako naj ga torej razumemo in po čem naj ljudje prepoznajo razliko med verodostojnim prizadevanjem za daljše, bolj zdravo življenje in prodajanjem lažnega upanja?

Zame zagovorništvo dolgoživosti v svojem bistvu pomeni znanost, izobraževanje, javno zdravje in človekove pravice. Pomeni spodbujanje raziskovanja biologije staranja, vlaganj v preventivno in regenerativno medicino ter prizadevanje, da zdrava dolgoživost postane svetovna prednostna naloga.

Nasprotujem izkoriščanju upanja ljudi s prodajo prehranskih dopolnil, posegov ali čudežnih zdravljenj, katerih učinkovitost ni dokazana. Verodostojna znanost mora delovati pregledno, objavljati rezultate, sprejemati neodvisno presojo ter jasno razlikovati med obetavnimi predhodnimi raziskavami in dokazanimi terapijami.

V okviru Mednarodne zveze za dolgoživost (International Longevity Alliance) spodbujamo znanstvene raziskave, mednarodno sodelovanje in osveščanje javnosti. Boriti bi se morali proti staranju in z njim povezanim boleznim, ne pa prodajati lažnega upanja. Naše poslanstvo je človeštvu pomagati do daljšega, bolj zdravega, mladostnega in izpolnjujočega življenja, da bi smrt do leta 2045 postala neobvezna.

Preberite še:

V prodaji