Fotografinja Ana Kete: Neveste mi pošljejo fotografijo, kako naj bi bil videti spontani trenutek
Fotografirala je za prestižni Vogue in Condé Nast Traveler, živi v Zürichu ter govori šest jezikov. Svetovno priznana poročna fotografinja Ana Kete pripoveduje, da se za glamurozno kuliso svetovnih dogodkov skrivajo neštete zavrnitve, garanje in ustvarjanje nepozabnih spominov. Medtem ko neveste do podrobnosti načrtujejo celo »nepopolne« trenutke, sama na luksuznih porokah najraje lovi nepredvidljivost z analogno Leico.
Ujela sem vas na poti v Južno Korejo. Na poroko?
Tokrat ne. Južna Koreja je potovanje po navdih in hkrati moja 48. obiskana država. Veliko potujem in vsaj enkrat letno se odpravim na daljše, bolj eksotično potovanje, ki je zame zanimivo tudi s fotografskega vidika. Lani sem obiskala Antarktiko, leto pred tem pa Raja Ampat v Zahodni Papui. Zanimajo me različne kulture in narava, zato so moja potovanja običajno povezana bodisi z zanimivo kulturo bodisi z možnostjo opazovanja živali, pogosto tudi pod vodo. Takšna potovanja me predvsem kreativno napolnijo. Fotografija je moj poklic, na potovanjih pa lahko spet fotografiram predvsem iz radovednosti, brez pričakovanj naročnika.
Specializirani ste za fotografiranje porok. Kaj vas lahko po skoraj 15 letih dela na tem področju še preseneti, kaj vas navdihuje, vas motivira?
Poleg porok zadnje čase fotografiram tudi dogodke in doživetja luksuznih znamk, kjer so med povabljenci tudi zvezdniki, kot je Heidi Klum. Poskušam vstopiti tudi v svet Formule 1, kjer sem prvič fotografirala maja letos v Monaku. Zelo rada tudi predajam znanje in delim svoje izkušnje z drugimi fotografi – pred kratkim sem bila povabljena kot predavateljica na dogodku znamke Profoto (znamka fotografskih luči/flashev) v Zürichu, sodelujem pa tudi z znamko Leica. Kljub temu so moj največji navdih še vedno ljudje, čustva, različne kulturne tradicije, družine in odnosi med njimi.
Zadnje čase me preseneča predvsem to, kako hitro se spreminja način načrtovanja porok. Neveste vsak dan spremljajo Instagram in TikTok, kjer so izpostavljene tisočim idejam in pričakovanjem. Zanimiv paradoks je, da pari pogosto govorijo o tem, kako si želijo personalizirano in avtentično poroko, hkrati pa zaradi trendov na družbenih omrežjih in vse pogostejšega načrtovanja s pomočjo umetne inteligence na koncu želijo vsi bolj ali manj enako.
Ko se s pari prvič srečam, zadnje čase pogosto uporabljajo iste izraze in iste vizualne reference. Imajo več informacij kot kadarkoli prej, zato imajo občutek, da morajo imeti tudi nad vsem več nadzora. Poroka mora na primer delovati spontano in »nepopolno«, hkrati pa želi nevesta vnaprej načrtovati tudi te nepopolne trenutke. Pošlje mi fotografijo, kako naj bi bil videti spontani trenutek.
Želim si, da bi ljudje na porokah nekoliko bolj uživali in se prepustili trenutku. Zaradi družbenih omrežij je poroka postala “performance”. Nekatere poroke z največjimi proračuni so na spletu videti spektakularno, a so bile v živo včasih čustveno precej prazne. Po drugi strani so bile nekatere najbolj zasebne in vizualno manj »popolne« poroke zame veliko bolj ganljive. Predvidevam, da bo zasebnost v prihodnosti postajala vedno večji luksuz.
So poroke, ki so bile videti spektakularno, v živo pa so bile čustveno prazne.
V čem pa je čar »napak«, nepopolnosti? Zakaj pri vsej popolnosti luksuznih porok iščete odstopanja?
Mislim, da so ljudje postali nekoliko siti popolnih »Instagram porok«. Vedno več parov daje prednost fotografijam zabave in spominov na to, kako dobro so se imeli s svojimi najbližjimi. Zanimivo je, da se to dogaja ravno v času, ko lahko s tehnologijo dosežemo skoraj popolnost. Fotoaparati so tehnično skoraj nezmotljivi, trenutek lahko ujameš skoraj popolno, umetna inteligenca lahko popravi napake, vse je mogoče optimizirati.
In ravno zato se ljudje ponovno obračajo k stvarem, ki niso tako predvidljive. Vedno več mojih parov si na primer želi analognih fotografij.
Še vedno radi posežete po kultni Leici M6 …
Pri filmu se mi zdi, kot da se čas za trenutek ustavi. Imaš 36 posnetkov in vsak pritisk na sprožilec ima nekoliko več teže. Fotografije ne moreš pogledati takoj in nihče zares ne ve, kaj bo na koncu nastalo. Včasih je posnetek prazen ali neuspel, drugič pa dobiš nekaj popolnega, česar z digitalnim fotoaparatom morda sploh ne bi ustvaril.
