Eva Hren je akademska glasbenica, profesorica kitare, pevka. Odrasla je v družini, v kateri so radi peli in v kateri jo je h kitari prvi spodbudil oče s svojimi tremi akordi.
Na akademiji za glasbo je spoznala breme popolno odigranih not, a prav to jo je pozneje pognalo v jazz in iskanje lastnega izraza. Humor je bil v njej od nekdaj, a razbohotil se je, ko si je dovolila odvreči željo po ugajanju.
V intervjuju pripoveduje o bolečini minevanja, pa o pedagoškem delu, pri katerem dijakinje in dijake uči, da glasba ni le tekmovanje v moči in hitrosti ...
Njene zgodbe so resne in hudomušne hkrati: od sina, ki na ulici neobremenjeno igra kitaro, do njene želje, da bi glasba segla tudi med ljudi z demenco. Glasba osvobaja, to vemo, a odklepa tudi davno pozabljene spomine.
Se spomnite, kaj sem vam rekla takoj po prireditvi Onino pero, na kateri ste bili glasbena gostja? Da ste z leti vse bolj zafrkljivi in hudomušni v svoji glasbi in da vam to neizmerno pristaja. Priznali ste, da je res, da vas je akademija malce ukalupila, a da z leti dobivate krila svobode. Petdesetka je pregovorno fantastična prelomnica, ko staro odpade in se velikokrat rodi ženska, ki ji je vse manj mar za zunanja pričakovanja. Ali to drži?
Šla sem skozi različna življenjska obdobja in dolgo premišljevala le o tem, kako bi lahko bila všečna publiki. Bila sem v klasiki, kjer je ogromno dela in kjer vsaka nota, ki ni popolno odigrana, pomeni napako. A čez leta sem ugotovila, da se v tem ne najdem več; da nisem všeč niti sama sebi. Delala sem vse po pravilih, pa se mi je zdelo prazno, votlo. Z leti pa preprosto nimaš več volje, da bi se nenehno uklanjal pravilom. Pride kak siv las, utrujenost, in ugotoviš, da bolj ko si v skladu s sabo, boljši si. Nimaš več potrebe po ugajanju in to je zelo osvobajajoče.
Humor pa je bil v meni ves čas. Ko sem v dobri koži, pride ven. Sama pa čutim, da mi leta dobro denejo. V mladosti, tam okoli dvajsetih, sem si dovolila, da je vsak vplival name. Če mi je kdo rekel »to si pridno naredila« ali »to si naredila tako, kot je treba«, sem se potem še teden ali dva ukvarjala s tem. Zdaj pa si rečem: Je, kakor je, če komu ni prav, naj se obrne stran. Morda je povezano tudi s telesom; kaže znake minevanja, glava pa je vedno bolj trdno na tleh. S tem se sprijazniš. A v dobrem smislu, ne v grenkobi.
Moja mama je umrla zaradi kostnega raka. Ko je odhajala, mi je pomagala spremeniti odnos do smrti in do poguma. Povsem odkrita je bila; o svoji bolezni se je z Borutom Veselkom pogovarjala celo v oddaji Odklop in pred kamerami snela lasuljo, da bi pokazala, kakšna je v resnici. Bila je res pogumna.
