Jasmina Cibic: Individualizem je najhujše, kar je prinesel kapitalizem

Nika Vistoropski

Organizacija Film London je poudarila predvsem trilogijo Nada in film Darilo. To estetsko presunljivo delo, glasbeni in plesni presežek, se dogaja na lokacijah, ki same po sebi sodijo med tako imenovana politična darila: v pariški stavbi Oscarja Niemeyerja za francosko komunistično stranko, Palači narodov v Ženevi in Stalinovem darilu – varšavski Palači kulture in znanosti. Leta 1979 rojena umetnica vsaj od leta 2013, ko je predstavljala Slovenijo na Beneškem bienalu, raziskuje pojem »mehke moči«, (zlo)rabo kulture za politične koristi. 

V Guardianovem članku, v katerem so poročali, da ste prejeli nagrado jarman 2021, so zapisali, da vas »navdušuje evropska identitetna kriza 20. stoletja in kako lahko kulturo ugrabi ideologija«. Takšno ugrabljanje pa tudi času, v katerem živimo, ni tuje. 

Ne bi rekla, da me navdušuje evropska identitetna kriza, verjetno prej obratno. Prav zaradi permutacij zgodovine – in ponavljanja velikih zlomov družbene pogodbe – v svoji umetniški praksi nagovarjam pretekle trenutke kriz. Njihove elemente (od arhitekture, umetnosti, političnih govorov) nizam v svoje projekte. Ti obstajajo kot razširjena scenografija teatra, ki jo spremljajo film, publikacije in javni programi v muzejih, kjer razstavljam. To je nekako metodologija dela, ki želi sodobnemu gledalcu predstaviti verzijo naše potencialne prihodnosti in njenega absurda, do katerega bomo kmalu prišli, če ne bomo skupaj ustavili novega razkrajanja družbe. To razkrajanje poteka univerzalno in globalno. Ponekod pa na veliko žalost – pod taktirko populističnih vlad – še bolj eksponentno. 

Stanje je resnično drastično. Trenutno je človeštvo sto sekund pred dvanajsto na uri sodnega dne, biltenu atomskih znanstvenikov, medtem ko smo bili ob koncu hladne vojne 17 minut do dvanajste. 

Omenjena nagrada nosi ime po umetniku Dereku Jarmanu, ki ga zelo cenite predvsem zaradi njegovega slavnega mota »vse, kar naredimo, je politično«. Kot umetnica se tega zavedate že od nekdaj. Kaj pa opažate v družbi? Smo se že prebudili iz spanca brezbrižnosti in ugotovili, da nam čas polzi med prsti? 

Morda je vsaka generacija mislila, da je njena kriza najgloblja. Pa vendar je stanje resnično drastično. Trenutno je človeštvo sto sekund pred dvanajsto na uri sodnega dne, biltenu atomskih znanstvenikov, medtem ko smo bili ob koncu hladne vojne 17 minut do dvanajste. Individualizem in razkroj družbene solidarnosti sta najhujše, kar je kapitalizem prinesel s svojo turbomočjo. Kar je trenutno najnujnejše vzbuditi v družbi, je zavedanje politične moči in prizadevanja prav vsakega posameznika. Prav ob takšnih scenarijih sodnih dni je namreč človeštvo na neki perverzen način nagnjeno k hedonizmu in egoizmu – družbena odgovornost in kohezija pa eksponentno hlapita. 

Tudi vam so se zamajala tla, ko ste izvedeli za rezultate referenduma in populistično vsiljeni brexit. Kako živite zdaj, kaj je brexit v vsakdanjem življenju mednarodnih umetnikov in simptom česa je po vašem mnenju Boris Johnson, o katerem je Jonathan Pie nedavno za The New York Times rekel: »Boris je le eden v nizu vase zagledanih, blebetajočih idiotov višjega razreda, ki jim je usojena veličina samo zato, ker jim nihče ni in ne bo rekel, da se motijo.«? 

Nihče ni verjel, da se bo brexit resnično zgodil. Bil je šok, ki še vedno odmeva; Evropejci ne jenjajo zapuščati Otoka v različnih valovih, vezanih na različno prizadetost sektorjev dela. Za celoten kreativni sektor je brexit seveda absolutna katastrofa. Stroški transferja produkcije v Evropo – od gledališča do umetniških del – so eskalirali, kot si nikoli nismo niti drznili pomisliti, da bodo. Evropsko sodelovanje je skoraj usahnilo, prav tako veliko koprodukcij. Poleg tega so angleške kulturne institucije priredile svoje programe – lokalno, nacionalno specifično produkcijo, ki zdaj absolutno prednjači. Umetniška produkcija, ki ni specifično vezana na vprašanja britanske, postkolonialne zgodovine, ne najde več veliko angažmajev. Vsekakor pa je to dogajanje povzročilo zavedanje nujnosti medsektorske in mednarodne solidarnosti. Prvi žarki novih pristopov k ohranjanju raznovrstne kulturne produkcije so na obzorju, saj se je celotni sektor zgrozil ob cunamiju, ki je pometel z institucijami, kulturnimi delavci in produkcijami. Za rekonstrukcijo bo potrebno dobro desetletje. Ampak vlade se tega zavedo šele, ko so številke vnesene v excelove razpredelnice in preračunane v izgubljene naložbe. Kar pa se tiče britanske vlade in njenega odnosa do družbe ... To je ena velika žalost, sploh ker se laburisti nikakor ne morejo zediniti v resni opoziciji absurdu, nad katerim so obupali še satiriki. Realnost je postala karikatura par excellence. 

Vaš oče je bil učitelj, ki je poučeval Marxa in Engelsa, dokler ni sistem propadel. Njegove knjige ste prestavili na nižjo polico, kjer jih je nekoč pojedel družinski zajec. Ta prigoda je še prav posebno zgovorna. Se tako zdi tudi vam? 

V vzvratnem ogledalu zgodovina vedno pove več kot takrat, ko jo živimo. Verjetno bo tako tudi z našim časom danes. Analize obravnav različnih sektorjev družbe posamičnih držav med pandemijo bodo zelo zgovorne. Kot tudi študij, katere knjige je naš čas poslal na nižje police ali podstrehe. Zato so vsi akterji, ki naši družbi držijo ogledalo, nujni. Opominjajo nas, da bomo jutri gledali nase skozi tista očala zgodovine, ki postanejo, kadar se lomita kulturni kapital družbe in njena zgodovina, sila neizprosna. 

Za celoten kreativni sektor je brexit seveda absolutna katastrofa. Stroški transferja produkcije v Evropo – od gledališča do umetniških del – so eskalirali, kot si nikoli nismo niti drznili pomisliti, da bodo. Evropsko sodelovanje je skoraj usahnilo, prav tako veliko koprodukcij. 

Kako zelo je za vas osebno pomembna pravičnost? Zdi se, da je je vse manj, ampak kakšen bo svet brez nje? 

Glavno vprašanje je, kdo je avtoriteta, ki jo upravlja. Kdo ali kaj je legitimen nadzornik načela družbene normativne pravičnosti? Že smo pri nuji realizacije aktivne drže državljanov. Legitimnost moči se pojavi, ko se ljudje zberejo in delujejo usklajeno, pa vendar svojo legitimnost črpa iz začetnega združevanja, in ne iz kakršnega koli dejanja, ki potem lahko sledi. Aprila imamo krasno priložnost aktivirati ilustracijo tega koncepta.