Estera G. Puh: To je ena redkih izgub, pri kateri pogosto ni pogreba ali slovesa

Pred leti je na Instagramu z imenom Mamina zgodba anonimno objavljala svoje popotovanje skozi ovire neplodnosti in težav z zanositvijo. Nato pa se je razkrila, ker je želela govoriti manj o sebi in več o izkušnji, ki si jo deli toliko ljudi.  

»Začela sem opažati, da novi sledilci ne prihajajo več samo zaradi moje zgodbe. Prihajali so zato, ker so v njej prepoznali drobce svoje. Takrat se je začelo prepletati nekaj, kar danes zelo zaznamuje moje delo - osebna izkušnja in stroka,« pravi Estera G. Puh, ki v zadnjih letih nudi psihosocialno podporo in pomoč na področju stisk, ki jih prinesejo težave z zanositvijo.

Kakšna je bila vaša pot do starševstva?

Danes se mi zdi, da se je v tistih petih letih poti do otroka nabralo preveč neizrečenega, da bi lahko ostalo samo pri meni. Pot do moje družine namreč ni bila takšna, kot sem si jo predstavljala.

Začela se je z bolečim spoznanjem, da do otroka ne bova prišla spontano. Sledila so leta, v katerih so se iz dneva v dan izmenjevali negotovost, razočaranje, bes, zavist, upanje, pa tudi trenutki nepopisne sreče in radosti. Včasih se je vse to zavrtelo v enem samem dnevu.

Mislim, da je Mamina zgodba nastala predvsem zato, ker sem skušala osmisliti vse, kar sva v tistih letih doživela. Spomnim se, kako sem mesece premlevala, ali naj začnem pisati. Potem pa sem na dan pred božičnim večerom prvič pritisnila »objavi«. Takrat nisem niti slutila, da bo zgodba že čez nekaj mesecev dosegla več deset tisoč ljudi.

Zakaj pa ste se odločili, da se razkrijete?

Dolgo sem mislila, da bom na profilu ostala anonimna. In ko sem se razkrila, se nisem zato, ker bi želela govoriti več o sebi. Razkrila sem se, ker sem želela govoriti manj o sebi in več o izkušnji, ki si jo deli toliko ljudi.

Začela sem opažati, da novi sledilci ne prihajajo več samo zaradi moje zgodbe. Prihajali so zato, ker so v njej prepoznali drobce svoje. Takrat se je začelo prepletati nekaj, kar danes zelo zaznamuje moje delo - osebna izkušnja in stroka.

Sem magistrica socialnega dela, danes tudi specializantka psihoterapije, in na neki točki sem začutila, da lahko ti dve plati povežem. Osebna zgodba sama po sebi ni dovolj. V kombinaciji s strokovnim znanjem pa lahko postane jezik za občutke, ki jih ljudje sami težko ubesedijo.

Se vam je po tem, ko ste se razkrili, oglasilo veliko žensk s podobno izkušnjo?

Veliko. Ampak število me ni presenetilo. Poznala sem ga že iz čakalnic. Ob sedmih zjutraj so bili vsi stoli že zasedeni, vrsta pa se je vila daleč iz čakalnice. Takrat sem prvič zares dojela, kako veliko nas je.

Presenetila pa me je tišina. Koliko žensk je svojo zgodbo nosilo popolnoma samih. Koliko jih o tem ni govorilo niti z najbližjimi.

V zadnjih letih nudite psihosocialno podporo in pomoč na področju stisk, ki jih prinesejo težave z zanositvijo. Zakaj ste se odločili, da se boste posvetili temu področju?

Danes je podpora ljudem s težavami pri zanositvi le del mojega dela. Veliko klientov ostane tudi potem, ko v rokah že držijo svojega otroka. To mi je zelo hitro pokazalo, da otrok pogosto ni konec zgodbe.

Prav zato še vedno ostajam tudi na tem področju. Ker me ne zanima samo vprašanje, kako človek pride do otroka, ampak tudi, kako ta izkušnja spremeni njegov odnos do sebe, partnerja in življenja.

Estera G. Puh. Foto: Katarina Veselič.

Kaj torej opažate? Kakšni so psihološki vidiki neplodnosti?

Mislim, da težave z zanositvijo zelo hitro osvetlijo stiske, za katere sploh nismo vedeli, da jih nosimo v sebi. Perfekcionizem, potrebo po nadzoru, strah pred neuspehom. Pa tudi veliko globlja vprašanja: Kaj mi otrok pravzaprav pomeni? Kaj vse sem si predstavljal, da bo prinesel v moje življenje? Nežnost, pripadnost, občutek smisla …?

Velik del neplodnosti je tudi žalovanje. Ne samo ob neuspešnem postopku ali splavu, ampak žalovanje za prihodnostjo, za katero si bil prepričan, da jo boš živel. To je ena redkih izgub, pri kateri pogosto ni pogreba ali slovesa, je pa kljub temu zelo resnična. In marsikdo jo doživlja kot eno največjih izgub v svojem življenju.

