Irena Yebuah Tiran: Biti dvojček je privilegij, sestra je moja najtesnejša zaveznica
Ko se operni glas združi s tekaškimi copati, nastane zgodba, kakršne ne slišimo vsak dan. Irena Yebuah Tiran je priznana operna pevka, a tudi strastna maratonka, ki bo na drugo septembrsko nedeljo svojo ljubezen do glasbe, teka in ljudi združila v posebnem dobrodelnem izzivu. Na 42-kilometrski poti Otočec–Novo mesto–Šentjernej–Škocjan–Šmarjeta bo tekla, z glasbenimi prijatelji pela napeve iz operne zakladnice in zbirala sredstva za mlade nadarjene umetnike, vključene v projekt Botrstvo v kulturi. Dobrodelni operni maraton bo tako povezal šport, kulturo in srčnost – pa tudi kraje in ljudi ob poti. Z Ireno Yebuah Tiran smo se pogovarjali o podvigu, na katerega se bo letos podala tretjič, moči glasbe, vztrajnosti in želji, da s tekaškim korakom pomaga odpirati poti tudi drugim.
Septembra, natančneje v nedeljo, 13. v mesecu, boste spet tekli in peli za dober namen. Kaj vas vsakič znova najbolj gane pri tem edinstvenem dogodku – »oder na cesti«, množica ljudi na trasi ali zgodbe posameznikov, zaradi katerih boste izvedli tretji Dobrodelni operni maraton?
Pravzaprav kar vse troje. Zgodba se je začela zaradi epidemije covida-19, ko so nam »vzeli« oder. In ko sem tedaj tako tekala po dolenjskih cestah, mi je prišlo na misel, zakaj si ne bi naredila svojega, in sicer kar na cesti. Potem sem razmišljala, da mora vse skupaj imeti neki smisel. In ker je zame dobrodelnost poleg družine in delavnosti ena najpomembnejših vrednot, sem želela podpreti mladega tekača oziroma tekačico ter mlado pevko oziroma pevca. Želela sem javno opozoriti, kako pomembna sta za družbo kultura in šport. Ker sem sama strastna navijačica, sem bila seveda zelo vesela tudi vse podpore ob cesti in vseh ljudi, ki so me glasno spodbujali.
Veliko let sem se mučila z vprašanjem, ali sem dovolj dobra mama, ali sem res odsotna mama, kot sem včasih dobila očitek od drugih. Sinova sta mi zatrdila, da sem bila vedno na voljo zanju in da njun spomin na otroštvo ni, da me nikoli ni bilo doma. To me je pomirilo. Najbolj pomembno je, kaj onadva nosita v srcu. Mislim, da sem z obema vzpostavila pristen odnos, da mi zaupata in vesta, da se lahko vedno zaneseta name. Da ju bom vedno branila po svojih najboljših močeh.
Na vašo pobudo pod okriljem Zveze Anita Ogulin & ZPM letos začenjate nov projekt Botrstvo v kulturi, namenjen mladim na področju umetnosti in kulture, ki zaradi finančnih omejitev težje razvijajo svoj talent. V času, ko se pogosto sprašujemo, ali umetnost sploh še lahko spreminja svet, vi očitno verjamete, da ga. Imam prav?
Absolutno imate prav! Lani sem zbirala sredstva za otroke s posebnimi potrebami iz Kenije, letos pa me je trenutno dogajanje v državi spodbudilo, da spet začnem opozarjati, kako zelo, zelo sta pomembni umetnost in kultura nasploh. Pred kratkim sem poslušala intervju z nedeljskim gostom Janezom Vrečkom. Govoril je o Srečku Kosovelu, ki ga, mimogrede, obožujem. In je novinar rekel, da smo kot narod lahko postali samostojni samo prek umetnosti, prek jezika.
Mi nismo imeli drugih asov v rokavu tako kot večji narodi. Določata nas jezik in kultura. Če to dvoje zanemarimo, se lahko poslovimo od lastne države. In zato želim mladim na področju kulture omogočiti njihov razvoj. Še najlažje je glasbenikom. Imamo odličen sistem glasbenega šolstva, v katerem lahko tako rekoč vsak nadarjen otrok dobi izobrazbo. Če starši bremena šolnine ne zmorejo, jim na pomoč priskoči šola.
Kaj pa mladenka, ki denimo piše pesmi? Mladenič, ki bi rad snemal filme? Mladi plesalci? Ti se izgubijo nekje vmes. Pri športnikih je to po mojem mnenju precej lažje. Tekmuješ, zmagaš, dobiš točke, štipendijo, sponzorstva, če malo poenostavim. Seveda je potrebno trdo garanje, odrekanje in disciplina – da se moje besede ne bodo narobe brale. Zbirke poezije pa ne bodo kar tako objavili mlademu pesniku ali pesnici. In za take talente bomo 13. septembra 2026 zbirali denar.
