Hana Karim Haval in Rasfan Haval: Prijateljica je napovedala, da se bova poročila, nisem ji verjela
Sceno prestolnice sta obogatila s prav posebno kulturno ustanovo – teatrom, ki sliši na ime Clay Theatre oz. Glineni teater in zaživi, ko se zvečer zaprejo vrata Haninega keramičnega studia na Vilharjevi cesti. Med unikatnimi Haninimi krožniki se odvijejo gledališke predstave, koncerti, stand up komedija in filmski festivali. Clay Theatre je eden tistih redkih kulturnih prostorov, kjer se umetnost ne zapira vase, ampak se odpira ljudem.
Hana je Ajdovka slovensko-kurdskih korenin, Rasfan oziroma Ras pa Kurd, ki je odraščal v Londonu, kamor se je njegova družina preselila v 90. letih prejšnjega stoletja. Zgodba, kako sta se zaljubila in predlani tudi poročila, je ganljiva in malodane filmska. Da sta se spoznala, je bilo srečno naključje, ki se skoraj ne bi zgodilo.
V intervjuju sta spregovorila o ljubezni, kurdskem gostoljubju, multikulturnosti, ustvarjanju in o tem, zakaj je Ljubljana postala njun dom.
Za začetek me zanima, kako sta se spoznala?
Hana: O tem sem te dni veliko razmišljala, odkar si mi med dogovarjanjem za intervju omenila, da boš zastavila to vprašanje. In ugotovila sem, da bo letos minilo natanko 50 let, odkar se je moj oče preselil v Slovenijo.
O, jubilej!
Hana: Ja, res velik jubilej. A zakaj ga omenjam? Ker se je najina zgodba v resnici začela že takrat. Moj oče in Rasov stric sta namreč pred 50 leti skupaj prišla študirat v Slovenijo. Bila sta kolega na univerzi v Bagdadu, potem pa sta se udeležila študijske izmenjave, ki jo je takrat v času Jugoslavije omogočalo gibanje neuvrščenih. No, in potem, desetletja kasneje, leta 2017, sem tudi sama šla študirat v tujino. Ministrstvo za kulturo mi je omogočilo enomesečno rezidenco v Londonu. Rasovi starši, ki živijo tam, so me povabili na večerjo, in vse ostalo je zgodovina.
Torej ni bilo načrtovano, da se bosta srečala? Ali so morda starši skrivaj organizirali vajino snidenje kot denimo v indijski kulturi, kjer je še vedno tradicija dogovorjenih porok?
Hana: Ne. (smeh). Če pa so to naredili, je bilo dobro, saj je delovalo. (smeh) Ampak ne, v resnici je šlo samo za to, da so družinski prijatelji povabili hčerko družinskih prijateljev na večerjo. In ker so Kurdi, so mi seveda izkazali veliko gostoljubnost. To je ena glavnih lastnosti Kurdov, pa tudi Bližnjega vzhoda nasploh.
So toplejši kot Slovenci?
Hana: Slovenci znamo biti zelo topli, ampak gostoljubnost je na Bližnjem vzhodu na neki povsem drugi ravni. Tako globoko je vtkana v kulturo, da ljudje prišlekom dobrodošlico izkazujejo včasih celo na lastno škodo. Na primer, če nekomu pohvališ kakšno stvar, denimo telefon, obstaja realna možnost, da ti jo bo kar dal.
Morda Slovenci nismo tako ekstremni, smo pa zagotovo zelo vztrajni pri pogostitvi gostov s hrano in pijačo. Je podobno tudi pri Kurdih?
Rasfan: Ja, Slovenci so neverjetno gostoljubni, ko te povabijo v svoj dom, to sem doživel že pri veliko tukajšnjih prijateljih. Tudi v kurdski kulturi je hrana zelo pomemben del gostoljubja, prav tako pa glasba in ples. Pogosto to nastopi po večerjah, a včasih tudi na povsem nepričakovanih mestih. Denimo sredi avtoceste.
