V Braniku v Vipavski dolini, kjer je preživljala otroštvo in kamor se vedno znova vrača, sva se srečali z Jasmino Jerant, magistrico političnih ved in okoljevarstveno aktivistko.
Slabo desetletje je živela med Kalifornijo in Budimpešto, zdaj pa je razpeta med Slovenijo, Italijo in doktorskim študijem na Finskem.
Avtorica knjige Primer: Anhovo verjame, da lahko s svojim delovanjem izboljša(mo) svet. V intervjuju razkriva, kako se osebne rane družinskega nasilja prepletajo z družbenimi boji ter zakaj je pomembno, da ne utihnemo.
Kam gre ta svet?
Ravno danes sem poslušala očeta v pogovoru s prijateljem, kako je bilo v njunem otroštvu: kakšno uboštvo, kako so delali, kosili pašnike za krožnik mineštre, in da bi tudi današnja »mularija« morala tako živeti. Res je: otroci nekoč niso bili taki, kot so danes, a tudi stari očetje niso imeli toliko, kot imajo danes.
Krivde za vse, kar je narobe z današnjim svetom, ne smemo zvračati na otroke in mladostnike. V resnici je za veliko slabega kriva prav babyboom generacija. Po drugi svetovni vojni je bilo hudo, a potem so – vsaj v Evropi – živeli zlata leta. Pobrali so vso smetano za prihodnje generacije. In to, kar zdaj doživljamo, je zato, ker so bili brezbrižni. Vseeno jim je bilo za onesnaženje okolja, sprejemali so požrešni kapitalizem, imeti več in več.
Posledice tega čaščenja zlata vidimo v Silicijevi dolini, vsa dobičkonosna tehnologija 21. stoletja, ki bi jo po današnjih normah morali vsi imeti in s katero so otroci zasvojeni. Pomembneje kot odgovoriti, kam gre ta svet, je, da se tudi sami zavedamo, da smo soodgovorni za stanje, v katerem smo, saj se premalo upiramo, ker smo sužnji ideje zlata. Otroci pa se od nas učijo.
Prvi del otroštva sem preživela z mamo. Biološki oče je zaradi nasilnega vedenja dobil prepoved približevanja, vpletena je bila tudi policija. Tudi kasneje je bilo moje življenje podpisano z nasiljem. A mnogim se dogajajo še veliko hujše stvari.
Pa verjamete, da vaša sporočila pridejo do tistih, ki bi se jih morala najbolj dotakniti?
Tistih, ki bi se jih naša sporočila morala dotakniti, ne gane nič. Zato je še pomembnejše ...