Poleg finančne pomoči pa želim kot ambasadorka omogočiti mladim umetnikom tudi priložnosti in mentorstva. Recimo, da prosim prvega hornista Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, ali lahko mlad hornist teden dni prihaja na vaje orkestra in tako dobi prvovrsten vpogled v svet profesionalnih glasbenikov ...
Se morda spominjate, kdaj je glasba v vašem življenju prvič naredila nekaj, česar besede niso mogle?
Odkar se zavedam sama sebe, je glasba del mojega življenja. Ravno med pandemijo covida-19 je postalo to še bolj očitno. Da čustvujem prek glasbe, da je moja bit glasba, da je to moje poslanstvo, način življenja.
Na odru vas poznamo kot mogočen mezzosopran, doma pa ste žena, mama in hči. Ali obstaja trenutek dneva, ko se vse te vloge umaknejo in ostanete preprosto – Irena? Kakšna je Irena takrat?
Takrat je Irena v pižami ves dan. (Smeh.) To je zame ultimativni znak, da sem zares prosta in se mi ni treba ukvarjati z ničimer. Takrat gledam recimo dirko po Franciji – celo etapo, vseh pet, šest ur –, pečem torte, rada gostim ljudi. Zelo rada se smejem, sem pa tudi tečna in zoprna, če se kaj ne izide po mojih pričakovanjih. Hitro se razburim, a sem se z leti naučila tudi hitro pomiriti. Zelo si prizadevam, da bi utišala zoprni del svojega ega. Tistega, ki ne čuva in brani, temveč razdira in prizadene.
Lani sem zbirala sredstva za otroke s posebnimi potrebami iz Kenije, letos pa me je trenutno dogajanje v državi spodbudilo, da spet začnem opozarjati, kako zelo, zelo sta pomembni umetnost in kultura nasploh. Pred kratkim sem poslušala intervju z nedeljskim gostom Janezom Vrečkom. Govoril je o Srečku Kosovelu, ki ga, mimogrede, obožujem. In je novinar rekel, da smo kot narod lahko postali samostojni samo prek umetnosti, prek jezika. Mi nismo imeli drugih asov v rokavu tako kot večji narodi.
Veliko govorite o hvaležnosti. Se vam zdi, da vas je tudi glasba naučila ljudi poslušati drugače – ne le njihove besede, ampak tudi njihove tišine?
Zanimivo vprašanje. Nisem še o tem razmišljala. Zagotovo mi je glasba dala veliko razlogov za hvaležnost. Sama precej rada govorim, zato se učim poslušati druge. Tišina pa ni ravno moja prijateljica. Zelo redko mi zadiši. Morda zdaj, ko postajam starejša, pogosteje. (Nasmeh.)
Ob vas je že vse življenje vaša sestra dvojčica Leticia. Dvojčki pogosto pravijo, da si marsikaj povedo brez besed. Je med vama res neka posebna vez, ki jo drugi težko razumejo? In kako vaju je ta odnos oblikoval kot človeka?
Jaz vedno pravim, da je biti dvojček privilegij. Na tem mestu bi navedla citat, ki mi je zelo ljub in je iz knjige Gana naj gre avtorice Taiye Selasi: »Ibeji (dvojčki) so dve polovici enega duha, duha, ki je preveč ogromen, da bi bilo zanj dovolj veliko eno samo telo, in so mejna bitja, pol ljudje, pol božanstva, ki jih je treba temu primerno spoštovati ... Na predvečer njunega rojstva v fizični telesi reče skeptični drugi dvojček prvemu: Pojdi ven in poglej, ali je svet dober. Če je dober, ostani tam. Če ni, pa pridi nazaj.« Očitno je bil svet dovolj dober za naju, da sva prišli. (Smeh.)
Šalo na stran. Imeli sva čudovito otroštvo in zaradi najinih staršev je bil najin »svet dober«. Biti ves čas v dvojini seveda pusti posledice. Jaz se nikoli ne odločim za neko stvar, dokler se ne posvetujem s sestro. V neki točki je to morda celo postalo breme, a me je odhod na študij v Salzburg prisilil, da sem se »osamosvojila«.
Še vedno je Leticia moja najtesnejša zaveznica in zaupnica. Le da nisem več tako zelo nebogljena brez nje. Je pa res, da zame kariera v tujini nikakor ne bi prišla v poštev, ker potrebujem njeno fizično bližino. To vesta tudi najina moža, zato nimata težav, ko vsaj enkrat na leto dopust preživimo skupaj.
