Goga Stefanović Erjavec: Mislila sem, da bomo postajali svobodnejši, pa se spet zapiramo
Gordana Goga Stefanović Erjavec živi za ples in zdi se, da ples že pol stoletja živi tudi zaradi nje. Koreografinja, plesna pedagoginja in umetniška vodja Plesnega foruma Celje, je ena tistih osebnosti, brez katerih bi bila kulturna podoba knežjega mesta danes zagotovo drugačna.
Ko je leta 1975 v Celje prišel koreograf in režiser Damir Zlatar-Frey ter ustanovil Plesno gledališče Celje, je bila med mladimi plesalci, ki jih je navdušil za takrat še drzno in drugačno govorico sodobnega plesa. Po njegovem odhodu je vztrajala, prevzela vajeti in iz skupine postopoma zgradila Plesni forum Celje – prostor, v katerem se že pet desetletij prepletajo ples, umetnost, vzgoja in močne vezi med ljudmi.
V petdesetih letih je pod njenim mentorskim očesom odraslo nešteto generacij plesalcev. Nekateri so odšli na plesne akademije in profesionalne odre po svetu, drugi so izbrali povsem drugačne poklice, a Goga pravi, da so iz Plesnega foruma s seboj odnesli nekaj pomembnejšega od koreografij: samozavest, ustvarjalnost, odprtost in občutek pripadnosti. Tudi zato se jih bo ob letošnjem jubileju okoli 60 po dolgih letih znova vrnilo na isti oder. Iz spominov, ki so ostali zapisani v telesu, so sami sestavili koreografije različnih generacij in tako znova obudili ples, ki jih je nekoč povezal.
Praznovanje 50-letnice Plesnega foruma Celje pa ne bo samo pogled nazaj skozi ples. Osrednji del jubilejnega večera bo tudi premierna projekcija dokumentarnega filma o Plesnem forumu, ki ga je režirala nekdanja Gogina plesalka Iza Skok, danes režiserka in magistrica umetnosti giba. Film bo skupaj z nastopi nekdanjih plesalk pripovedoval zgodbo prostora, ki je iz skromnih začetkov in dolgoletnega seljenja zrasel v eno najprepoznavnejših celjskih kulturnih stičišč. Plesni forum Celje danes ni zgolj plesna dvorana, ampak hiša, v kateri so se skozi desetletja srečevali plesalci, igralci, glasbeniki in občinstvo. In kjer Goga tudi po petdesetih letih še vedno išče predvsem tisto, kar jo je k plesu pritegnilo že kot deklico: pristnost človeka v gibu.
Plesni forum Celje letos praznuje 50 let. Ko ste začenjali, ste verjetno imeli neko predstavo, kaj bi se v pol stoletja s sodobnim plesom v Sloveniji lahko zgodilo. Je danes tam, kjer ste pričakovali, da bo?
Pravzaprav ne. Ob ustanovitvi Plesnega foruma sem pričakovala, da bo čez 50 let v Sloveniji prava plesna scena, a se to ni zares zgodilo. Množično se je ples pri nas sicer res razvil, danes imamo ogromno različnih plesnih zvrsti in veliko ljudi pleše, toda sodobni ples ni dosegel tiste profesionalizacije, ki sem si jo predstavljala. Veliko mladih gre študirat na plesne akademije v tujino, potem pa se nimajo kam vrniti. Če imajo srečo, se vključujejo v projektne skupine, sicer pa zanje sistemsko ni poskrbljeno, ne v Celju ne v Sloveniji.
To me je razočaralo. Govorimo, da Slovenija pleše, samo v okviru ljubiteljske kulture je ogromno plesnih društev, ples je prek družbenih omrežij postal še bolj popularen, toda pravih možnosti za profesionalno delo je zelo malo. Tudi iz Plesnega foruma je šlo veliko mladih študirat ples, večina pa jih je ostala v tujini. Lepo bi bilo, če bi jim tudi Slovenija ponudila razlog, da se vrnejo.
Ko govorite o tem, da se mladi plesalci po študiju v tujini nimajo kam vrniti, ne moreva mimo Javnega zavoda za razvoj sodobne plesne umetnosti, ki ga je lani država na pobudo celjske in novogoriške mestne občine ustanovila, letos pa je bil po zamenjavi oblasti znova ukinjen. Kako doživljate to odločitev?
Z velikim razočaranjem. Podobno se je zgodilo že leta 2011, ko je bil zavod prvič ustanovljen, nato pa se je zamenjala vlada in je bil ukinjen, še preden je lahko zares začel delovati. Tokrat je bila zgodba že veliko bolj strokovno zastavljena, oblikovala se je ekipa in vedelo se je, kako naj bi zavod deloval, pa se je spet vse ustavilo.