S katerimi stiskami se ženske, ki imajo težave z zanositvijo, najpogosteje spoprijemajo?

Pri večini opazim, da nehajo zaupati svojemu telesu. Na neki točki telo ni več zaveznik, ampak nekaj, kar nenehno preverjajo, analizirajo in čakajo, ali bo tokrat sodelovalo ali ne.

Ob tem se pogosto pojavi še sram. Ne toliko zaradi neplodnosti same, ampak zaradi občutkov, ki jih ta prinese. Ker se ne zmorejo veseliti prijateljičine nosečnosti. Ker jih zaboli, ko nekdo pove, da pričakuje otroka. Ker si mislijo, da ne bi smele čutiti tega, kar čutijo.

PREBERITE ŠE -> Pri dveh letih je sin zbolel za levkemijo: »Nisem vedno verjela, da bova zmagala.«

Kako pa neplodnost vpliva na pare in na dinamiko odnosa med partnerjema?

Neplodnost zelo redko ustvari težave v odnosu. Veliko pogosteje jih osvetli. Na začetku imata oba isti cilj, zelo hitro pa ugotovita, da do njega hodita vsak po svoji poti. Eden želi govoriti, drugi se umakne. Eden bere raziskave in išče rešitve, drugi želi za nekaj časa odložiti celo temo. Eden potrebuje bližino, drugi tišino.

Noben način ni napačen. Težava nastane, ko partnerjev način začnemo razumeti kot dokaz, da mu ni dovolj mar.

Po drugi strani pa vidim tudi veliko odnosov, ki skozi to izkušnjo postanejo globlji. Partnerja se prvič zares srečata v ranljivosti. Tam ni več veliko prostora za vloge, ostaneta samo dva človeka, ki poskušata zdržati nekaj zelo težkega.

Kakšen je odnos okolice do žensk in parov, ki imajo težave z zanositvijo?

Mislim, da večina ljudi iskreno želi pomagati. Težava je, da smo zelo slabi v tem, kako biti ob človeku, ki trpi. Zelo hitro začnemo iskati rešitev. Rečemo: »Sprosti se.« Ali pa: »Ko bo pravi čas, bo.« Včasih povemo zgodbo o prijateljici, ki je po desetih letih vendarle zanosila.

Takšni stavki, izrečeni sicer z dobrim namenom, pogosto človeku sporočijo, da je njegovo bolečino treba čim prej popraviti. Včasih pa največ naredimo ravno takrat, ko si upamo reči: »Res ne vem, kaj naj rečem. Ampak tukaj sem.«

Se vam zdi, da se o neplodnosti v družbi dovolj pogovarjamo?

O tem težko presodim, ker sem skoraj vsak dan v stiku z ljudmi, ki o teh temah želijo in zmorejo govoriti. Imam pa občutek, da je danes prostora za te pogovore več kot nekoč.

Kot ste tudi sami že omenili, se nekatere ženske spopadajo z občutki krivde in sramu, ko izvejo, da ne bo možnosti za biološko spočetje otroka. Kako naj se osvobodijo krivde?

Najprej je treba razumeti razliko med krivdo in sramom. Krivda pravi: »Naredila sem nekaj narobe.« Sram pa pravi: »Z menoj je nekaj narobe.« In ravno sram je tisti, ki človeka najbolj osami.

Veliko žensk si začne pripovedovati zgodbo, da so manj ženske, da so razočarale partnerja, starše ... Da njihovo telo ni opravilo naloge, ki bi jo moralo. Nikoli ne začnemo pri vprašanju, kako se čim prej znebiti teh občutkov. Najprej nas zanima, od kod sploh prihajajo. Čigav glas poslušamo? Je to res naš glas ali glas vseh pričakovanj, ki smo jih leta nosili v sebi?

Ko začnemo ta prepričanja postavljati pod vprašaj, začne izgubljati moč tudi neupravičena krivda. Počasi se začne utrjevati novo prepričanje - takšno, v katerem človekova vrednost ni odvisna od njegove reproduktivne sposobnosti.

Postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo so lahko za žensko, pa tudi za par, zelo naporni. S čim se pari soočajo med temi postopki?

Ko je človek dovolj dolgo v postopkih, se pozornost skoraj nehote zoži. Zdi se, kot da se vse življenje vrti okoli enega samega cilja - priti do otroka.

Dopust načrtuješ glede na ciklus. Spolnost je umeščena v koledarček. Kupiti večje stanovanje, če sploh ne veš, ali bo otrok prišel? Odnehati? Nadaljevati? Medtem pa imaš občutek, da življenje vseh drugih teče naprej.

