Avtorica knjige Bližina na recept Helena Šuklje, magistra farmacije, v svojem literarnem prvencu, zbirki kratkih zgodb, prepleta dva na videz oddaljena svetova – znanost in umetnost.
S prefinjenim občutkom za jezik in človeško ranljivost raziskuje prostor med razumom in čustvom, med racionalnim in intuitivnim. Njene zgodbe z ostro družbeno kritiko vzpostavljajo polemičen odnos do sodobnega časa in aktualne družbene situacije, v kateri se znajdejo liki.
V intervjuju, ki je pred vami, je spregovorila o knjigi, številnih pomenih bližine, izgubi stika ter kompleksnosti medčloveških odnosov.
Naslov Bližina na recept je nekoliko dvoumen, gre namreč za pojma, ki na prvi pogled ne sodita skupaj. Na kaj ste želeli z njim namigniti?
Bližina je temeljno človeška in lahko vznika le spontano, iz zaupanja, naklonjenosti, skupnih izkušenj in raziskovanja, lahko tudi iz napetosti, nesoglasja, spopada in vročice – torej iz odnosa, iz čustvenega in medosebnega prostora, ne iz sistema. Na drugi strani pa je recept uraden, hladen, racionalen, celo birokratski instrument, ki se ne ozira na socialne, osebne, filozofske ali eksistencialne poglede. Njuna povezava in sopostavitev zato sprožata vrsto vprašanj – ali gre za paradoks, ironijo, nadzorovano odmerjanje, namig na odtujenost ali redko dobrino, ki umanjka? Nobena asociacija ni neustrezna in za vsako je v zgodbah mogoče najti pomen.
Kdaj ste med pisanjem začutili, da postaja prav bližina ključno vozlišče vaših likov in zgodb?
Bližina je skrivnost, saj se nenehno spreminja in izmika racionalnemu. Iz česa je stkana, kaj jo določa, kako diha? Bližina je tudi dragocenost in prostor zavetja. Lahko je darilo in blažilo, pa tudi ogledalo, v katerem se prek prisotnosti drugega spoznavamo sami. In ker je bližina vse to in še mnogo več, tudi odgovornost, včasih pa celo breme, je zagotovo pomembno težišče, ki v zgodbah lahko vzpostavi kritične razmisleke in izkušnjo presežnega. Blizu, prav tako kot daleč, smo lahko le v odnosu do ...