Pa menda se ni to zgodilo, ko si živel v Veliki Britaniji?
Rasfan: Ne, ne, v Kurdistanu. Ampak to ne pomeni, da so ceste tam kaj manj prometne. Nasprotno. Vendar to ljudi ne odvrne od tega, da se ne bi poveselili, če začutijo potrebo. Večkrat sem že doživel, da se je na avtocesti ustavilo pet, šest, tudi sedem avtomobilov, ljudje so izstopili iz vozil, prižgali glasbo in začeli plesati sredi prometne ceste.
Bi torej rekla, da so Kurdi bolj sproščeni kot Slovenci?
Hana: Jaz težko odgovorim, ker sem samo pol Kurdinja.
Rasfan: Mislim, da nam Kurdom hedonizem ni tuj, pa tudi neposrednost ne. Če imamo z nekom problem, mu to povemo takoj. Ne tlačimo čustev in jih ne meljemo sami pri sebi, ampak smo precej direktni. V tem pogledu smo res bolj sproščeni, saj povemo, kaj nam leži na duši. Če želimo nekomu izkazati ljubezen, jo bomo pokazali. Če bi potegnil primerjavo s Slovenci, bi rekel, da smo Kurdi bolj balkanski, medtem ko imate Slovenci več avstrijskega vpliva.
PREBERITE ŠE -> Na obisku pri Lili Prap in možu Boriju: Začasno sva bila športni par
Ras, odraščal si v Londonu, z družino ste se tja preselili leta 1997, ko si bil star 5 let. Bi rekel, da je nate vplivala tudi britanska zadržanost, tisti »stiff upper lip«, ki se izogiba kazanju čustev?
Rasfan: Sploh ne. London je namreč tako multikulturen, da angleška stereotipnost ni tako opazna, kasneje, ko sem študiral na severu Velike Britanije, pa tudi nisem imela opravka s hladnimi ali zadrtimi Angleži, saj so ljudje tam bolj neposredni v izražanju čustev.
Hana: Očitno je bilo, da sva zainteresirana drug za drugega, ker sva se toliko obiskovala. Se mi zdi, da je to prednost razmerji na daljavo. Niso polovičarska. Če se želiš z osebo videti, moraš v odnos takoj investirati energijo, kupiti letalsko karto, si vzeti čas za potovanje. Po približno dveh letih tovrstnih obiskovanj sva sklenila, da ostaneva v Ljubljani.
S Hano sta se torej spoznala na usodni večerji, ki so jo organizirali Rasovi starši.
Hana: Ja, in to je bilo tik, pred mojim odhodom nazaj v Slovenijo. Ras je dejansko zamudil na večerjo in me nato pospremil do postaje King's Cross, od koder sem se odpeljala na letališče, tako da je le malo manjkalo, pa bi se zgrešila. Morda danes niti ne bi tukaj sedela skupaj, če se tisti večer sploh ne bi prikazal na večerji. (smeh)
Je bila to ljubezen na prvi pogled? Je med vama takoj preskočila iskrica?
Hana: Ne morem reči, da sva se takoj noro zaljubila, no, jaz sem začutila nekaj, ampak je bilo vse skupaj malo smešno in zapleteno. Dejstvo, da sta se najini družini poznali, naju je nekoliko zaustavilo.
Ras: Zaradi tega sva čutila več pritiska. Nisva si upala kar brezglavo skočiti v zvezo, ker nisva želela zapletati odnosa med najinima družinama, če se nama ne bi izšlo. Zato sva bila nekoliko bolj previdna in sva sprva spletla le prijateljstvo. Lagal bi sicer, če bi rekel, da med nama že na začetku ni bilo nobenih romantičnih čustev, ampak potreben je bil čas, da sva se prepričala, ali bi bilo vredno poskusiti, ali sva lahko nekaj več. Tako sva si prvo leto samo prijateljsko dopisovala.