Zdi se mi zanimivo, da v času umetne inteligence, avtomatskega ostrenja, skoraj neskončnih posnetkov in tehnične popolnosti ljudje ponovno iščejo nekaj tako nepredvidljivega. Moja Leica M6 je original iz leta 1984 in še vedno deluje brezhibno. Zame ni samo fotoaparat, ampak skoraj umetniški predmet. Ima zgodovino in karakter, ki ga digitalna tehnologija preprosto nima.
Kaj je tisto, kar vašo fotografijo, ki sodi v vrh poročne fotografije, loči od povprečne?
Sem perfekcionistka in rada se zelo dobro pripravim. Pred poroko želim vedeti, kaj je za določen par zares pomembno. Kdo so njuni najbližji? Kdo ima s kom poseben odnos? Kaj jima veliko pomeni? Ali obstajajo kakšne občutljive družinske situacije, na katere moram biti pozorna? Vse to mi omogoča, da zgodbo povem na bolj personaliziran način. In seveda hitrost. Danes se mi zdi povsem normalno, da prvi izbor fotografij dostavim že naslednji dan. Strankam to ogromno pomeni, saj so takrat čustva še popolnoma sveža. Zame luksuzna storitev ni samo končni izdelek, ampak tudi izkušnja, ki jo ima stranka z mano od prvega kontakta do končne galerije.
Kako se pari in z njimi tudi poroke po svetu razlikujejo? Kateri so najbolj nenavadni običaji ali čarobni kraji, kjer ste fotografirali?
Razlike opazim že med porokami v Švici in Sloveniji, kaj šele med različnimi deli sveta. Razlikujejo se družinske dinamike, kdo sprejema odločitve, kakšno vlogo imajo starši in kakšno mesto ima na poroki, na primer hrana. Na eni od indijskih porok je mama ženina kuharjem predajala svoje recepte in jih učila pripravljati določene jedi. Na brazilski poroki sta imela ženinova starša svoje goste celo v svojem delu prostora. Švicarji so praviloma bolj minimalistični in zasebni. Pri Američanih pa opažam velik poudarek na celotni izkušnji in na tem, da ima izbira lokacije neko osebno zgodbo. Recimo: »Poročila se bova v Švici, ker sem tja vsako poletje hodila s starimi starši.« Ali pa: »Poročila se bova na Maldivih, ker vsi najini najbližji prijatelji radi potujejo.«
Verjetno me pri mednarodnih porokah privlači tudi to, da je moje lastno življenje precej mednarodno. Študirala sem v Stockholmu in Dublinu, živim v Zürichu, govorim šest jezikov in sem skoraj vsakodnevno obdana z ljudmi različnih narodnosti. Zato me zanima, kako različne kulture dojemajo družino, praznovanje, zasebnost in odnose. Eden najbolj čarobnih krajev zame ostaja Villa Honegg v Švici, kjer sem fotografirala že v skoraj vseh vremenskih razmerah in letnih časih.
Izpostavljate, da so zelo popularne tudi poroke s psi. Kaj konkretno to pomeni?
Predvsem to, da je hišni ljubljenček danes za veliko parov resnično član družine in mora biti zato na neki način vključen v poroko. Če je mogoče, je pes fizično prisoten, bodisi pri pripravah, obredu ali fotografiranju. Če to ni izvedljivo, ga pari vključijo v ilustracije na tiskovinah, kot figurico na torti ali druge mini detajle. Tudi sama imam psa, ki predstavlja velik del mojega vsakdana in se mi zdi to skoraj samoumevno.
Ste kdaj naleteli na kakšno bridezillo?
Zagotovo. Tudi kakšna »mother-in-law-zilla« se najde. (smeh) Moram pa priznati, da so pri meni takšni primeri res redki. Mislim, da je moj pristop in način komunikacije takšen, da zelo konfliktnih ljudi niti ne privlačim. Zelo pomembno se mi zdi, da se s parom ujamemo že pred poroko. Pri tako intimnem dogodku je osebnostno ujemanje skoraj enako pomembno kot fotografije.
In seveda hitrost. Danes se mi zdi povsem normalno, da prvi izbor fotografij dostavim že naslednji dan. Strankam to ogromno pomeni, saj so takrat čustva še popolnoma sveža.
Zavestno se odločate za omejeno število porok na leto, da lahko vsaki zgodbi posvetite celostno pozornost. Kako se izogibate »poročni izgorelosti« v vrhuncu sezone in kako skrbite za svojo kreativno lakoto, ko poroke zaporedoma sledijo vikend za vikendom?
Imam srečo, da je v Švici vedno več porok med tednom in da sobota ni več samoumevna. Letos sem imela zato kar veliko prostih vikendov in ugotovila sem, da mi to zelo ustreza. Kreativnost pa skušam ohranjati tudi tako, da ne fotografiram samo porok. Luksuzni dogodki, potovanja, analogna fotografija in poučevanje drugih fotografov me napolnijo.