Vsako umetniško področje potrebuje neko krovno organizacijo. Veselila sem se tudi tega, da naj bi bil zavod decentraliziran in bi pomembno vlogo dobilo Celje, ki ima petdesetletno tradicijo sodobnega plesa. Takšna ustanova ne pomeni samo administracije, ampak lahko skrbi za promocijo plesa, mednarodno povezovanje, gostovanja, razpise in predvsem za boljše pogoje plesalcev. Sama sem vse življenje ogromno tega počela sama in lahko povem, da mi je birokracija včasih vzela več časa in energije kot ples. Pri drugih umetnostih se zdi samoumevno, da za takšno delo potrebuješ ljudi, pri plesu pa je vse vedno odveč.
Včasih kakšni starši vprašajo, ali ima njihov otrok smisel za ples, ali je vredno, da še obiskuje tečaj, in takim vedno odgovorim: dokler otrok rad prihaja na ples, ima vse smisel. Zakaj bi jim vzeli nekaj, v čemer uživajo?
Kaj pa posluh za ples v Celju? Je danes večji kot ob vaših začetkih?
Moram reči, da je bil nekoč večji. Ko smo leta 1976 imeli prvo premiero, Negacijo ognja, je bilo celjsko gledališče nabito polno. In tako je bilo še vrsto let. Kakšnih dvajset let so bile naše plesne predstave v SLG Celje in pozneje tudi v Narodnem domu povsem zasedene. Danes se dvorana našega Plesnega foruma, tu na Trubarjevi ulici 1a, kjer smo od leta 1999, sicer hitro napolni, vendar je tudi bistveno manjša in sprejme morda petino občinstva, ki smo ga imeli nekoč v gledališču.
Zanimanje med mladimi za ples pa še vedno obstaja in to me veseli. Nekateri ga doživljajo bolj kot rekreacijo, drugi želijo več in se vključijo v smer, kakršno gojimo mi: gradimo na idejah, ustvarjamo predstave, sodelujemo na festivalih.
Morda so danes ljudje, tako mladi kot odrasli, preprosto fizično in miselno preobremenjeni, da bi hodili na plesne predstave. Pametni telefoni jim v vsakem trenutku servirajo ogromno kratkih in zabavnih informacij. Izgublja pa se pozornost za vsebine, za katere si je treba vzeti čas.
Ampak ljudje vendarle najdejo čas za določene dogodke v živo. Ali ni zanimivo, pa tudi žalostno, da recimo v Sloveniji izjemno slavimo šport in vrhunske dosežke naših šampionov, na plesalce in ples, ki je prav tako povezan z neverjetnimi telesnimi sposobnostmi, pa pozabljamo. Kaj menite, zakaj se veliko ljudi hitreje navduši nad športnikom kot nad plesalcem?
Preprosto, ker pri športu ni treba veliko razmišljati. Vidiš rezultat, dosežek, talent, pri plesu pa je to neizmerljivo. Seveda te lahko plesalec navduši z virtuoznostjo. Plesalci so danes neverjetno dobro pripravljeni. Ko gledam mlade, ki prihajajo z akademij, občudujem, kako obvladajo svoja telesa. V sodobni ples prihaja tudi vse več akrobatskih elementov, vendar so osnova naše zvrsti še vedno ideje in kako jih prevesti v človeški gib. Tako ljudje pridejo na predstavo in mi rečejo: »Ničesar nisem razumel.« In potem jih ne dobiš več nazaj.
Vedno jim odgovorim: Ali na razstavi likovne umetnosti razumete čisto vsako sliko? Zakaj bi se morali pri plesu tako obremenjevati z razumevanjem? Odpreti moraš svoje čute in se prepustiti čustvom. Ali se te nekaj dotakne ali ne? Ali ti predstava da nekaj človeškega, ne samo estetskega? Če bi bilo treba vse razumeti dobesedno, bi plesnim predstavam lahko dali podnapise.
Pri športu pa vsi poznamo pravila. Vemo, kaj je košarka, kaj atletika, kaj smučanje. Gleda jih ves svet, obračajo se ogromni denarji. Umetnost je pri financiranju skoraj vedno zadnja, ples pa še posebej.
Pa vendar tudi številni vrhunski športniki pri treningu uporabljajo balet ali druge plesne tehnike.
V zadnjih letih so športniki veliko bolj odprti za različne načine dela s telesom, ker spoznavajo, da jim dajejo dodatno sposobnost, neko drugo kvaliteto. Ljudje pa se plesa še vedno bojijo predvsem zato, ker mislijo, da se nanj ne spoznajo. To mi ves čas govorijo: »Jaz se pa ne spoznam na ples.« Pa saj se ni treba. Tudi na gledališče, likovno umetnost ali glasbo se ne spozna vsak. Če ima človek vsaj malo afinitete do umetnosti, bo nekaj dobil tudi od plesa.
Sodobni ples, ki ga gojite v Plesnem forumu Celje, ohranja svojo pristnost. Pravite, da gradite na idejah, ne na disciplini in korakih, kot v ostalih plesnih zvrsteh.
