Eva Bobnar: Nimajo vsi otroci ljubečih staršev, to me žalosti

Klavdija Miko

Decembrski dobrodelni projekt V Kranju dobro v srcu mislimo, s katerim pomagajo družinam in posameznikom, ki so se znašli v stiski, se je lani sklenil tretjič. Podpirajo ga tudi tamkajšnji šolarji. Ambasadorka projekta iz OŠ Predoslje Eva Bobnar je svetel zgled, da solidarnosti in dobrodelnosti ne jemljemo zgolj kot dolžnost, ampak vrednoto. 

Katera spodbuda je bila za vas med pomembnejšimi, da ste se odločili pridružiti humanitarnemu projektu V Kranju dobro v srcu mislimo in z dobrimi dejanji pomagati lajšati stiske drugih? 

Projekt je bil predstavljen v šoli, in sicer so učitelji, ravnateljica in socialna delavka predlagali, da bi bila njegova ambasadorka. Primerna sem se jim zdela za to nalogo, torej da širim besedo o projektu in spodbudim druge, da donirajo, pomagajo na različne načine in se zavejo, kako dobro je pomagati ljudem v stiski. V moji naravi je, da rada pomagam, opravljam tudi številna prostovoljna dela. Denimo v razredu sošolkam in sošolcem, če ima kateri težave in potrebuje malo pomoči, pomagam pri učenju. 

Vem, da nam mladim ni vseeno, kakšna bo naša prihodnost, zato se udejstvujemo, zastavljamo svoj glas, smo skratka aktivni pri tem, da pomagamo spremeniti svet v boljše okolje in obenem dati upanje tistim ljudem, ki so ga morda izgubili. 

Širše javnosti se je močno dotaknila iskrena izpoved dvanajstletne deklice. Zapisala je: »Nimam mamice, ki bi me objela in stisnila k sebi, nimam očeta, ki bi me potolažil, ko sem žalostna. Doslej je zame skrbel dedek, vendar tudi on ne more več skrbeti zame, zato je moja skrbnica socialna delavka.« Bolečina deklice, ki so ji pristojni intenzivno iskali rejniško družino, vam je posebej segla v srce. 

Res je. Komu pa ne bi? Ko slišim takšno zgodbo, me preplavi neprijeten občutek. Znova se zavem, da niso vsi otroci dovolj srečni, nimajo ljubečih staršev in ne živijo v prijaznih družinah. To se mi zdi žalostno. 

Vas morda ob tem, da živijo med nami otroci, ki so prikrajšani za miren, topel in varen dom, malo pomirja vsaj to, da so ljudje, ki so jim pripravljeni ponuditi roko, da najdejo pot iz težav in uresničijo svoje talente in ambicije kasneje v življenju? 

Ja, to je lepa misel. Tudi majhna pomoč je seveda dobrodošla, večjo spremembo en sam človek težko naredi. To, da je na svetu veliko ljudi, ki so dobri po srcu in pripravljeni pomagati, se mi zdi čudovito. 

Eva, vaše srce je veliko in vaše prizadevanje je del v mozaiku dobrih del mladih, ki pomagate izboljševati svet. Kako sami vidite vpliv delovanja mladih na druge ljudi? Na družbo? 

Ne reče se zaman, da na mladih svet stoji. Vem, da nam ni vseeno, kakšna bo naša prihodnost, zato se udejstvujemo, zastavljamo svoj glas, smo skratka aktivni pri tem, da pomagamo spremeniti svet v boljše okolje in obenem dati upanje tistim ljudem, ki so ga morda izgubili. 

Vem, da je težko komentirati dobrodelnost, a kako se počutite ob tem, da ste komu izboljšali vsaj kakšen dan? 

To, da nekomu lahko polepšam dan, je eden izmed najboljših občutkov in tudi meni polepša ter razvedri dan. Prav tako so dobrodelna dejanja super, ker ni treba narediti nekaj ogromnega za sočloveka, saj smo tudi zaradi manjšega dejanja, ko nekomu priskočimo na pomoč, na koncu vsi veseli in srečni. 

In izgubiti ne smemo sočutja do sočloveka, kajne? 

Sočutje je potrebno pri dobrodelnosti, saj ravno sočutje do sočloveka spodbuja dobrodelna dejanja. 

Kako gledate na jutrišnji dan? Ste devetošolka in dekleta vaše starosti naj ne bi imela večjih skrbi, morda to, kam po osnovni šoli. A naj vas vprašam, kaj vas skrbi glede prihodnosti. 

Na prihodnost želim gledati čim bolj svetlo, čeprav vem, da ni vse vedno tako, kot si želimo. A ne glede na to si še vedno želim ostati optimistična in pozitivna glede jutrišnjega dne. Sicer pa nimam kakšnih večjih skrbi.  

Čut za pravičnost se mi zdi zelo pomembna lastnost, ki bi jo moral imeti vsak človek. Sveta brez kakršne koli pravičnosti si ne želim predstavljati. 

Bržkone ste se že odločili, kam po osnovni šoli? 

Vpisala se bom na kranjsko gimnazijo. Jeziki me zelo zanimajo in veselijo. Razmišljam tudi, da bi me veselil poklic odvetnice. 

Kaj pa radi počnete v prostem času, kar vam ga ostane? Kaj vas veseli? 

Del prostega časa seveda namenim dobrodelnosti. Rada grem pa tudi ven, se vozim z rolko in družim s prijatelji. Prav tako uživam pri peki sladic in branju. 

Kako zelo pomembna je za vas pravičnost – osebno? Zdi se, da je je vse manj, ampak kakšen bi bil svet brez nje? 

Čut za pravičnost se mi zdi zelo pomembna lastnost, ki bi jo moral imeti vsak človek. Sveta brez kakršne koli pravičnosti si ne želim predstavljati.