Hana Špičko: To je odgovornost in naloga starejših generacij

Hana Špičko je dijakinja II. gimnazije Maribor, predsednica šolske dijaške skupnosti in udeleženka debatnih tekmovanj. Trudi se, da vsak dan prebere novice iz sveta in iz Slovenije ter ostaja na tekočem z dogodki; na družabnih omrežjih sledi različnim temam, ob tem pa se še potrudi, da vsak večer ujame televizijska poročila. Prav tako je pred prihajajočimi volitvami seznanjena s programi političnih strank, čeprav še nima volilne pravice.

Je dokaz, da nekatere mladostnike politika in aktualno družbeno dogajanje zelo zanima. Na vprašanje, v kakšni družbi želi živeti, pa odgovarja: »Želim si, da bi živeli v državi, v kateri se nam ne bi bilo treba znova boriti za že izborjene pravice. Želim si, da bi mediji ostali neodvisni; da bi bilo storjenega več na področju stanovanjske problematike; da se davki ne bi znižali zgolj za bogate; da ohranimo javno zdravstvo in socialno državo v pravem pomenu besede.«

Katere so po vašem mnenju trenutno najbolj pereče teme doma in v svetu?

Posebej me skrbi, da so ljudje vse manj politično aktivni, in to v trenutku, ko je demokracija ogrožena, in to ne le pri nas, temveč po vsej Evropi. To da veliko ljudi ne gre na volitve, ker menijo, da njihov glas ne spremeni ničesar. Skrbijo me tudi vojne, ki se odvijajo v svetu, skrbi me Trump in njegova agresivna politika z vojaškim posredovanjem v Venezueli ter njegovo žuganje z nepremišljenimi dvigi carin. Skrbi me upadanje moči in ugleda Evropske unije, ki deluje vse bolj izgubljeno. Seveda pa sem trenutno najbolj zaskrbljena zaradi izraelsko-ameriškega napada na Iran, ki je ves svet pahnil v negotovost.

Zdi se mi, da ljudje kar nekako ne morejo sprejeti, da se te stvari resnično dogajajo; ker so krizna žarišča zaenkrat tako zelo geografsko oddaljena od Evrope, nekako težko verjamemo, da lahko ti dogodki dejansko vplivajo na naša življenja. Takšno držo opažam tudi pri sošolkah in sošolcih, ki se premalo zavedajo, da se to lahko zgodi zelo, zelo hitro …

Moti me, ko ljudje pravijo, da njihov glas ne more spremeniti ničesar. To reče eden, reče jih deset, potem pa jih tako razmišlja že tisoč – tisoč glasov pa lahko spremeni marsikaj!

Na kakšen način spremljate dogajanje v družbi – prek medijev, prek spleta in družbenih omrežij?

Uporabljam vrsto različnih kanalov informiranja, pravzaprav vse, ki ste jih našteli. Trudim se, da vsak dan preberem novice iz sveta in iz Slovenije ter ostajam na tekočem z dogodki; na družbenih omrežjih sledim različnim temam, ob tem pa se še potrudim, da vsak večer ujamem televizijska poročila.

V kolikšni meri to počnejo tudi vaši vrstniki? Ali jih politika dejansko ne zanima ali pa gre zgolj za predsodek do vaše generacije?

Na gimnaziji imamo skupinico ljudi, ki nas politika res zanima in spremljamo zadeve. Za večino gimnazijcev in gimnazijk, s katerimi se družim, pa velja nasprotno – ne vedo praktično ničesar o dogajanju v politiki, o strankah in njihovih programih ter o razmerjih v družbi. Preprosto ne zanima jih, kar se mi zdi žalostno.

Hana Špičko, foto: osebni arhiv

Kakšna je pri tem vloga družbenih omrežij?

Težava je, ker so ta omrežja, ki so naš ključni vir informacij, polna vsakovrstnih pasti, za nameček pa večina mladih ne razume prav dobro, kako politika sploh deluje. In potem jih hitro pritegnejo privlačne vsebine s preprostimi resnicami, ki pa so dejansko vse prej kot resnične; določene stranke s tovrstnimi manipulacijami uspešno privabljajo mlajše privržence.

Sama na družbenih omrežjih sledim vsem strankam, tudi tistim, ki mi niso nazorsko blizu, da si lahko ustvarim celovito predstavo o dogajanju v družbi. Rada spremljam tudi analitike, ki kritično pretresajo vsebino in tudi politično kulturo posameznih akterjev; med njimi so študentje in študentke novinarstva in tudi politologije, ki se posebej trudijo nagovarjati mlade.

PREBERITE ŠE -> Dijak Jan Žebre iskreno: Mnogi mladi v Sloveniji ne vidijo druge poti

Kakšna retorika vas torej pritegne in kakšna odbija?

