Hana Košan: Solidarnosti je vse manj, ljudje so postali bolj nestrpni
Na to nas med pogovorom spomni Hana Košan, ki že od študentskih let dela v Društvu Kralji ulice.
Ste že od nekdaj vedeli, da želite početi to, kar delate danes?
Po izobrazbi sem socialna pedagoginja, od nekdaj sem želela biti v stiku z ljudmi, zanimale so me njihove zgodbe. Doma so se vedno šalili, da hočem popraviti vse krivice tega sveta. Zanimali so me odrinjeni ljudje, z njimi sem vedno iskala stik, tudi spise v šoli sem, če je bilo le mogoče, pisala na to temo.
V prvem valu epidemije so bili ljudje zelo solidarni. A zdaj, ko smo v epidemiji že eno leto, je solidarnosti vse manj, brezdomne osebe poročajo, da jih ljudje pogosteje preganjajo, da so postali bolj nestrpni.
Vas še vodijo isti vzgibi?
Moji bližnji pravijo, da sem večna optimistka. Romantične ideje, da bo vse dobro, me ženejo naprej. S sodelavci in sodelavkami spremljamo težke zgodbe ljudi, kdaj bolj tiho v individualnih okoliščinah, kdaj pa tudi bolj na glas opozarjamo družbo na vse, kar se dogaja. Ko začneš delati pri organizaciji, kakršna je Kralji ulice, misliš, da boš lahko hitro naredil velike korake, potem pa ugotoviš, da so nekateri procesi zelo težki in dolgotrajni. Ljudje, ki jih podpiraš, naredijo pet korakov naprej, potem pa deset nazaj. Naučiti se moraš, kako to skupaj z njimi preživeti. A če želiš delati dobro v takšnem poklicu, mora iskrica optimizma v tebi ostati.
Ste željo po boju proti krivicam podedovali od staršev?
Hvaležna sem, da so mi starši pomagali vzbujati zanimanje za svet okoli sebe in da sta mi vsak iz svoje perspektive omogočala, da sem širila obzorja. Oče me je navdušil za umetnost in mi privzgojil družbeno kritičnost, mama pa odnos do narave in senzibilnost.
Vidiš ljudi, ki dobesedno nimajo strehe nad glavo, ko jo dobijo, pa ugotoviš, da si pravzaprav ti njihova edina podporna točka. Da bi lahko zaživeli na novo, potrebujejo okoli sebe ljudi, ki jim stojijo ob strani, jih podpirajo. To je dom. Občutek, da si sprejet.
Vam uspe doma pozabiti na težke zgodbe, s katerimi se srečujete?
Ne, a se mi to zdi prav. To je človeško. Sem se pa naučila, da si vzamem čas, če me kaj res pretrese, in to počasi predelam. Doma me podpirajo, seveda pa je ključno tudi delo v ekipi, s sodelavci in sodelavkami se veliko pogovarjamo. Zelo dobro se poznamo in se pogosto opazujemo, sodelavke vedno vidijo, če me kaj pretrese. Še najbolj lahko na svoje delo pozabim v naravi, tam samo hodim in si prezračim glavo. In seveda morje, ki me neskončno pomirja.
Ukvarjate se z brezdomstvom, torej verjetno več kot drugi razmišljate o pomenu doma. Kaj pomeni vam?
Doma ne naredi samo streha nad glavo, dom je varno zatočišče, kjer te sprejmejo takšnega, kot si. Veliko vlagam v družinske in partnerske odnose. Vidiš ljudi, ki dobesedno nimajo strehe nad glavo, ko jo dobijo, pa ugotoviš, da si pravzaprav ti njihova edina podporna točka. Da bi lahko zaživeli na novo, potrebujejo okoli sebe ljudi, ki jim stojijo ob strani, jih podpirajo. To je dom. Občutek, da si sprejet in da lahko greš proti tistemu, kar si želiš.
Zdaj ko je zaradi epidemije povsod manj ljudi, vidimo po mestih več brezdomcev, iz nevidnih členov družbe so postali vidni.
