Posvetila se je akademski karieri in ustvarjalnosti na različnih področjih. Doktorica umetnostne zgodovine, šolana plesalka in filmska ustvarjalka danes s plesom, filmom, pisanjem in pripovedovanjem zgodb skuša ljudi opozoriti na nepremišljeno uničevanje narave, ki nas vodi v pogubo.
Pred štirimi leti vas je kot umetnostno zgodovinarko v Slovenijo povabil Slovenski etnografski muzej. S kakšnim namenom?
Leta 2018 sem za en mesec prvič prišla v Ljubljano in začela urejati muzejsko indijsko zbirko. Izkazalo se je, da je precej večja, kot je pričakoval kustos muzeja Ralf Čeplak Mencin. Tako so me leta 2021 ponovno povabili, da dopolnim dokumentacijo. A tudi vmes sem v Indiji še naprej raziskovala zbirko – s pomočjo knjižnic in drugih virov.
Že moje otroštvo ni bilo posebno srečno. Umetnica in upornica v meni sta bili ves čas potlačeni, neizražena energija se je kopičila. Pri dvajsetih pa je izbruhnila na dan in leta, ki so sledila, so bila res težka. Pritisk v zvezi z dogovorjeno poroko je bil grozen in me je – skupaj z drugimi stvarmi, ki so se mi nabrale – pahnil v depresijo.
Radi imate Ljubljano. Zdaj ste tu že tretjič, tokrat samo na počitnicah. Kaj vse vam je všeč?
Slišala sem, da je vaš filozof Slavoj Žižek rekel: »Če imaš razloge, da nekoga ljubiš, potem to ni resnična ljubezen.« Nikoli ne morem povsem natančno opredeliti razlogov za svojo ljubezen, tudi pri mestih ne. Morda lahko ponovim, kar sem odgovorila nekomu v Indiji, ko me je vprašal enako: Ljubljana je kot poezija, zapisana na zemlji. Hrib z gradom in lunini odsevi v vodah Ljubljanice, Plečnikova uresničena domišljija, drevesa in gozdovi, vse to je prelepo, da bi bilo resnično. Slovenija je tako prijazna do mene. Spoznala sem veliko čudovitih ljudi in predvsem Slovenke so mi nudile veliko podpore.