Hana: Nato pa sva se začela tudi obiskovati. Jaz sem šla v London, Ras je prišel v Ljubljano. Spomnim se, da mi je takrat na začetku prijateljica Janža Dolinšek dejala: »Ti se boš poročila z Rasom,« pa sem jo samo debelo pogledala in ji rekla: »Nemogoče, samo prijatelja sva in on živi v Londonu.« Ona pa mi je odgovorila: »O nikomer drugem ne govoriš tako, kot o njem.«
Kaj pa vajini družini? So starši navijali za to, da bi se zaljubila? So morda imeli kaj prstov vmes?
Hana: Mislim, da imajo najini starši to skupno lastnost, da se ne vmešavajo. Seveda so verjetno nekaj čutili ali opazili, ampak niso se pogovarjali z nama o tem.
Rasfan: Ne, vsi smo se delali, kot da se nič ne dogaja.
Hana: Vsi smo sodelovali v tej tišini.
Zelo britansko torej?
Rasfan: Ja, točno tako, takrat so Kurdi postali Britanci. (smeh)
Hana: Nekje ob mojem tretjem obisku Londona v treh mesecih pa so si začeli misliti: »Okej, tukaj se morda nekaj dogaja.« Očitno je bilo, da sva zainteresirana drug za drugega, ker sva se toliko obiskovala. Se mi zdi, da je to prednost razmerij na daljavo. Niso polovičarska. Če se želiš z osebo videti, moraš v odnos takoj investirati energijo, kupiti letalsko vozovnico, si vzeti čas za potovanje. Po približno dveh letih tovrstnih obiskovanj sva z Rasom sklenila, da ostaneva v Ljubljani.
Kako pa to, da sta izbrala Ljubljano in ne Londona?
Hana: Sprva sva res razmišljala o Londonu. Meni je bil všeč že od nekdaj, njegova multikulturnost mi je delovala zelo domače, saj sem odrasla v družini, kjer je sobivala slovenska in kurdska kultura. Ampak mislim, da je bila za najino selitev na koncu odločilna pandemija koronavirusa. Države so začele zapirati meje in situacija v Sloveniji se je zdela manj strašljiva kot v Veliki Britaniji.
PREBERITE ŠE -> Pia Zemljič in Marko Mandić: Shranjujeva račune, da vidiva, kdo je komu kaj dolžan
Poročila sta se kar dvakrat, najprej v Londonu, nato še v Sloveniji, kajne?
Hana: Ja, to sva storila tako zaradi simboličnih pa tudi praktičnih razlogov, če bi se želela kdaj seliti. Letos pa načrtujeva še obisk širše družine v Kurdistanu. Oba ceniva dejstvo, da sva odrasla v različnih kulturah, saj to pomeni, da imava več krajev, kjer se lahko počutiva doma.
Oba delujeta na področju umetnosti, Hana, tvoj medij je keramika, Rasov pa gledališče in film. Vaju je tudi umetnost povezala v partnerstvu?
Rasfan: Mislim, da pri nama to deluje, ker nisva točno v istem umetniškem polju. Moje pretekle zveze z igralkami in režiserkami se namreč niso dobro izšle, vedno je prihajalo do trenj, ker smo bili v istem poklicu. S Hano pa je drugače, ker sva ustvarjalna vsak na svojem področju.
Hana: Hkrati pa naju prav ta ustvarjalnost združuje. Umetnik namreč nisi samo pri svojem delu, ampak te to zaznamuje tudi v življenju nasploh, kako razmišljaš, kako kuhaš, preživljaš prosti čas, potuješ. Biti v odnosu z drugim ustvarjalnim umom je svojevrstno udobje. Ne pomeni, da se ves čas pogovarjava o sodobni umetnosti ali gledališču, se pa soočava s podobnimi ustvarjalnimi izzivi, kar vodi v to, da sva bolj razumevajoča drug do drugega. Sama sem zgled za tak odnos dobila že pri svojih starših. Tudi onadva sta oba umetnika.