Drži. V plesu smo kolektivno že dokazali, kaj vse se da narediti s telesom, zato mene bolj zanima pristnost. Včasih se plesalec skrije za tem, kar tehnično obvlada. Mene prevzamejo predstave, ki so izvirne, v katerih so dobri plesalci, hkrati pa temeljijo na močnem sporočilu, odrski karizmi in prepričljivosti. Ne na principu: poglej, kaj znam.
Ko sva se pogovarjali pred desetimi leti, ste rekli, da ljudje pozabljamo, da je prvoten gib, in ne beseda. Če je ples tako prvinski, zakaj smo se od njega tako oddaljili?
Verjetno je to posledica civilizacijskega razvoja. Človek se vedno bolj oddaljuje od sebe. Majhen otrok pride plesat in ima v sebi prvinsko gibanje. Uživa, se izraža, ničesar ga ni sram. Že čez nekaj let pa mu postane nerodno. Zakaj? Je to prirojeno ali smo mu ves čas govorili: ne obnašaj se tako, ne delaj tega, bodi pri miru?
Skozi zgodovino je bilo veliko obdobij, ki so telo omejevala. Potem so se proti koncu 19. in na začetku 20. stoletja pojavili ljudje, ki so si upali stopiti iz okvirov klasičnega baleta. Isadora Duncan je odvrgla baletne copate in plesala v tančicah, navdihovala jo je antika. Ljudje so se zgražali, vendar je kljub temu nastopala po evropskih, ameriških in ruskih odrih ter širila svobodnejši duh plesa. Pozneje je Martha Graham razvila eno prvih velikih tehnik sodobnega plesa in ta je začel dobivati status samostojne umetniške zvrsti.
Bila sem precej samostojen otrok, zato sem se že v vrtcu kar sama šla vpisat na baletni tečaj. Učiteljica, Italijanka, mi je dejala, naj se vrnem z mamo in očetom, kar je bila majhna težava, saj sta bila moja starša ločena. Ko sem ju prosila, da me vpišeta na balet, je mama rekla, naj bo, oče pa je bil odločno proti. Bil je oficir in ples se nikakor ni skladal z njegovo predstavo resnega življenja.
Zanimivo je, da so bila nekatera umetniška obdobja pred sto leti skoraj bolj svobodomiselna kot danes.
Tudi meni se tako zdi. Začetek 20. stoletja je bil neverjetno odprt. Picasso, Dalí, Frida Kahlo so že pred sto leti premikali meje. Sledil je pop art, Warhol, performansi … Marsikaj iz šestdesetih let je še danes videti odštekano. Sama sem bila nekoč prepričana, da bomo šli v tej svobodomiselnosti umetniškega izražanja samo še naprej, a se žal marsikje zapirajo pogledi.
Danes je tudi zelo težko pokazati nekaj povsem novega. V umetnosti in plesu smo na neki točki, ko ne vemo natančno, kam se bomo obrnili. Zato se sama še vedno vračam k pristnosti. Zanima me, kaj je v človeku globoko skrito in si ne upa priti na dan. Skozi besedo je to včasih težko, skozi gib pa lahko človek odkrije tudi samega sebe. To čutim kot svoje poslanstvo: skozi ples ljudem pomagati raziskovati njihovo osebnost in pokazati kakšen odtenek, ki ga sicer morda nikoli ne bi.
Ob letošnji 50. obletnici delovanja Plesnega Foruma Celje mi nekdanji plesalci ves čas govorijo, koliko jim je ples dal v življenju, tudi če se z njim danes ne ukvarjajo več. Med njimi imamo zdravnike, novinarje, celo pilotko. Njej sem rekla: »Vidiš, na krilih plesa si dobesedno poletela v nebo.« Meni je pomembno, da so našli svojo pot in so pri tem, kar počnejo zdaj, četudi to ni ples, uspešni.
To je še en dokaz, kakšno moč ima umetnost. Človeka nauči svobodnega mišljenja.
Res je, da ti odprtost in samozavest. K meni pridejo tudi otroci, ki me na začetku skoraj ne upajo pogledati, kaj šele plesati. Potem pa skupaj počasi odpiramo predalček za predalčkom in na koncu se izgradijo v samozavestne mlade ljudi, ki v šoli sami pripravljajo prireditve in nastope. Biti priča takšnemu razvoju mi je v največji užitek.
Čeprav ste sodobnemu plesu posvetili življenje tako profesionalno kot zasebno, pa so vaši začetku povezani z drugo plesno zvrstjo – baletom. Kdaj ste se prvič srečali s plesom in kako je prišlo do te ljubezni, ki še vedno traja?