Pritegne me, kadar so vsebine razložene razumljivo in smiselno, brez dodatnih razglabljanj, zakaj je nekdo rekel točno to, zakaj se je nekaj zgodilo in predvsem čemu se moram bati nečesa, kar naj bi iz tega sledilo. Na živce mi gre, ko nekdo ne argumentira svojih stališč s konkretnimi podatki in dejstvi; kot udeleženka debatnih tekmovanj sem na to še posebej alergična. Ko poslušam soočenja in skuša nekdo zgolj v enem ali dveh stavkih ponuditi rešitev za neki kompleksen problem, pri tem pa ne ponudi nobene globlje analize in nobenih podatkov, vem, da gre le za floskule …

Politiki, ki razpolagajo z analizami in s podatki, so prevečkrat retorično premalo spretni, da bi svoje konkretne rešitve znali približati mladim; preprosto niso tako vešči populizma kot njihovi nasprotniki.

V kolikšni meri ste sami seznanjeni s programi političnih strank? Ste jih nemara prebrali?

Sem. Prebrala sem vse, ker želim biti kar najbolj obveščena. Poleg tega stranke presojam na podlagi povsem konkretnih dosežkov in obljub, ki so jih izpolnile – ali pa tudi ne. Zelo pomembna je zame tudi drža, ki jo je vsaka izmed strank pokazala v preteklih letih; če so se zapletle v kakšne korupcijske afere, je to pri meni velik minus.

Na kakšen način bi lahko v aktivno držo, kot je vaša, zbudili tudi vaše vrstnice in vrstnike in jih zainteresirali za politične vsebine?

Med drugim gotovo s posebnimi programi za osveščanje. Eden takšnih je EPAS (evropski izobraževalni program, ki je namenjen ozaveščanju in izobraževanju učiteljev in dijakov o Evropski uniji ter usposabljanju za aktivno državljanstvo – op. avtorice.), v sklopu katerega bomo naslednji teden na gimnaziji izvedli obširno predstavitev, s katero želimo dijakom in dijakinjam razložiti, kaj sploh so volitve, kako potekajo in predvsem kako zelo pomembne so za vse nas – na ta način jih želimo opolnomočiti, da se aktivirajo in sami izberejo opcijo, ki jo bodo podprli.

A to je le en korak, ki sam po sebi po mojem mnenju ni zadosti; v prvi vrsti bi morali mlade na splošno v večji meri vključiti v politiko in tudi v družbo – to je odgovornost in naloga starejših generacij.

Katere vsebine, ki so posebej relevantne za vašo generacijo in prek katerih bi lahko družbeno aktivirali več mladih, pogrešate v slovenski politiki?

To je vprašanje na mestu. Kajti na živce mi gre, ker se toliko politikov osredotoča predvsem na medsebojno blatenje namesto na konkretne vsebine. Zato sem toliko bolj vesela, ko predstavniki katere od strank na soočenjih govorijo predvsem o svojih programih, namesto da bi zgolj sramotili svoje tekmece.

Vsekakor bi morali več govoriti o stanovanjski problematiki, o šolstvu, okolju, sociali – in predstaviti konkretne rešitve za izzive na teh področjih. Teh izzivov ne manjka – čeprav je na splošno res, da živimo v urejeni in varni državi; premalokrat se zavemo, kako srečni smo pravzaprav Slovenci in Slovenke. Naše šolstvo je odlično, naš življenjski standard pa visok, plače so dobre, socialna država pa relativno učinkovita.

Hana Špičko, foto: osebni arhiv

Se vam zdi, da je starostni prag za volilno pravico ustrezno določen z 18 leti ali pa bi bilo smiselno, da bi lahko volili še mlajši?

Določeni ljudje so lahko že pri petnajstih letih osebnostno zreli in zelo razgledani glede dogajanja v družbi; spet drugi so še pri petindvajsetih otročji in nevedni. Demokracija je super, ker v njej lahko vsakdo v neki meri vpliva na dogajanje v skupnosti, toda njena ključna težava je, da lahko postane neučinkovita, če prek nje na omenjeno dogajanje vplivajo neinformirani ali pa celo zavedeni ljudje.

Velik delež volilnega telesa predstavljajo precej labilni posamezniki in posameznice, ki so dovzetni za propagando in se nagibajo k temu, kar je v danem trenutku pač popularno; ti ljudje se ne ozirajo na programe oziroma na vsebino, temveč jih vodijo predvsem čustva, v prvi vrsti strah in jeza, s katerima jih učinkovito privabljajo določene stranke.

PREBERITE ŠE -> Mladi v Sloveniji čutijo globoko osamljenost

Čeprav sami torej še nimate volilne pravice, me zanima vaš pogled na prihodnost. Zato mi za konec povejte, v kakšni družbi bi želeli živeti naslednja štiri leta.

Želim si, da bi živeli v državi, v kateri se nam ne bi bilo treba znova boriti za že izborjene pravice. Želim si, da bi mediji ostali neodvisni; da bi bilo storjenega več na področju stanovanjske problematike; da se davki ne bi znižali zgolj za bogate; da ohranimo javno zdravstvo in socialno državo v pravem pomenu besede.