Pred kavarniškimi zvoki sva se umaknili v otroško igralnico lokala, ki se zdi več kot primerna za najin pogovor. Jasna Nuša je vzgojiteljica, tista srčna, ki se je za poklic odločila že v osnovni šoli in ga še danes opravlja z ogromnim nasmehom na obrazu.
Niti bolezen je ni ustavila, da se ne bi vedno znova odločno vračala prav tja – v igralnico, med otroke, kjer lahko izrazi svojo neomajno ustvarjalnost, predanost in nežnost.
Otroška igralnica se zdi kar malo simboličen prostor za najin pogovor. Mi zaupate, kakšno je bilo vaše otroštvo in kdaj ste začutili poklicanost za delo z otroki?
Lahko rečem, da je bilo moje otroštvo res čudovito. Odraščala sem v krasni družini, veliko časa smo preživeli zunaj. Že v osnovni šoli, ko sem dobila nečakinjo, sem začutila, da mi je ljubo delo z majhnimi otroki, in nikoli mi ni bilo žal, da sem si izbrala ta poklic. Veselim se, da se bom po bolniški odsotnosti v kratkem vrnila na delo.
Kakšni sta bili vaše počutje in zdravje pred prvo postavitvijo diagnoze raka jajčnikov?
Do leta 2018, ko sem dobila diagnozo napredovalni rak jajčnikov, bi lahko na prste obeh rok preštela dneve, ko sem bila na bolniški, čeprav sem ves čas delala z otroki. No, sem pa od takrat nadoknadila za vse nazaj. (smeh)
Za raka jajčnikov so značilni nespecifični začetni znaki, zaradi katerih ga pogosto (pre)pozno odkrijejo. Kateri so bili pri vas?
Simptomi so zelo netipični in sploh se ne zaveš, da se nekaj takega razvija v telesu. Sama sem kar nekaj časa pred postavitvijo diagnoze čutila močno utrujenost, a sem jo pripisovala temu, da sem imela dva majhna otroka (takrat sta imela pet in sedem let), in tempu življenja. Najprej sem svoj maksimum dala otrokom v službi, popoldne svojima, zvečer je morda sledila še kakšna rekreacija in nato spanje. In tako dan za dnem … Pred diagnozo sem imela občutek, da bom izgorela. V telesu sem čutila, da nekaj ni v redu, da se moram ustaviti, ampak sem to ignorirala.
Kako ste dobili diagnozo?
Avgusta, med pohodom na Pohorje, se mi je sprožila močna, topa bolečina v spodnjem delu trebuha. V naslednjih tednih, ko se je vračala v intervalih, sem jo spretno prekrivala s protibolečinskimi tabletami in predihavanjem, dokler me ni v trenutku tako »sesulo«, da sem morala na urgenco, kjer so mi spet dali protibolečinske tablete in me poslali domov.
Sumila sem na žolčne kamne in si rekla, da bom to že uredila, ko bo pravi čas. Sem pa vseeno »po zvezah« šla na rutinski pregled pri ginekologu. Na dan pregleda so na ultrazvoku opazili deset centimetrov velik tumor na jajčnikih in me zadržali v bolnišnici za dodatne preglede. Od zjutraj, ko sploh nisem vedela, za kaj gre, do popoldneva se mi je s stavkom, da sumijo na raka jajčnikov, sesul svet.
Kaj je sledilo tej novici in kako ste se z njo spopadali?
Najprej je prišlo zanikanje ...