Spomnim se, ko sem šla kdaj marca peš do pisarne, sem srečala izključno brezdomne osebe. Vse več ljudi zdaj vidi, kako ogrožena skupina so. V prvem valu epidemije so bili ljudje zelo solidarni. Takrat smo morali nehati ponujati časopis, a jih je veliko prispevalo denar in smo ga razdelili med brezdomne osebe. Ko smo odprli začasno zavetišče, smo dobili zelo veliko rjuh, posteljnine, brisač, hrane … Takrat sem imela dober občutek, da zdaj ljudje končno vidijo, kaj pomeni, če imaš svoje stanovanje, ne strehe nad glavo, temveč varen prostor. V zavetišču se težko samoizoliraš. Epidemija nam je jasno pokazala, kako pomemben je dom.
Upala sem, da je to dober čas, da bodo to spoznali tudi odločevalci in da bomo sprejeli strategijo za področje brezdomstva, ki je pri nas sploh nimamo. A zdaj, ko smo v epidemiji že eno leto, je solidarnosti vse manj, brezdomne osebe poročajo, da jih ljudje pogosteje preganjajo, da so postali bolj nestrpni. Pa tudi na sistemski ravni korakov naprej še ni. Brezdomstvo srečamo v redkih uradnih dokumentih, tam piše, da so nujne bivalne enote namenjene ranljivim skupinam, potem so naštete brezdomne osebe in tako naprej. Evropski parlament je vsem državam naložil, da bomo morale uskladiti naše strategije, mi pa je sploh nimamo, zato ne vem, kaj bomo usklajevali. (grenak nasmešek)
Aktualna oblast ne skriva nenaklonjenosti nevladnim organizacijam, vi to občutite?
Nam je uspelo zgraditi široko mrežo, dobro sodelujemo z lokalnimi skupnostmi in tudi z ministrstvi, policijo in drugimi službami. Za zdaj organizacije, ki se ukvarjamo z brezdomstvom, podporo še imamo, še več, Kralji ulice imamo trenutno tudi kar velik delež sofinanciranja, kar nam omogoča izvajanje številnih projektov. Se pa večkrat vprašam, ali oziroma kdaj bomo tudi mi »prišli na vrsto«. (nasmeh)
Veliko delam z družinami in otroki, razveselijo me na primer šolski uspehi otrok, ko vidiš, koliko truda vlagajo v to, ali ko so dobro sprejeti pri kakšni zunajšolski aktivnosti, kar njihove starše navdaja s ponosom.
Kaj vam daje največ zadoščenja?
Ljudje, ki jih podpiramo. Pri našem delu je »nevarno« energijo črpati od ljudi, ki jim pomagaš, saj se dogajajo tako vzponi kot hudi padci, a meni veliko pomeni, da lahko nekdo zaradi moje podpore doseže svoje cilje. Veliko delam z družinami in otroki, razveselijo me na primer šolski uspehi otrok, ko vidiš, koliko truda vlagajo v to, ali ko so dobro sprejeti pri kakšni zunajšolski aktivnosti, kar njihove starše navdaja s ponosom. Ravno te dni končuje maturo dekle, ki jo že dlje podpiram in s katero sva razvili poseben odnos, ki ga obe zelo ceniva, zanjo je to verjetno eden redkih odnosov podpore in zaupanja, ki jih je doživela v življenju. In vidim, kako zelo ponosna je sama na to, kar je dosegla. Takšne reči mi dajejo motivacijo.
Letos ste izbrani med deset finalistk za Ono 365. Kaj vam to pomeni?
Prišlo je kot strela z jasnega. (nasmeh) In ravno v trenutku, ko nisem bila najbolje razpoložena, saj sem se morala zagovarjati zaradi svoje kritičnosti do počasnega kolesja našega družbenega sistema, ki pogosto odloži hude stiske ljudi v tako imenovane razpoke v sistemu, kjer potem nevladniki poskušamo splesti mreže, da vsaj nekaj ljudi ujamemo. Potem sem hitro dobila protiutež, da se brez dvoma splača boriti naprej in da morda kdo drug to prepoznava kot nekaj dobrega. (nasmeh) To je tudi priznanje za naše timsko in trdo delo pri Kraljih ulice, da smo prepoznani kot pomemben glas, tudi vseh tistih, ki jih kot družba še vedno ne želimo slišati.
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