Mislim, da sem se kar rodila z genom za ples, čeprav v moji družini ni bilo nikogar, ki bi ga ples posebej zanimal. Rodila sem se v Pulju in kot majhna deklica sem vsak dan sama hodila iz vrtca k babici. Nasproti vrtca je bil Pionirski dom, kjer je deloval baletni oddelek. Ko sem šla mimo, sem slišala klavir in skozi okno gledala deklice, ki so vadile balet. Mislim, da me je tisti prizor zaznamoval za vse življenje. Odkrila sem povsem drug svet.
Bila sem precej samostojen otrok, zato sem se kar sama šla vpisat. Učiteljica, Italijanka, mi je dejala, naj se vrnem z mamo in očetom, kar je bila majhna težava, saj sta bila moja starša ločena. Ko sem ju prosila, da me vpišeta na balet, je mama rekla, naj bo, oče pa je bil odločno proti. Bil je oficir in ples se nikakor ni skladal z njegovo predstavo resnega življenja. Naposled je le pristal, a samo pod pogojem, da balet obiskujem do začetke šole, takrat pa se bom morala posvetiti učenju.
Uresničile so se mi sanje in res sem vpijala vsak trenutek, ki sem ga preživela v tistem plesnem studiu. Vse me je fasciniralo, od glasbe, gibov in nastopov, do tega, da se je naša italijanska baletna učiteljica med uro vedno preoblekla in šla iz bele baletne oprave v črno. Zame je bilo to kot Labodje jezero. Zato sem kasneje, ko je napočil čas za osnovo šolo, očetu obljubila vse mogoče in se zelo trudila s šolskimi obveznostmi, da mi je le dovolil nadaljevati s plesom.
Pri 12 letih sta se z materjo preselili v Celje, kjer pa možnosti za ples skoraj ni bilo, kajne? Kako ste nadaljevali svojo plesno strast?
Najprej sem povsod spraševala, kam bi se lahko vključila, pa nisem našla ničesar. Potem je leta 1975 v Celje prišel zagrebški režiser in koreograf Damir Zlatar-Frey in pripravil avdicijo za sodobni ples. Ko sem to videla, je bilo skoraj tako, kot da bi se mi prikazala Marija. Takoj sem vedela: to je zame.
Damir je ustanovil Plesno gledališče Celje, to smo bili skupina plesalcev, ki smo že imeli nekaj predznanja, in začeli smo delati zelo intenzivno, skoraj profesionalno, pod okriljem celjskega gledališča. Prvo premiero, Negacijo ognja, smo imeli 16. maja 1976. Ta datum štejem tudi za začetek Plesnega foruma Celje, zato letos govorimo o 50-letnici.
Nikoli nisem želela delati razlik. Pri meni so bili vedno dobrodošli vsi. Imamo zelo različne plesalce: od izjemno talentiranih, ki gredo brez težav na akademije, do otrok s posebnimi potrebami. In lahko so v isti skupini. Tudi v vsaki naši predstavi skušam najti prostor za vsakogar. Seveda izpostaviš tiste, ki so zelo dobri, toda tudi vsakemu drugemu lahko daš nekaj trenutkov, v katerih se pokaže v najboljši luči. Vedno iščem dobro v vsakem, in to se mi zdi človeško.
Damir Zlatar-Frey je pozneje odšel iz Celja, vi pa ste ostali. Pri dobrih dvajsetih bi se lahko preprosto odločili, da gradite svojo plesno kariero drugje, kjer je bilo več priložnosti za to, morda v Ljubljani ali tujini. Ampak nekaj vas je gnalo, da ste mislili na prihodnost sodobnega plesa v knežjem mestu, in tako ste počasi zgradili skupnost plesalcev, šolo za ples in kasneje tudi temu namenjen prostor – Plesni forum Celje. Zakaj?
Veliko sem razmišljala o tem. Damir je bil izjemno prodoren, zahteven, poln čudovitih idej. Vsi smo ga oboževali, čeprav je bilo njegov tempo težko zdržati. Zelo ga je navdihovala Pina Bausch in naše predstave so bile za tisti čas res drzne in na visoki ravni. Plesno gledališče Celje je bilo prvo takšno plesno gledališče v Sloveniji.
Ko je odšel, je vse skoraj razpadlo. Jaz pa sem imela ples preveč rada, da bi ga pustila. Pet let sem čakala, da se mi je ta svet sploh odprl, zato nisem želela, da spet zamre. S kolegico Iris Savernik sva bili med najbolj vztrajnimi, ona je pozneje odšla študirat ples v tujino, jaz pa sem si rekla: Dokler bo šlo, bo šlo. Ne bom pustila, da propade pet let našega dela.
Takrat sem študirala ekonomijo in vedela sem, da imam še vedno možnost neke druge službe, če mi ne uspe. Toda ples je bil tisto, kar me je izpolnjevalo in kar sem čutila kot sebe. Damir je očitno moral priti v moje življenje, da je to v meni eksplodiralo. In po 50 letih lahko rečem, da mi ni žal.
A začetki niso bili lahki, kajne? Prvih nekaj let niste imeli niti svojega prostora za vaje in predstave.
