Krovni naslov nove sezone v njenem matičnem gledališču MGL bo Nevarna razmerja. In na kaj ob tej besedni zvezi pomisli naša priznana igralka Iva Krajnc Bagola?
»Na vse vrste aktualnosti, odnose med velesilami, politične napetosti, kot tudi na intimne odnose, polne nezaupanja, površnosti … Živimo v času, ko so nevarna razmerja prisotna tako rekoč na vsakem koraku – v načinu, kako ravnamo z naravo, kako komuniciramo drug z drugim, kako izgubljamo stik s sabo,« pove.
Nadaljuje pa bolj optimistično: »A gledališče ima to moč, da te nevarnosti pokaže, jih postavi na oder, jih izostri, da jih lahko vidimo brez olepševanja. In prav to je bistvo umetnosti – da nas spomni, kaj vse pomeni biti človek.«
Konec osemdesetih ste bili stari približno toliko kot vaša hči zdaj. Je bilo odraščanje tedaj povsem drugačno ali so radosti in stiske mladine vedno enake?
Odraščanje je bilo precej drugačno. Več časa smo preživljali zunaj in razen knjig in televizije ni bilo ničesar. Imeli smo en jugoslovanski monopoli, karte, punčko, ki je govorila »mama«, in to je bilo to. (smeh) Kar se čustvenega odraščanja tiče, pa smo bili nekoliko počasnejši. Imeli smo plese, na katerih se še v osmem razredu nismo upali držati za roke.
Ne rečem, da smo bili bolj naivni, a nekako nismo bili tako obremenjeni z lastnimi napakami. Za napake pa vemo, da so nujne, in takratni čas nam jih je dopuščal. Nismo bili priklopljeni na nič, razen na domišljijo. Dolgočasiti se je bilo včasih dober hobi, ne pa nujno zlo.
Danes imam občutek, da mladost mineva hitreje, ker je vse tako intenzivno in nenehno. Moja hči odrašča v povsem drugačnem svetu, a skušam ji predati tisto, kar se mi zdi bistveno ...