Zato se mi zdi pomembno, da parom pomagamo ponovno razširiti pozornost. Ne zato, da bi manj hrepeneli po otroku, ampak da življenje ne postane samo čakanje.

Pomembno je, da ob vsem tem ne pozabimo na stvari, ki naš živčni sistem ponovno umirijo in nam vrnejo občutek živosti. Za nekoga je to sprehod po gozdu, za drugega plavanje, praženje čebule, učenje bobnov, ples, dobra knjiga ali masaža. Ne za to, ker bi s tem povečali možnost zanositve, ampak zato, ker življenje ni nekaj, kar se začne šele, ko pride otrok.

Estera G. Puh. Foto: Katarina Veselič.

Kdaj pa je čas, da par razmisli o posvojitvi otroka?

Ne gre toliko za to, kdaj je pravi čas. Bolj pomembno je, od kod ta odločitev prihaja. Posvojitev ni naslednji korak po neuspešnih postopkih. Je povsem samostojna pot v starševstvo.

Otrok ne more dobiti naloge, da zapolni praznino ali pozdravi žalovanje odraslega. Dobro pa je, da si par iskreno odgovori, ali še vedno išče otroka, ki ga ni bilo, ali pa je pripravljen sprejeti otroka, ki prihaja s svojo zgodbo.

Oploditev z darovano spolno celico je v družbi še večji tabu kot oploditev z biomedicinsko pomočjo, ste povedali v nekem intervjuju. Zakaj?

Mislim, da zato, ker oploditev z darovano spolno celico poseže v eno naših najbolj temeljnih predstav o družini. Večina ljudi si starševstvo predstavlja kot nekaj, kjer se ljubezen, nosečnost in biološka povezanost zgodijo skupaj.

Ko en del te zgodbe manjka, se odpre veliko vprašanj, na katera nimamo preprostih odgovorov. In prav tam se pogosto rodi tabu. Darovana spolna celica ne ogroža družine. Ogroža pa naše predstave o tem, kaj družina sploh je.

Prav zato sem ustvarila spletni vodnik Srčna odločitev. Namenjen je parom, ki razmišljajo o oploditvi z darovano spolno celico ali pa so že starši otroku spočetemu s pomočjo darovane spolne celice. Ne zato, da bi jih prepričala v eno ali drugo odločitev, ampak da jim skozi vodnik pomagam raziskati, kaj je resnično njihovo.

V njem najdejo odgovore na vprašanja kako živeti z izgubo biološke povezave, kako sprejeti odločitev kot partnerja, kako in kdaj povedati otroku ter kako ustvariti varen odnos, ne glede na to, po kateri poti družina nastane.

Menite, da se bo v prihodnosti to spremenilo – da bosta neplodnost in oploditev z darovano spolno celico manj stigmatizirani?

Po naravi sem optimist, zato verjamem, da se že spreminja. Vedno več parov si upa poiskati pomoč, postavljati vprašanja in govoriti o tem, kar jih je bilo še pred nekaj leti sram povedati na glas.

Mislim, da se ogromni premiki storijo takrat, ko nekdo prvič sliši zgodbo para, ki je spočel otroka v postopku oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki je otroka dobil z darovano spolno celico, ali odraslega človeka, ki je bil tako spočet. Takrat tema ni več teorija. Postane življenje. In tam predsodki zelo hitro izgubijo svojo moč.

PREBERITE ŠE -> Petra Kolarič: Naš sistem temelji na žrtvovanju mater, za vse naj bi bila kriva mama

Danes ste mama dveh otrok. Kaj vam pomeni materinstvo?

Če bi mi to vprašanje postavili pred leti, bi materinstvo verjetno precej idealizirala. Videla sem ga predvsem kot nekaj samoumevnega kot nekaj, kar moram doseči, da se bo življenje končno lahko začelo. Oba otroka sta v našo družino prišla vsak po svoji, unikatni poti. Dve tako različni poti sta mi pokazali, da starševstva ne določajo geni, niti način, kako otrok pride v družino. Določa ga tisoče čisto običajnih trenutkov. Takih, ko gre vse po načrtih, ko je vse top. In mnogo takih, ko ne gre.

Starševstvo je zagotovo precej bolj neurejeno kot sem si predstavljala. Včasih si potrpežljiv, drugič ne zmoreš. Včasih otroka res slišiš, drugič ga preslišiš. Bistvo ni v tem, da teh trenutkov ni. Bistvo je, da se znamo vrniti najprej nazaj k sebi in potem znova drug k drugemu.

V največji užitek mi je, ko zmorem stopiti korak nazaj in ju samo opazovati. Kako imata vsak svojo voljo, svoje želje, svoje potrebe in svoj pogled na svet. Takrat me vedno znova prešine ista misel - kako zelo spadata na ta planet. In kako lepo je, da smem biti stranska igralka v njuni zgodbi.