Rasfan: Mislim, da je bilo za najin odnos zelo pomembno, da ima Hana starše, ki so tudi sami umetniki in so šli čez vse težave, ki jih ta pot prinaša. To je bilo zame ključno. Če bi bil z nekom, ki tega razumevanja ne bi imel, bi bila moja selitev in prilagajanje na življenje v Sloveniji še bistveno težja.
Vseeno pa sta našla način, kako združiti vajini umetniški poti. Hanin keramični studio na Vilharjevi cesti 3 v Ljubljani se namreč ob večerih redno spremeni v oder Clay Theatre, kjer se odvijajo igrane in impro predstave, filmski večeri, stand up komedija, koncerti. Kako sta se domislila tega koncepta?
Rasfan: Želja, da bi nekoč imel svoje gledališče, je v meni tlela že dobrih 15 let. Kot igralec in pisec sem v Veliki Britaniji namreč za preživetje delal kot hostesnik v kar treh različnih gledališčih in navdušilo me je, da je imelo vsako svojo identiteto. To me je navdihnilo pri snovanju Clay Theatra, kjer sem si zadal, da združimo različna umetniška izražanja, ne samo klasično gledališče. Torej, da ni diskriminacije ljudi po spolu, starosti, barvi kože, spolni usmerjenosti in navsezadnje njihovi ustvarjalnosti. Želel sem prostor, kjer je mogoče vse, kjer se ne gremo elitizma, kjer ni pretencioznosti, ampak da se ves čas nekaj dogaja in da na različne načine (tudi z družbenimi omrežji) pripeljemo umetnost do ljudi.
Eden najbolj zgovornih dogodkov je bil kurdski koncert, ki smo ga priredili lani, in je dobesedno razbil četrto steno med nastopajočimi in publiko. Obiskovalci so vstali in plesali z glasbeniki, res je bilo ganljivo. To je tisto, kar želimo ustvarjati v Clay Theatru, povezavo med obema svetovoma, ne pa zaprtega umetniškega prostora, ki je ločen od občinstva.
Seveda pa gre velika zasluga tudi Hani, ki je bila odprta za idejo, da njen studio postane prizorišče dogodkov. Ne želim zveneti osladno, a moram poudariti, da brez njenega razumevanja, fleksibilnosti in podpore Clay Theatra ne bi bilo.
Rasfan: Spomnim se, kako čudno mi je bilo sprva, da Hana kot Primorka ves čas govori »ma čakaj.« Spraševal sem se, zakaj me neprestano ustavlja s to besedo. Po drugi strani pa je ona pri meni opazila, da se ves čas zahvaljujem in opravičujem. To je pač angleška navada, da si izrazito vljuden glede vsega.
To je bila moja prva misel, ko sem prišla na enega izmed vajinih koncertov. Kako neverjetno drzna sta, da priredita vse te dogodke v neposredni bližini Hanine keramike. Pred koncerti in predstavami je namreč ne pospravljate, ampak umetelni krožniki in posode služijo kot kulisa nastopajočim. Priznam, mene bi bilo močno strah, da se kaj razbije. Hana, kako ti to doživljaš?
Hana: Prvič, moj studio je zelo velik in bi bil skoraj zločin, če se ne bi uporabljal tudi za druge stvari. In drugič, imam precej globoko zaupanje v ljudi. Verjamem, da nihče, ki pride sem na dogodek, ne bo uničeval stvari iz objestnosti ali kradel. Doslej smo izvedli že okoli 25 umetniških večerov in ni bilo še nobene škode, vsa keramika je ostala cela. Ras predhodno sicer vedno poskrbi za varnost in razlago, ampak mislim, da ljudje razumejo, da je to poseben prostor. To ni klasično prizorišče, ampak hibrid umetniške delavnice in gledališča, zato so tako nastopajoči kot obiskovalci zelo spoštljivi. In iskreno, zakaj bi prikrajšala svojega moža in mesto za posebne izkušnje, samo zato, ker me je strah, da bo nekdo razbil vazo, ki jo lahko tudi znova naredim?