Res je. Kakšni dve leti sem potrebovala, da sem postavila sistem izobraževanja in predstav, smo se pa ves čas selili. Enkrat smo vadili v Mladinskem klubu Golovec, drugič v Celjskem domu, spet tretjič v telovadnicah na različnih celjskih šolah. Starši so me včasih klicali in spraševali: »Kje so pa danes vaje?« Za vso organizacijo sem bila sama, hkrati, pa sem se vsako poletje še izobraževala, večinoma v tujini. Pri plesu namreč nikoli ne moreš reči: zdaj pa vse znam. Pri plesu ni konca. Tudi danes še vedno gledam predstave, berem, spremljam, snemam. Moraš ostati odprt.
V tistem obdobju sem vodila vse generacije tečajnikov sama in trudila sem se narediti vsaj dve predstavi na leto. Ni dovolj samo trenirati telo. Potrebuješ cilj, projekt, nastop. Imela sem ogromno energije in ustvarjalne volje, k sodelovanju sem vabila različne umetnike, od Bine Štampe Žmavc, na katere pesmi in zgodbe smo ustvarjali predstave, do Nenada Firšta, ki je pisal glasbo, in Franca Purga, ki nam je oblikoval čudovite scene in vizualne podobe. Projekti so bili krasni, a tudi zelo zahtevni.
Po dolgih letih selitev ste leta 1999 vendarle dobili svoj prostor na Trubarjevi ulici 1a, ki sta ga z možem Dušanom Erjavcem preuredila v pravi dom Plesnega foruma Celje. Ob plesu pa je hiška postala znana tudi po koncertih. Kako se je začela ta zgodba?
Joj, ta naš pravi dom na Trubarjevi je bil res velika prelomnica. Tu je prej deloval lokal Barfly in ko sem prvič stopila vanj z idejo, da ga spremenimo v plesno gledališče, si sploh nisem predstavljala, kako nam bo uspelo. Nisem tehnični tip in nikakor ne bi zmogla prenove, za vse to je poskrbel moj Dušan, brez njega res ne bi bili danes, kjer smo. Spomnim se, kako presrečni smo bili plesalci, ko smo prvič stopili v prenovljeno dvorano. Tla so bila prebarvana v živo turkizno in zaradi reflektorjev je dvorana žarela kot nekakšna laguna, mi pa smo samo pokleknili in poljubili tla, tako veliko darilo je bilo imeti svoj prostor po vseh letih selitev.
S prvimi koncerti pa smo pravzaprav začeli že veliko prej, preden smo dobili svojo hiško na Trubarjevi, iz potrebe po popularizaciji plesa. Ljudje so mi ves čas govorili, da se na ples ne spoznajo, zato sem razmišljala, kako bi ga približala širšemu občinstvu. Rekla sem si: povezala ga bom z umetniki, ki jih ljudje že poznajo in imajo radi. Tako je bil naš prvi veliki gost Arsen Dedić v Narodnem domu, pozneje Rade Šerbedžija, Zoran Predin in drugi, njihove koncerte pa smo povezovali tudi s plesnimi točkami.
Ko smo dobili svojo hiško, so koncerti postali reden del programa in tudi eden od načinov, kako smo lahko pomagali financirati njeno delovanje. Z Dušanom nama nikoli ni šlo za zaslužek, ampak za to, da se zgodijo dobri dogodki in da ta prostor živi. Na koncu se tudi midva hraniva s temi večeri in z energijo, ki nastane med umetnikom in občinstvom.
V naši mali dvorani smo gostili Laibache, Radeta Šerbedžijo, Arsena Dedića, Gibonni je tukaj celo snemal del albuma. Mislim, da je prav ta intimnost postala naša največja prednost. Tukaj umetnik vidi vsak obraz in občinstvo dobesedno diha z njim. Oliver Dragojević je, ko je pri nas stopil na oder, pogledal ljudi pred seboj in rekel: »Kako ste mi blizu. Kot da praznujemo rojstni dan.«
Na vašem malem odru so nato nastopila imena, ki sicer polnijo največje dvorane. Laibach, Vlado Kreslin, Massimo, Oliver Dragojević, Maxim Mrvica, Irena Grafenauer, Gibonni … Kako ste jih prepričali, da pridejo nastopat v tako intimen prostor?
Mislim, da je prav ta intimnost postala naša največja prednost. Tukaj umetnik vidi vsak obraz in občinstvo dobesedno diha z njim. Oliver Dragojević je, ko je stopil na oder, pogledal ljudi pred seboj in rekel: »Kako ste mi blizu. Kot da praznujemo rojstni dan.« Tudi izvajalci se zato zelo hitro sprostijo in mnogi so se k nam radi vračali.
