Erika Žnidaršič: Postali smo družba, ki nezakonitosti tolerira

Voditeljica Erika Žnidaršič je prvi obraz zdaj že kultne pogovorne informativne oddaje Tarča, ki je namenjena vsem, ki si drznejo vedeti več. A je drznih na vodilnih položajih očitno vse manj, saj se je vodstvo nacionalnega medija odločilo, da oddajo – skupaj s Tednikom in Studiem City – do volitev preprosto ukine. Čeprav je njena novinarska kariera bogata, se šele v zadnjem času srečuje z nenavadnim pojavom: kaže, da se je postalo modno na očitke novinarjev braniti s sprenevedavima: »Rešujemo življenja« ali »To je laž«. Na srečo je resnica trdoživa zel. Vedno najde pot do sonca. 

Zloraba oblasti je slovenska folklora, včasih so jo izvajali v rokavicah, zdaj pa jo spremljamo zelo neposredno, brez ovinkov in olepšav. Kar skrbi, je to, da na določeni politični opciji ni nobenih kritičnih posameznikov, nobenih dvomov. Je le ena sama resnica, ki jo vsi ponavljajo v en glas. 

Letos smo zmagovalko, Ono 365, prvič povsem prepustili volji ljudstva. Vi ste prejeli največ glasov. To me veseli, saj vaša zmaga kaže, da si kljub hromečemu stanju slovenskega novinarstva ljudje ne samo želijo kakovostnih ustvarjalcev, temveč tudi nagrajujejo tiste, ki si prizadevajo za visoke standarde neodvisnega poročanja. 

V današnjih časih človek včasih res dobi občutek, da je od žlahtnega novinarstva ostalo bore malo, saj so novice pogosto zreducirane na medijska sporočila politikov, strank. Nagrado Ona 365 zato sprejemam kot svarilo, kot opomnik tudi nam, novinarjem, da se je dobro zazreti ne le k trenutnim okoliščinam, temveč tudi k preteklim, in se vprašati, kako smo delali, v čigavem interesu, kje smo zašli. Nastavimo ogledalo tudi sebi. Obenem je treba povedati, da čedalje večji del slovenskega »novinarstva« danes opravlja poslanstvo politične propagande, tukaj smo pa že v zelo nevarnih vodah majanja temeljev demokracije. 

Nekoč ste dejali, da nagradam ne pripisujete več toliko teže, kot ste jim je morda nekdaj. Kar je, se mi zdi, dobro, saj to pomeni, da se vas tudi graje ne dotaknejo več tako močno. 

Bo kar držalo. Ko se z leti gradiš, ne samo profesionalno, temveč tudi osebnostno, vse bolje veš, kje si, kaj si dosegel, poznaš svojo vrednost. Nagrade niso več tako usodno spodbudne, a zato tudi napadi pridejo manj do živega. 

Ko je aktualna vlada prišla na oblast, sem se želela kar najbolj oddaljiti od prepričanja mnogih, da se pri nabavah opreme, kar so nekateri mediji že poročali, dogajajo zlorabe. Prepričana sem bila celo, da je tokrat lahko drugače. S kolegi smo se o tem pogovarjali, a sem trdila, da je nemogoče, da bi v tako kritičnih razmerah, ko je res primanjkovalo vse opreme in so zdravniki govorili, da od doma nosijo smučarska očala za zaščito, kdo pomislil na posle »po domače«. Ko smo v roke dobili dokaze, do katerih smo prišli sami in nam jih ni kdo prinesel, mi je novinarska dolžnost poročanje o tem malodane zapovedala. 

Saj ne, da je v Sloveniji politika kadar koli bila simbol absolutne poštenosti, a se vseeno zdi, da je kleptokracija političnih vrhov danes na tako visoki ravni, da je skorajda nemogoče zajeti vse njene lovke. Je zdaj veliko težje izpostavljati kriminal zato, ker ga druga stran sploh ne zanika, temveč se temi »zgolj« izogiba do točke absurda? 

Postali smo družba, ki nezakonitosti tolerira. Pri številnih, v zadnjem času razkrinkanih primerih je postalo očitno – razkritje nima posledic, nič se ne zgodi. Nenehno slišimo zgolj opazke, da so novinarska razkritja načrtna politična kontaminacija. Sodni sistem ne deluje tako, da bi nepravilnosti kar najhitreje prečesal, raziskal. Ko pa se to v tistih redkih primerih že zgodi, pravnomočna obsodba pade zaradi procesnih zadev. Vse to skupaj sčasoma pripelje do tega, da se kriminalna dejanja v družbi začnejo tudi etično-moralno legitimizirati. Nič več ni sporno. Vse pogosteje se dogaja, da se ljudje na marsikatero razkrito nedopustnost odzovejo z: »Ja, no, to pa res ni nič takšnega!« 

Intervjuvati koalicijo je danes zahtevno delo tudi zato, ker si med pogovorom novinar ne sme privoščiti niti trenutka oddiha. Ker je verjetnost, da bo v eno samo poved stkano kar največ laži, mora biti nenehno na preži. To je velik problem, si mislim, predvsem za vas, televizijske novinarje, ki delate v živo, saj je priti zadevi do dna lahko skorajda nedosegljiv zalogaj. 