Objavljali ste v Vogueu, za Condé Nast Traveler in še v marsikateri prestižni reviji. Je kakovost sama prepoznana? Kako človek sploh lahko pride do takih naslovnic, sodelovanja z eminentnimi ekipami in mediji?
Na žalost nihče ne potrka na vrata samo zato, ker delaš dobre fotografije, talent ni dovolj. Za takšne priložnosti se moraš zelo potruditi. Veliko se začne z osebnimi odnosi in poznanstvi, ki se lahko gradijo več let, preden iz njih sploh nastane konkretno sodelovanje. Enako velja za medije. Na spletu je vse skupaj morda videti precej enostavno. Nekdo vidi fotografijo v reviji ali velik projekt in se mu zdi, da se je kar zgodil. V resnici pa se za enim uspešnim projektom pogosto skriva nešteto neodgovorjenih e-mailov, neuspelih poskusov, zavrnitev in let grajenja odnosov. Biti fotograf danes še zdaleč ni enostavno, saj praktično tekmuješ s celim svetom. Stranka – naj bo to poročni par ali globalna znamka – lahko danes sodeluje s komerkoli, ne glede na lokacijo. Prav zato mislim, da bodo osebni odnosi, zaupanje in osebnost v prihodnosti še pomembnejši.
Prihajate iz Ajdovščine, živite v Zürichu v Švici, delate po celem svetu. Zakaj v tem primeru Švica in ne Slovenija?
V tujini sem začela živeti že med študijem. Navadila sem se na mednarodno okolje in raznolikost, ki jo le to prinaša. Moji prijatelji prihajajo z vseh koncev sveta in dejansko lahko uporabljam večino jezikov, ki jih znam. V Švici štiri uporabljam praktično vsak teden. Včasih se znajdem v družbi, kjer v enem samem pogovoru preklapljamo iz angleščine v nemščino in nato v italijanščino. To me še vedno fascinira. Verjetno je prav zaradi tega tudi moja kariera postala tako mednarodna. Nikoli se mi ni zdelo nenavadno, da me nekdo pokliče za družinski dogodek v Italiji, projekt v Londonu ali fotografiranje poroke na drugem koncu sveta. Zdi se mi tudi, da je v Švici, morda prav zaradi različnih jezikov, narodnosti in kultur, veliko sprejemanja različnosti in prilagodljivosti.
Vendar življenje v Švici še zdaleč ni enostavno. Včasih se vprašam, zakaj sem sploh zapustila precej udobno življenje v Sloveniji in se odločila, da se bom vseh pravil učila znova. Po drugi strani mi je všeč, da je zame življenje tukaj še vedno nekakšen izziv. Na začetku so me vsa švicarska pravila motila, šest let pozneje pa pogosto razumem, zakaj jih imajo. Ljudje so zelo spoštljivi. Pri vožnji na primer skoraj nihče ne izsiljuje, večina vozi po omejitvah in že zaradi tega je vsakdanje življenje manj stresno. Všeč mi je tudi to, da so stvari »poštimane« in da sistem večinoma deluje. Letališče v Zürichu je zame na primer neverjetno – od doma do izhoda na letalo potrebujem približno 30 minut z vlakom, vključno z varnostno kontrolo, kjer skoraj nikoli ni večje gneče.
Po drugi strani pa je življenje lahko precej rigidno. Za vikend brez rezervacije skoraj ne moreš dobiti mize v restavraciji, spontanost s prijatelji je redkejša in skoraj pričakovano je, da imaš načrte za štiri do šest tednov vnaprej. S tem imam še vedno težave, ker sem glede teh stvari veliko bolj spontana.
Če bi morali izbrati eno samo fotografijo iz svoje celotne kariere, katera bi bila in zakaj?
Izbrala bi fotografijo s plesišča. Ta fotografija mi je zelo pri srcu, ker sta ženin in nevesta pred poroko večkrat poudarila, da želita s fotografijami predvsem ohraniti spomin na to, kakšna zabava je bila in kako lepo so se imeli s prijatelji, ki so zaradi njune poroke pripotovali iz New Yorka v Švico. In mislim, da se na tej fotografiji to res čuti. Ko jo pogledam, ne vidim samo estetsko dobre fotografije, ampak dejansko začutim energijo prostora. Prav to je zame bistvo fotografije.
Čez 20 ali 30 let se verjetno nihče ne bo spomnil, ali je bil prtiček popolnoma poravnan ali kakšen je bil trend poročnih dekoracij tistega leta. Spomnili pa se bodo ljudi, ki so bili tam, in tega, kako so se ob njih počutili. Za fotografijo pa se skriva tudi precej smešna zgodba. Da sem jo lahko posnela, sem morala stopiti neposredno pred frontmana skupine, ki je bil zaradi tega tako jezen, da me je skoraj vrgel z odra. Ampak če vprašate mene, je bilo vredno.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