V tej mali dvorani smo gostili Laibache, občinstvo pa je prišlo k nam tudi iz tujine. Irena Grafenauer se je tukaj tako dobro počutila, da je na odru pozabila flavto in rekla, da se ji kaj takega še nikoli ni zgodilo. Rade Šerbedžija je pri nas nastopil večkrat, Gibonni je tukaj celo snemal del albuma. Če bi začela naštevati vse, bi lahko govorili samo o koncertih. Od leta 1989 do danes se jih je nabralo okoli 400.
Kako pa se je sodobni ples v teh petih desetletjih spremenil?
Zelo. To je normalno, vse se spreminja. Ko smo začenjali, smo bili obsedeni s tehniko Marthe Graham. Bila je izvrstno postavljena, toda sčasoma se je pokazalo, da je precej toga, polna kontrakcij, močnih, zategnjenih gibov. Dobro je delovala v obdobju ekspresionizma, pozneje pa smo začeli iskati mehkejše, telesu prijaznejše načine gibanja.
Na seminarjih sem spoznavala različne tehnike in jih vključevala v svoje delo. Vedno bliže mi je postajalo gibanje, ki je sproščeno, povezano s tlemi in naravnim tokom telesa. Veliko sem delala na tleh, zato so mi vedno govorili, da sem zelo zemeljska plesalka. Nisem baletka, ki lebdi, bolj sem prizemljena. Tudi sicer sem vedno težila k naravnemu gibanju. Nikoli me ni zanimalo ustvarjati umetnih gibov samo zato, da pokažemo, kaj obvladamo. Pri sebi in pri drugih sem iskala, kaj je njihov naravni gib, in iz tega smo gradili koreografije.
Danes je sodobni ples spet naredil velik korak proti izjemni fizični zmogljivosti in akrobatiki. Včasih se res vprašaš, kje so meje človeškega telesa. To je čudovito gledati, vendar mene še vedno najbolj zanima vsebina, izrazna moč in to, ali me telo prepriča.
Mislim, da se to vidi tudi pri članih vašega Plesnega foruma. Zelo raznoliki so, kar priča o tem, da ne delate selekcije v smislu, ta otrok/mladostnik ima ali nima predispozicij za ples.
Drži! Nikoli nisem želela delati razlik. Pri meni so bili vedno dobrodošli vsi. Imamo zelo različne plesalce: od izjemno talentiranih, ki gredo brez težav na akademije, do otrok s posebnimi potrebami. In lahko so v isti skupini. Meni je čudovito gledati, kako otrok skozi leta raste in se v plesu najde. Včasih kakšni starši sicer vprašajo, ali ima njihov otrok smisel, je vredno, da še obiskuje tečaj, in takim vedno odgovorim: dokler otrok rad prihaja na ples, ima vse smisel. Zakaj bi jim vzeli nekaj, v čemer uživajo?
Tudi v vsaki naši predstavi skušam najti prostor za vsakogar. Seveda izpostaviš tiste, ki so zelo dobri, toda tudi vsakemu drugemu lahko daš nekaj trenutkov, v katerih se pokaže v najboljši luči. Vedno iščem dobro v vsakem, in to se mi zdi človeško. Zato tudi govorim o vezeh, ki ostajajo. Z vsemi generacijami plesalcev, ki so že odšle od nas, sem še vedno nekako povezana. Ko se srečamo, se objamemo in še zmeraj imamo občutek, kot da smo del neke velike družine.
PREBERITE ŠE -> Urška Centa, naša najuspešnejša plesalka flamenka: Verjamem, da se vse vrne, kar zasadiš
Vaša filozofija je precej drugačna od te, ki prevladuje med sodobnimi starši, da mora biti otrok uspešen, in se obnašajo kot da je njihov podmladek neke vrste osebni projekt, ki ga je treba brusiti in piliti, da dosega rezultate na tekmovanjih.
Starši so danes zelo ambiciozni, čeprav moram reči, da imam sama s temi, ki prihajajo k nam, večinoma krasne izkušnje. Zaupajo nam, podpirajo nastope in projekte. Ne vem, morda s svojo energijo pritegnem takšne ljudi.
Pri zelo majhnih otrocih pa danes opažam nekaj drugega. Prehitro obupajo. Če petletni deklici denimo nekaj enkrat ni všeč, se včasih starši takoj odločijo, da ne bo več hodila. To me žalosti. Otrok ima lahko slab dan, je utrujen, pogreša mamo. Če ob prvi krizi takoj odnehamo, ga učimo, da nikjer ni treba vztrajati. Imam plesalke, ki hodijo k nam 15 let in so vmes seveda imele krize. Danes so hvaležne staršem in meni, da smo se takrat pogovorili in jih spodbudili naprej. Nikjer ni vedno vse idealno.
Tekmovalnost pa pri vas nikoli ni bila v ospredju?
Ne, zavestno se ji izogibam. Danes je sicer ogromno plesnih tekmovanj, vendar gre večinoma za zvrsti, pri katerih so gibi precej natančno določeni. V sodobnem plesu pa je glavna svoboda gibanja. Seveda moraš obvladati telo, a pomembno je, da z njim izražaš ideje, in tega se ne da meriti s točkami in ocenjevati.
