Inštitut 8. marec: Ogrožen je koncept socialne države, zato fajtamo dalje

Inštitut 8. marec so zaznamovali kampanja #jaztudi, boj za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva in uspešna ohranitev dodatka za delovno aktivnost. Lani so Slovence ne samo pripeljali do referenduma za pitno vodo, temveč pomagali doseči volilno udeležbo, ki je s skoraj 87 odstotki glasov zavrnila škodljivo novelo. 

Kakšen je bil vaš prvi skupni sestanek, ko ste vedele, da bo od tega dne naprej »vse drugače«? 

Vsi naši sestanki so sestavljeni z veliko smeha, šal in ljubezni. Smo namreč dobre prijateljice. Prihajamo iz različnih okolij in verjamemo, da je družba, v kateri živimo, lahko pravičnejša, enakopravnejša. Verjamemo v socialno državo, ki poskrbi za slehernika. Naše prepričanje izhaja iz medsebojnih pogovorov, v katerih smo primerjale* lastne izkušnje in izkušnje naših bližnjih. Vedno znova smo spoznale, da je okoli nas veliko ljudi, ki so tako ali drugače prikrajšani in zato potisnjeni na rob družbe, socialno izključeni. To se nam zdi krivično, proti temu se želimo boriti. Ena naših prvih akcij je bila ohranitev dodatka za delovno aktivnost, ko smo prisluhnile številnim, ki jim je ta dodatek pomenil nujo za preživetje. Naš veter v jadra so zgodbe ljudi, ki nam pišejo, ker ne vedo, na koga bi se obrnili. To nas je povezalo in postale smo odločnejše, da ustvarimo prostor, kjer bo njihove glasove nemogoče preslišati.  

Vedno znova nas preseneti, ko se obregnejo ob našo mladost, videz in domnevno nezrelost. Žalosti nas tudi dejstvo, da se namesto konstruktivnega dialoga v medijih pojavljajo neresnične interpretacije naših vsebin. To kaže na antidemokratično naravo trenutne oblasti, ki je za varovanje svojih privilegijev in politične moči pripravljena narediti kar koli, brez moralnih in etičnih zadržkov. 

Uspeh skupnosti, kot ga je pokazala množična udeležba na referendumu za vodo in nato njegov uspeh, je unikum ne samo v slovenskem, temveč tudi širšem merilu. Čeprav ste se pripravljali na to, da vam ne bo uspelo, je uspeh v tako velikem številu najverjetneje presenetil tudi vas. Kako ste se počutile, ko ste zares začutile, da se da, da Slovenci ne spimo, temveč si želimo boljšega sveta? 

Referendum za pitno vodo je bil edinstven, saj se je v njem povezalo ogromno različnih organizacij, ki so bile pripravljene sodelovati za skupen cilj. Naša ekipa je bila operativno jedro kampanje, ki je skušalo zagotoviti zmago, ki pa se nam je, glede na to, da je svoj glas moralo oddati več kot tristo tisoč volivcev in volivk, zdela ogromen zalogaj. Prepričani smo bili, da bomo bitko izgubili. Zopet se je izkazalo, da obstaja pot, dokler imajo ljudje voljo. Javili so se taksisti in na volišča brezplačno vozili državljane iz domov starejših občanov in občank, v štabu so prostovoljci rezali letake in jih kasneje raznašali po vsej Sloveniji, ljudje so se povezovali in ustvarili lastne, domiselne načine, da bi nagovorili sosede, prijatelje, znance in stare starše in jim sporočili, kako pomembno je oddati glas proti spornemu zakonu. Skupnost se je širila in najlepše je bilo, ko smo ugotovili, koliko ljudi želi glasovati, saj so nas vsakodnevno spraševali, kaj naj naredijo, ker gredo v času referenduma na dopust. Volivce in volivke smo ozaveščale o njihovih pravicah, možnostih glasovanja iz tujine, predčasnega glasovanja, glasovanja na voliščih omnia, in izkazalo se je, da se je naš mehurček razširil tudi čez mejo, saj smo dobivale sporočila tudi od tistih, ki so želeli svojo volilno pravico uveljaviti, čeprav ne bivajo v Sloveniji. Že takrat smo bile zelo ponosne na skupnost, ki smo jo zgradile, a si nismo upale verjeti, da je to dovolj za zmago na referendumu. Izjemno nas je ganilo, ko so volivci in volivke pokazali voljo in odločnost, vendar smo smo šele po uradni razglasitvi rezultatov zares dojele, kakšno moč imamo ljudje, ne glede na to, katere barve je oblast. In to se nam zdi lep obet za boljši svet. 