Živimo v času, ko je laž postala pomembno sredstvo v političnem boju. Če primerjam svoje novinarsko delo danes z onim pred desetimi leti, postane očitno, da se je način delovanja politike povsem spremenil. Večkrat s kakšnim starejšim kolegom ugotavljava, da je bilo to, kar doživljamo v studiu zdaj, nekdaj skoraj nepredstavljivo. Voditelj televizijske oddaje danes namreč ni več le nekdo, ki postavlja legitimna, kritična vprašanja, temveč je tarča tudi sam, pripravljen mora biti na vse. 

Nič več me ne more presenetiti. Na žalost me ne bi presenetilo niti to, če bi kdo med oddajo skočil name. (Se grenko pošali.) In vse te laži ... Ko pripravljamo prispevke in postavljamo vprašanja, se seveda opiramo na verodostojne, uradne podatke, evidence, dokumente, pričevanja. A ko je sogovornik pred nami, na vsak očitek odgovori s stavkom: »To je laž!« Tako je bilo denimo tudi pri oddaji Zadeva Kangler. Temo smo pripravljali več mesecev. Dokumentacije, ki smo jo zbrali in skrbno pregledali, je bilo, če si jo dal na mizo, kakih 20 centimetrov v višino. Vseeno je Franc Kangler na vsako naše vprašanje odgovoril z obsodbo, da smo mi tisti, ki lažemo. 

V tem primeru sem bila v težkem položaju, sogovorniku sem dolžna omogočiti pojasnilo, obenem sem se morala postaviti v bran naši integriteti, torej novinarjem Tarče, in tudi sebi, saj sem vedno del raziskovalnega procesa. Zato torej letijo očitki, da gostom skačem v besedo. A to žal le zato, ker ne govorijo po resnici in jih pač moram popraviti, ne morem dopuščati zavajanja in dovoliti, da gredo laži kar tako mimo. Tudi zato ne, ker gledalci, ki našo oddajo gledajo, teme ne poznajo tako dobro kot mi, ki smo se nanjo mesece pripravljali. Hitro se jih da prepričati, da smo res novinarji tisti, ki si izmišljujemo. Nemalokrat se tudi zgodi, da mnogi kolegi novinarji povzemajo navajanje politikov popolnoma nekritično, ne da bi zadevo sploh raziskali. 

Kateri so bili prvi prelomni trenutki, ko ste pomislili, da bo morda poslej drugače, trenutki, ko ste dobili občutek, da so se začeli pojavljati do tedaj neznano ravnanje gostov, nenavadne posledice razkritij ali celo to, da posledic ne bo? 

Za Tarčo je bila nedvomno prelomna oddaja o zaščitni opremi, maskah, ventilatorjih. Novinarji smo svoje delo opravili tako skrbno, kot bi ga pod katero koli drugo vlado. Prepričana sem, da če bi kaj podobnega razkrili v času leve vlade, bi se ta v zelo kratkem času razpustila. Verjetno bi tudi sami koalicijski partnerji začeli postavljati vprašanja in se odmikati od sporne zgodbe. Pri tej vladi se to ni zgodilo. Nasprotno! Sprožil se je obrambni stampedo diskreditacij novinarske ekipe in tudi ljudi, ki so pri teh oddajah sodelovali. Še danes poslušam, da je bila oddaja politično motivirana, namenjena blatenju vlade. Osnovno vodilo prepričevanja, ki ga politiki izvajajo nad svojo volilno bazo, je, da tistega, ki je na nečednosti pokazal, vodijo skriti nameni. Tako jo je najlažje prepričati, da gre za laži, saj argumenta seveda ni. A resnica ne bi mogla biti dlje. Še več; večina oseb, ki nam je pri razkritjih spornih dejanj pri nakupu opreme pomagala, bolj kot v katerega koli drugega sodi v desni volilni bazen. 