Eno izmed tekmovanj, na katerem pa sodelujemo, je Opus, saj tam mladi ustvarjajo na določeno temo, in štejejo ideja, odrska prepričljivost, to, da plesalec razume, kaj želi povedati, in zna svojo idejo razvijati, ne pa samo, kdo bo osvojil prvo mesto.
Najpomembneje pa se mi zdi, da mladi postanejo samostojni ustvarjalci. Že najmlajšim tečajnikom dajem možnost, da sami izberejo kakšen gib ali predlagajo rešitev. Če je ideja dobra, jo vključim. Tako počasi postanejo soustvarjalci predstave.
To se zdaj lepo kaže tudi pri pripravah na vašo 50-letnico. Zaupali ste mi, da nekdanje generacije pripravljajo svoje točke skoraj povsem same, brez vašega vodstva.
In to je zame najlepša nagrada. Rekli so mi: »Ti kar lepo delaj svoje, mi se bomo sami spomnili.« Generacije, ki so nekoč plesale pri meni, zdaj same sestavljajo koreografske spomine iz različnih obdobij, in to je tisto, česar sem se želela dotakniti pri 50-letnici, ta telesni oziroma gibalni spomin. Kaj ostane v telesu človeka desetletja pozneje?
Na jubileju bo nastopilo približno 60 nekdanjih plesalk, večinoma takih, ki danes niso ostale v plesu. Tiste, ki so ples nadaljevale profesionalno, so povečini v tujini in se jim zaradi začetka sezone ni uspelo pridružiti. Te, ki so prišle, pa so se avgusta znova srečale po generacijah in začeli ustvarjati.
Na prvih sestankih so izražale veliko dvomov, v smislu, da niso več v formi in da ne zmorejo več kakšnih gibov, potem pa se je ples tako prebudil v njih, da so same naredile izredno zahtevne koreografije. (smeh) Res ganljivo je bilo gledati, kako so se znova povezale v dvorani in kako spet žarijo med plesom. Rekla sem jim, kako sem jim hvaležna, da so se odzvale, one pa meni: »Mi smo tebi hvaležne, da si nas spet pripeljala v ta čarobni svet.«
Prve generacije so bile neverjetno predane. Vadili smo kadarkoli in kjerkoli. Danes pa je čas otrok in mladostnikov zelo razdrobljen. Imajo veliko dejavnosti in se težko posvetijo samo eni intenzivno. Zadnja leta opažam tudi veliko strahu pri mladih, kot da so ves čas pod pritiskom. Včasih skoraj nisem vedela, da ima katera plesalka maturo. Normalno je hodila na treninge in nastope. Danes pa že takoj septembra od plesalk četrtega letnika srednje šole slišim: »Letos imam maturo, ne vem, koliko bom lahko hodila.«
Kako pa so se v teh petdesetih letih spreminjale generacije otrok in mladih, ki prihajajo k vam?
Zelo. Jaz sem precej fleksibilna in sem se vedno skušala prilagoditi, čeprav sem želela iz vsake generacije dobiti največ, kar se je dalo. Ko sem po Damirjevem odhodu prevzela vodenje, sem morala biti močna osebnost. Potrebovala sem avtoriteto, vizijo in sposobnost, da ljudi prepričam, naj mi verjamejo. Prve generacije so bile neverjetno predane. Vadili smo kadarkoli in kjerkoli. V Mladinskem klubu smo morali včasih pred jutranjo vajo najprej pospraviti za žurom prejšnje noči, pomesti in pobrisati tla, šele potem smo lahko začeli plesati. A nam to ni bil problem. Tudi če je bila sobota ali nedelja ali priprave, ki so trajale cel vikend. Res smo bili predani in smo zato tudi toliko ustvarjali.
Danes pa je čas otrok in mladostnikov zelo razdrobljen. Imajo veliko dejavnosti in se težko posvetijo samo eni intenzivno. Plesalke hodijo še v glasbeno šolo, igrajo v orkestrih, pojejo, jahajo … Skoraj nemogoče se je dogovoriti za kakšen intenzivni plesni vikend. Kljub temu jih znamo še vedno toliko navdušiti, da ostajajo. Če nekdo pride pri štirih ali petih letih in ostane do konca srednje šole, je to zame ogromna nagrada.
Se je pa spremenil odnos do šolskih obveznosti. Včasih skoraj nisem vedela, da ima katera plesalka maturo. Normalno je hodila na treninge in nastope. Imeli smo celo primer, ko smo na dan mature nastopali na festivalu v Šibeniku in smo se s šolo dogovorili, da bo maturantka obveznost opravila, ko se vrne. Danes pa že takoj septembra od plesalk četrtega letnika srednje šole slišim: »Letos imam maturo, ne vem, koliko bom lahko hodila.«
Zadnja leta opažam tudi veliko strahu pri mladih, kot da so ves čas pod pritiskom. Ampak, saj ne morejo cele dneve sedeti za knjigo, prosim lepo. Dvakrat ali trikrat na teden priti na ples se mi zdi prej koristno kot škodljivo.