Vaša družina ima pomembno mesto v vašem življenju. Kaj si najbolj želite, da bi sinova nekoč rekla o vas – ne kot o priznani umetnici, ampak kot o mami?
Pravzaprav sem ju to pred kratkim vprašala. Veliko let sem se namreč mučila z vprašanjem, ali sem dovolj dobra mama, ali sem res odsotna mama, kot sem včasih dobila očitek od drugih. Oba sta mi zatrdila, da sem bila vedno na voljo zanju in da njun spomin na otroštvo ni, da me nikoli ni bilo doma. To me je pomirilo.
Najbolj pomembno je, kaj onadva nosita v srcu. Mislim, da sem z obema vzpostavila pristen odnos, da mi zaupata in vesta, da se lahko vedno zaneseta name. Da ju bom vedno branila po svojih najboljših močeh.
PREBERITE ŠE -> Dr. Urška Košir: Otroke učimo o svetu, kakršen je, namesto da bi jih učili ustvarjati svet, kakršnega si želijo
Opera je svet discipline, popolnosti in velikih pričakovanj. Dobrodelnost pa je svet iskrenosti, ranljivosti in odprtega srca. Kje se počutite bolj doma – pod reflektorjih ali med ljudmi, ki si preprosto pomagajo?
Ni dvoma, da med ljudmi, ki si preprosto pomagajo. Če bi morala izbirati, bi se zagotovo odločila za slednje. Oder ti da priznanje ali pa tudi ne. Lahko te tudi osami v iskanju perfekcije. Vsi vemo, kako je umrla največja vseh časov Maria Callas.
Zadnjič sem se z najboljšo prijateljico vračala z vlakom domov in sva sedeli v vagonu z restavracijo za mizo za štiri, ki je bila edina prosta, ko sva prišli. Čez čas je vstopila mlada štiričlanska družina in se nagnetla za mizo za dva. Ko sva jih zagledali, sva jim takoj ponudili zamenjavo. Bili so hvaležni, midve pa srečni. Tako malo je včasih potrebno za srečo.
Ljudje, ki vas poznajo osebno, vas opisujejo kot izjemno srčno in dostopno. Je bila ta odprtost vedno del vas ali ste se je morali skozi življenje šele naučiti?
Ah, ne! Kvečjemu sem se morala učiti biti bolj pazljiva. Jaz sem res ena taka velika naivka. Moj kozarec je vedno napol poln. Mene se da z lahkoto naplahtati. Spominjam se morskih počitnic, ko me je moj dragi prijatelj, s katerim sva še dandanes iskrena prijatelja, »nahecal«, da sem šla ponoči oblečena v vodo po školjko.
Sem zelo empatična oseba in se hitro navežem na ljudi. Zaradi česar mi je velikokrat težko v mojem poklicu. Delaš projekt mesec, dva, se družiš z ljudmi, ki si jih na novo spoznal, pride premiera in konec. Vsak gre naprej po svojih poteh. To me vsakič znova zelo žalosti. In potem pravim, da imam abstinenčno krizo.
Zelo rada se smejem, sem pa tudi tečna in zoprna, če se kaj ne izide po mojih pričakovanjih. Hitro se razburim, a sem se z leti naučila tudi hitro pomiriti se. Zelo si prizadevam, da bi utišala zoprni del svojega ega. Tistega, ki ne čuva in brani, temveč razdira in prizadene.
Če bi lahko enemu otroku, ki zaradi različnih okoliščin težje pride do glasbe, gledališča ali knjige, namenili eno samo misel, kaj bi mu rekli?
Rekla bi mu, naj ne odneha in naj verjame, da bo umetnost našla pot do njega.
Lani ste tekli in peli za Kulturno in izobraževalno društvo Ela. Najbrž so se vam v minulih dvanajstih mesecih kaj oglasili?
Seveda. Jana Dular, ki vodi Elo, mi vedno znova poroča o napredku otrok in o tem, kako so porabili zbrani denar. Želim si, da bi jih lahko kdaj tudi sama obiskala kot prostovoljka. To sem načrtovala že letos, a se mi žal ni izšlo.
Predstavljajva si, da je 13. september in Dobrodelni operni maraton se je končal. Sonce počasi zahaja, ljudje so odšli domov, vi pa ste za trenutek ostali sami. Kaj bi si želeli, da bi vam takrat povedalo srce: da ste zbrali veliko denarja, da ste povezali ljudi ali da ste v nekom prižgali iskro, ki bo svetila še dolgo po tem dnevu?
Najbrž bi si želela kar iskro, ki bo svetila še dolgo po tem dnevu. Kako lep prizor! Hvala vam zanj.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