Ko je aktualna vlada prišla na oblast, sem se želela kar najbolj oddaljiti od prepričanja mnogih, da se pri nabavah opreme, kar so nekateri mediji že poročali, dogajajo zlorabe. Prepričana sem bila celo, da je tokrat lahko drugače. S kolegi smo se o tem pogovarjali, a sem trdila, da je nemogoče, da bi v tako kritičnih razmerah, ko je res primanjkovalo vse opreme in so zdravniki govorili, da od doma nosijo smučarska očala za zaščito, kdo pomislil na posle »po domače«. Ko smo v roke dobili dokaze, do katerih smo prišli sami in nam jih ni kdo prinesel, mi je novinarska dolžnost poročanje o tem malodane zapovedala. V raziskovanje me je na koncu dodatno prepričalo tudi to, da dokumentacija do nas sploh ni prišla od političnih nasprotnikov vlade – če bi, bi o njeni verodostojnosti a priori podvomili. V tistem trenutku sem zastrigla z ušesi, pomislila, da morda res nekaj ni tako, kot bi moralo biti. In ni bilo. 

Kaj se je zgodilo z intelektualci tega, torej desnega političnega pola? Pričakovala bi, da dvomijo, da odpirajo tudi boleče teme, da imajo širok pogled in postavljajo vprašanja tudi takrat, ko so lahko ta za politično opcijo, ki jo predstavljajo, neprijetna. Vse to težko razumem. Včasih se sprašujem, ali morda vsi skupaj samo igrajo, se pred lastnimi volivci pretvarjajo, ali pač res ne dvomijo več o ničemer.  

Kleptokracija ni plod enega človeka, temveč posledica dolgotrajnih pogledov stran, koristi. Vas je presenetilo, kako velika je slovenska mreža zlorabe oblasti? 

Zloraba oblasti je slovenska folklora, včasih so jo izvajali v rokavicah, zdaj pa jo spremljamo zelo neposredno, brez ovinkov in olepšav. Kar skrbi, je to, da na določeni politični opciji ni nobenih kritičnih posameznikov, nobenih dvomov. Je le ena sama resnica, ki jo vsi ponavljajo v en glas. Kaj se je zgodilo z intelektualci tega, torej desnega političnega pola? Pričakovala bi, da dvomijo, da odpirajo tudi boleče teme, da imajo širok pogled in postavljajo vprašanja tudi takrat, ko so lahko ta za politično opcijo, ki jo predstavljajo, neprijetna. Vse to težko razumem. Včasih se sprašujem, ali morda vsi skupaj samo igrajo, se pred lastnimi volivci pretvarjajo, ali pač res ne dvomijo več o ničemer. 

Kako je delovati v hiši, katere odgovorna urednica informativnega programa nima podpore novinarjev? V hiši, kjer se običajno kritično poročanje pospremlja s poročili o neprimernosti in v kateri se sestajajo komisije, ki ocenjujejo novinarsko delo? 

Nam, ki pripravljamo Tarčo, je morda malo lažje zato, ker nismo del dnevnega pogona in smo nekoliko ločeni od drugih. Naše uredništvo je precej majhno, navajeni smo drug na drugega in z lahkoto sodelujemo. Metode preverjanja novinarskih izjav ... Temu se lahko človek samo čudi. Ne razumem, kako to, da se noben pravnik še ni lotil raziskovanja, ali urad vlade za komuniciranje sploh sme na tak način posegati v novinarsko delo, kazati s prstom na izbrane sogovornike zgolj zaradi ozkega interesa posamezne stranke v vladi. Da naj bi kaj takega spadalo v pristojnosti urada, je izjemno zanimivo. Ne vem, ali v kateri koli drugi zahodni demokraciji počnejo kaj podobnega, preverjajo delovanje nacionalnega medija. Te metode ne sodijo nikamor in ta norost bi se morala nemudoma ustaviti. 

Po predvajanju oddaje Tarča, v kateri smo govorili o zaščitni opremi, se je začelo na veliko govoriti o naših plačah. Umazano delo so opravili kar kolegi novinarji provladnega Siola, čeprav je vse skupaj smešno, saj so naše plače v primerjavi z njihovimi prav klavrne. Žal smo del neučinkovitega javnega sektorja, ki dobre preslabo plačuje, slabe pa predobro. Sama nimam prav nobene težave pokazati katero koli plačno listo, tudi nikakršnih postranskih zaslužkov iz raznih državnih ali zasebnih podjetij, institucij nimam. Pri vseh pa ni tako. 

Kako ste izvedeli, da Tarče do začetka maja ne bo več? 

Po elektronski pošti. Pred štirimi leti so bila volilna soočenja prav tako v terminih Tarče, zato smo pričakovali, da bomo tudi mi, kot takrat, pripravljali soočenja ob četrtkih. Sporočili so nam le, da Tarče ne bo, nihče pa ni natančno vedel, kako bodo potekala soočenja, kdo jih bo vodil, katere bodo teme in kdo jih bo izbiral. No, marsikaj od tega še vedno ne vemo. Informacije prihajajo sproti. Vodenje prvega soočenja so mi ponudili, ker je kolegica, ki je bila za to določena, zbolela. Žal sem imela za pripravo le dobra dva dneva. 