Strokovnjaki za vzgojo in učitelji poročajo, da se starši danes preveč vmešavajo v šolo in obremenjujejo z nalogami ter drugimi šolskimi obveznostmi. V želji, da bi pomagali otroku in ga obvarovali pred neuspehom, dosegajo nasprotno in so otroci bolj frustrirani in manj samostojni.
Na trenutke se mi zdi, da danes otroke preveč ujčkamo. Včasih si pač dobil tudi slabo oceno in to je bilo to. Tudi to je šola za življenje. Morda smo bili mi v naši mladosti bolj svobodni. Več smo se družili, več smo bili zunaj, več je bilo prostorov za mlade. Danes v Celju skoraj ni kraja, kamor bi mladi šli, poslušali glasbo, se družili, pogovarjali. Potem pa sedijo skupaj in vsak gleda svoj telefon.
Porast uporabe pametne tehnologije nima samo posledic na kognitivne sposobnosti otrok, vzgojitelji in šolniki opozarjajo, da vse več otrok tudi gibalno nazaduje, ker so toliko časa pred zasloni. Opažate to tudi vi pri vaši tečajnikih?
K sreči ne, verjetno zato, ker dobimo že zelo majhne otroke in če ostanejo z nami, se njihovo telo in gibalne sposobnosti skozi plesne vaje lepo razvijajo. Ne glede na začetne predispozicije postanejo skozi leta dobro pripravljeni in sposobni. Imamo odlične pedagoginje. Kaja Janjič, ki vodi mladinsko skupino, je profesionalna in zelo izkušena plesalka ter zna iz njih izvleči maksimum. Mlajšo skupino pa zadnja leta vodi moja hči Gea Erjavec, ki je prav tako plesalka in koreografinja. Jaz sem se zdaj malenkost umaknila in vodim samo še predšolske in osnovnošolske otroke približno do šestega ali sedmega razreda.
Ples je krasna umetnost, ki povezuje, ampak na koncu so najbolj pomembni prav stiki med ljudmi. Koreografije sčasoma pozabiš. Nekaj sicer ostane v telesu, kar bodo zdaj ob obletnici lepo pokazale tudi naše nekdanje plesalke. Toda največ vredni so stiki. V živo. Med ljudmi.
Ob abrahamu Plesnega foruma Celje morda razmišljate o upokojitvi? Se že bliža čas, ko boste delo povsem prepustili hčerki in drugim učiteljem?
Ne, a ne zato, ker bi se oklepala tega dela in prostora ter drugim onemogočala, da ga prevzamejo. Če bi imela občutek, da se lahko vse skupaj naprej razvija v smeri, ki smo jo zastavili, bi se znala umakniti. Toda Plesni forum potrebuje nekoga, ki je ves čas tukaj, ki koordinira stvari in skrbi, da vse teče. Gea veliko gostuje v tujini in v tem trenutku tega ne more prevzeti v celoti. Jaz pa to še vedno z veseljem počnem.
Problem je tudi, da v sodobnem plesu skoraj ni pravih služb. Tudi sama tukaj nikoli nisem bila zaposlena. Imela sem status umetnice in dobivala honorarje. Plesni forum nima finančnega zaledja, iz katerega bi lahko preprosto zaposlovali ljudi. Tu zelo pogrešam redno sofinanciranje, vsaj neko osnovo, kakršno imajo nekatere druge ustanove ali šole. Mi smo se praktično vse življenje preživljali sami. Glede na to, da smo obstali pet desetletij, je tudi to svojevrsten uspeh, ker je ples, zlasti sodobni, izredno negotovo področje. Eno leto imaš več tečajnikov in že misliš, da si na konju, naslednje leto jih je spet manj.
In potem se zgodi še kaj nepredvidljivega, kot je bila epidemija koronavirusa.
Takrat je bilo izredno hudo. Vaje smo poskušali ohranjati na daljavo, tečajnikom pošiljali posnetke, otrokom dajali naloge, naj ustvarijo svoj ples in nam ga pošljejo. Ves čas smo se trudili ohranjati komunikacijo. Ampak ples na daljavo seveda ni isto, kot v živo, saj mu manjka človeški stik. To je tisto, kar je najpomembnejše in kar sama ves čas poudarjam. Ples je krasna umetnost, ki povezuje, ampak na koncu so najbolj pomembni prav stiki med ljudmi. Koreografije sčasoma pozabiš. Nekaj sicer ostane v telesu, kar bodo zdaj ob obletnici lepo pokazale tudi naše nekdanje plesalke. Toda največ vredni so stiki. V živo. Med ljudmi.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