Oba svoje profesionalno znanje delita tudi z drugimi na delavnicah. Hana, ti že nekaj let vodiš enodnevne pa tudi celotedenske keramične delavnice, Ras, ti pa od lani gledališke delavnice za otroke. Kaj vama pomeni delo z ljudmi?
Hana: Deliti znanje z drugimi je izjemno nagrajujoče. Moje enodnevne delavnice, ki trajajo tri ure, so bolj sproščujoče, celotedenske delavnice pa so tako intenzivne, da ob koncu z udeleženci tudi jokamo, ko se moramo posloviti. Ne gre namreč samo zato, da ljudem pokažem, kako narediti krožnik, ampak jim pomagam razvijati njihove veščine, obenem pa se družimo, izmenjujemo ideje in čustveno povežemo. Veliko udeležencev pride iz tujine in to je najlepši občutek ter velika potrditev mojemu delu.
Ras: Z gledališki delavnicami pa smo komaj začeli. Zaenkrat so namenjene samo otrokom, a si v prihodnje želim organizirati še poletne tabore za otroke, ponuditi pa tudi gledališke delavnice za odrasle. Trenutno sodelujem z evropskimi šolami, otroci pa so tako iz Slovenije kot tudi iz Ukrajine, Italije in Moldavije. Čeprav se dobivamo komaj dva meseca, že vidim ogromno sprememb pri tečajnikih. Sprva so bili zelo sramežljivi in si niso niti upali vzpostaviti očesnega stika, a z vsakim novim srečanjem je opazno, da njihova samozavest raste, saj si želijo na odru preživeti vse več časa. To me res osrečuje, sploh ko se spomnim, kako pomembno so me zaznamovali moji osnovnošolski učitelji. Upam, da bo to uspelo tudi meni.
PREBERITE ŠE -> Biljana Unkovska in Rudi Španzel: Knjižnica na akademiji je bila imenitno založena. Tudi s puncami
Kako pa se umetniška scena v Ljubljani razlikuje od tiste v Londonu? Je pri nas lažje ali težje biti umetnik kot tam?
Ras: Kot igralec in pisec bi imel v Veliki Britaniji več možnosti za delo in to ne samo zaradi jezika, ampak tudi zato, ker je tam še vedno več vlog, čeprav stereotipnih, za barvo moje kože. Po drugi strani pa sem v Sloveniji dobil priložnost, da imam svoje gledališče, kar se v Londonu skoraj gotovo ne bi zgodilo, ker bi bil to bistveno prevelik strošek. Všeč mi je tudi velikost Slovenije, saj v tako majhnem prostoru lahko delaš bolj intimne projekte in hitreje opaziš učinek svojega delovanja. Ta neposredni odziv občinstva in okolice je zame eden najboljših občutkov. V Londonu ga morda nikoli ne bi doživel, ali pa bi trajalo zelo dolgo, da bi zgradil kaj podobnega.
Kaj pa ti Hana? Misliš, da bi bilo biti lažje keramičarka v Londonu kot v Ljubljani?
Hana: Težko odgovorim neposredno, ker v Londonu razen izmenjave nisem zares poskušala uspeti. Sem se pa v tistem začetnem obdobju, ko sva se z Rasom še odločala, ali bova živela v Londonu ali Ljubljani, začela ozirati za keramičnimi delavnicami v Londonu in bila šokirana nad astronomskimi zneski že samo za najem mize in stola v deljenem keramičnem studiu.
Mislim, da imamo v Sloveniji kar dober podporni sistem za umetnike. Jaz sem že pri 26 letih dobila status samozaposlene v kulturi, kar mi je dalo ogromno svobode v prvih letih razvoja, pa tudi poguma, da sem nato odprla spletno trgovino in začela svojo keramiko pošiljati strankam po vsem svetu.
