Film Gram srca režiserja Jana Cvitkoviča pa jih postavlja v ospredje, kot protagoniste, ki jim je večinoma skupno pomanjkanje ljubezni v otroštvu. Gre za filmski poskus iskanja lepote tam, kjer se zdi, da je ni.
V filmu srečujemo znane obraze z ljubljanskih ulic. Iz osebne izkušnje govorim, da sem raje naredila velik ovinek, da bi se ognila srečanju z njimi. Vi pa ste rinili mednje. Zakaj?
To ni bila moja želja. Nič v zvezi s tem filmom ni moja ideja. Do mene je pristopil njegov producent Boštjan Brezovnik in me vprašal, ali bi režiral film o narkomanih. Tega sem se v življenju že nagledal, zato sem sprva zavrnil ponudbo. Poleg tega sem tudi sam imel enak odnos do najhujših džankijev, kot ste dejali: raje narediš lok in ne pogledaš v oči. A ko mi je Brezovnik vse skupaj predstavil, sem po nekaj prespanih nočeh vendarle pomislil, da bi to mogoče delal. A samo če gremo iskat lepoto. Še sam nisem vedel, zakaj sem to rekel, pa ali sploh tu lepota je.
Spoznal sem raznorazne odvisnike. Skoraj vsem je skupna ena stvar. Pomanjkanje topline in varnosti v zgodnjem otroštvu. Ostala je luknja, ki jo poskušajo zapolniti. In jo »filajo, filajo in filajo«. A se nikakor ne pusti »zafilati«. Z nobenim gramom.
Scenarij, kot smo ga sicer vajeni, tu ni prišel v poštev. Kako so vas sploh sprejeli medse?
Scenarija nismo imeli, za vse skupaj smo imeli zelo malo sredstev. Večinoma sva po ljubljanskih ulicah hodila jaz in moj snemalec Sandi Petric, ki je bil tudi sam enajst let na ulici. On je bil moj prvi ključ do teh ljudi. Do tistega trenutka medse niso zares spustili nobene ekipe ...