Da nekateri ne marajo mladih in uspešnih žensk, ki naredijo, kar obljubljajo, je v zadnjem letu postalo jasno. Pa je tudi vas, ki ste v tem času dobile že trdo kožo, vseeno kaj presenetilo? 

Ker smo skupnost, ki verjame v dialog in vsebine, ki jih predstavljamo, nas vedno znova preseneti, ko se obregnejo ob našo mladost, videz in domnevno nezrelost, ko nam očitajo, da nismo poročene ali da nimamo otrok, pa čeprav imamo med nami tudi poročene in mame. Žalosti nas tudi dejstvo, da se namesto konstruktivnega dialoga v medijih pojavljajo neresnične interpretacije naših vsebin. To kaže na antidemokratično naravo trenutne oblasti, ki je za varovanje svojih privilegijev in politične moči pripravljena narediti kar koli, brez moralnih in etičnih zadržkov. Na žalost to spodbudi tudi posameznike, ki nas na družbenih omrežjih žalijo na različne načine. Vseeno pa ob vsakem takšnem napadu dobimo tudi veliko izrazov podpore, prijaznih besed in spodbude za delo od mnogih, ki jim to, kar delamo, nekaj pomeni. 

Verjamem, da ste na svoje prostovoljke in prostovoljce izjemno ponosni. Povejte mi kaj o njih. Kdo so, česa si želijo, kako pomagajo? 

Oh, toliko čudovitih ljudi! Vse se začne pri njih, saj so zbirali overjene podpise pred upravnimi enotami. Leon, ki je poskrbel, da so za referendum izvedeli Prekmurci. Marjan in Meri, ki se priključita vsaki naši akciji, in gasilci iz Topolšice, ki so starostnikom nudili prevoz na volišča. Jožica, Jasna, Zvezdana in Metka, ki so zbirale podpise v Sežani in se potem odpravile na pohod do Kopra. V Mariboru so se srednješolci povezali s starejšimi in ustvarili čudovito skupnost. Pa Koprčani, ki so s svojo akcijo skok v vodo pomagali širiti mrežo prostovoljcev. Prostovoljci so prihajali iz vse Slovenije: Radovljica, Kanal, Kranj, Maribor, Velenje, Nova Gorica, Ptuj, Kanal, Kamnik, Vrhnika, Vransko ... Risali so stripe, izdelovali plakate, raznašali letake, snemali videe, kuhali marmelade, na katere so nalepili podobo kampanje, izdelovali uhane Vizjakove solze, delili informacije na družbenih omrežjih in organizirali kulturne dogodke, na katerih so opozarjali na pomembnost glasovanja. Res raznolika družba srčnih ljudi, ki so svoj čas in trud vložili v boljši jutri. Veseli nas, da so naši prostovoljci vseh starosti in profilov. 

Kako zelo je za vas osebno pomembna pravičnost? Zdi se, da je je vse manj, ampak kakšen bo svet brez nje? 

Izkoriščanje ljudi in naravnih virov nas je pripeljalo do situacije, v kateri smo se znašli. Družbene razlike se poglabljajo, razmah med bogatimi in revnimi je vse večji. Ogrožen je koncept socialne države, ki je za nas temelj pravičnejše družbe. Izkoriščevalski odnos v družbi se preslikava tudi v odnos do narave. Čas pandemije je pokazal, kako zelo potrebujemo skupnost in boljše sistemske rešitve. Verjamemo, da moramo pustiti za seboj boljšo družbo od tiste, za katero so se borile naše prednice, zato da bomo imele tako me kot tudi prihodnje generacije možnosti ne le preživeti, ampak zares živeti. Menimo, da je pravičnost zato nujna in mora še naprej igrati ključno vlogo pri ustvarjanju boljše družbene in okoljske prihodnosti. Zato fajtamo dalje. 

* Ženski spol je uporabljen kot nevtralni.