Uspeti kot umetnik, danes ni neka romantična ideja. Če želiš preživeti, moraš prodati svoja dela, zato moraš sebe videti tudi kot podjetnika, ne samo kot ustvarjalca. Mislim, da je to najtežji del za veliko umetnikov. Sama sem to pri sebi naredila takrat, ko sem se nehala obremenjevati z vprašanjem, ali lahko še vedno ljubim to, kar delam za prodajo. Z leti, ko je moj keramični studio rasel, pa se je spremenilo tudi moje poslanstvo, tako da danes nisem več sama za vse, ampak imam ekipo ljudi, ki mi pomagajo. Delam s študenti keramike, z ljudmi, ki prihajajo iz različnih ustvarjalnih smeri, in to me bogati, da jim predajam svoje znanje ter da si izmenjujemo izkušnje ter dobre prakse. Mislim, da se je odnos slovenske javnosti do rokodelstva tudi že zelo izboljšal. Vse več je ustvarjalcev keramike in to me radosti.
Moram pa še pristaviti nekaj k Rasovemu odgovoru. In sicer sem zelo ponosna na svežo sceno, ki jo je uspel ustvariti s Clay Theatrom. Ko se sprehajava po mestu, ga na vsakem koraku pozdravljajo ljudje, ki jih jaz niti ne poznam, pa sem že večino svojega življenja v Ljubljani. Res občudujem, kako velik krog ljudi je že povezal s svojim delovanjem, čeprav je tukaj šele šesto leto.
Ras: V Sloveniji mi je všeč tudi to, da je življenje počasnejše kot v Londonu. Tam sem živel v samem centru, zato resnično razumem izraz »betonska džungla«. Ljubljana sicer postaja hitrejša, ampak ni niti približno primerljiva. Narava je na vsakem vogalu, tukaj imava tudi psa. Pa še nekaj se mi je zgodilo, odkar živim tukaj. Upočasnil sem svojo hojo.
Hana: Ko se je preselil sem, je hodil res hitro. Velikokrat sem rekla: »Kam se ti mudi? Zakaj hodiš tako hitro?«
Ras: Ker v Londonu je to normalno, vsi drvijo po opravkih. Še zdaj se mi tempo koraka spremeni, ko se vračava tja na obisk k mojim staršem. Tu v Sloveniji pa si znate vzeti čas. In iti na kavo. V Londonu nisem nikoli pil kave, samo čaj, odkar živim tukaj, pa sem spoznal, da je kava ritual. Pomeni druženje, preživljanje časa s prijatelji.
Je med vama zaradi tovrstnih kulturnih razlik na začetku prihajalo do kakšnih nesporazumov?
Ras: Spomnim se, kako čudno mi je bilo sprva, da Hana kot Primorka ves čas govori »ma čakaj.« Spraševal sem se, zakaj me neprestano ustavlja s to besedo. Sčasoma sem spoznal, da tako govorijo tudi drugi in takrat sem ugotovil: »Aha, zato Hana govori tako, ne zato, ker bi bila nesramna.« (smeh) Po drugi strani pa je ona pri meni opazila, da se ves čas zahvaljujem in opravičujem. To je pač angleška navada, da si izrazito vljuden glede vsega.
Morda le ni naključje, da je tvoj priimek Haval, v slovenščini anagram besede hvala.
Ras: Res je. (smeh) Ampak ima moj priimek tudi v kurdščini lepo sporočilo, pomeni namreč prijatelj.
Hana: Karim pa pomeni radodaren. In ker sem po poroki prevzela Rasov priimek, sem zdaj radodarna prijateljica. (smeh)
Mislim, da vama oboje zelo pristaja. Kaj pa v kurdščini pomenita vajini imeni Hana in Rasfan?
Hana: Hana pomeni srečna.
Ras: Rasfan pa izhaja iz arabskega imena Ridwan, ki pomeni varuh nebeških vrat, v kurdski različici pa varuha sadovnjakov, kar je nekakšen poganski izraz za raj.
Torej je Rasfan varuh raja prijateljev.
Ras: Točno tako.
Hana pa …
Hana: Jaz pa sem srečna radodarna prijateljica v njegovem raju. (smeh)
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