Že dve leti poslušamo o tem, da ima RTV ne samo preveč novinarjev, temveč da so tudi preplačani, a po novem je nacionalka menda kadrovsko okrepljena. 

Prišlo je nekaj novih ljudi ... Že dolgo se naša televizija srečuje s problemom odhajanja novinarjev, katerih mest niso zapolnili. Kolegi v dnevnoinformativnem programu so delali z velikim naporom, saj je bilo dela preprosto preveč. Pomanjkanje kadra se je seveda začelo kazati tudi v kakovosti oddaj, saj se v resnici več let nihče ni ukvarjal s tem, da bi okrepil Odmeve in Dnevnik. Po predvajanju oddaje Tarča, v kateri smo govorili o zaščitni opremi, se je začelo na veliko govoriti o naših plačah. Umazano delo so opravili kar kolegi novinarji provladnega Siola, čeprav je vse skupaj smešno, saj so naše plače v primerjavi z njihovimi prav klavrne. Žal smo del neučinkovitega javnega sektorja, ki dobre preslabo plačuje, slabe pa predobro. Sama nimam prav nobene težave pokazati katero koli plačno listo, tudi nikakršnih postranskih zaslužkov iz raznih državnih ali zasebnih podjetij, institucij nimam. Pri vseh pa ni tako. 

Bodo torej ti novi ljudje po vašem mnenju okrepili oddaje, ki ste jih omenili in so že leta kadrovsko podhranjene? 

Vse dodatne zaposlitve so dobrodošle, če bodo ljudje, ki so prišli, delali dobro. Problem je, če bo nekdo, ki je prišel in nima prav dosti izkušenj, dobil visoko plačo le zato, ker je »naš« in bo poročal »po naše«, medtem pa imamo v hiši mnoge izkušene novinarje z ogromno znanja, ki so premalo plačani. Zagotovo je odločitev, da bo na drugem programu vzporedna televizija, konkurenčna zdajšnjemu programu, ki bi sicer dejansko potreboval veliko okrepitve in osvežitve, nedoumljiva. Jasno je, da bodo te nove oddaje tekmovale z že uveljavljenimi informativnimi oddajami na prvem programu, kar ima lahko le eno posledico – vsi bomo imeli slabšo gledanost. Kar je mogoče tudi namen, ne vem. 

Menite, da bo po volitvah kaj drugače? Bo lahko nacionalka ponovno vzpostavila nekdanjo neodvisnost ali je vse skupaj šlo že predaleč? 

S tem, kaj bo po volitvah, se ne obremenjujem. Novinarsko kritični bomo še naprej, ne glede na to, kdo bo na oblasti. So pa takšni trenutki lahko tudi koristni, da se ljudje nekoliko zamislijo in da se nekatere vrednote spet postavijo na pravo mesto. Verjamem, da kritično novinarstvo potrebujemo, sicer kot družba in država ne bomo napredovali. 

Poslušam politike, ki vse to potem upravičujejo s tem, da moramo tudi novinarji biti sposobni sprejeti kritiko. A kritika je nekaj povsem drugega! Vedno je dobrodošla, če je konstruktivna. Morda mi pomaga, da lahko naslednjič naredim še bolje. A to, kar leti na nas, niso kritike, so laži z namenom ponižanja. In hudo je, če letijo nate, a še huje, če po tvojih kolegih, družini. Včasih se res vprašam, kje je meja, do kod bo še šlo. 

Kako je biti novinarka, katere delo ni edino, kar je na tnalu? Ceno plačujete že z golim dejstvom, da ste ženska. Obenem pa jeziki ne pustijo pri miru niti vaše družine. Kako je živeti s tem? 

Moja sreča je, da imam veliko izkušenj in sem postala na žalitve že malce imuna. Nedavno je Nataša Pirc Musar pri kolegu Urošu Slaku dejala, da se napadi na ženske, ki so v ospredju, pogosto dotikajo tudi kritiziranja njihove zunanjosti. To velja tudi za novinarke. Nisem še zasledila, da bi kdor koli kritiziral, kako je videti novinar. Pri ženskah pa je to, ko zmanjka argumentov, dodatno sredstvo žaljenja. Leti po nas, kako se je katera zredila, ima debelo zadnjico, ni več za pred ekran, je videti postarana ... Tudi sama sem bila že deležna tovrstnih opazk; pred leti so me veliko bolj zabolele, danes ne več. Obenem je velika žalost tudi to, da smo se tovrstnih diskreditacij že kar malo navadili. Poslušam politike, ki vse to potem upravičujejo s tem, da moramo tudi novinarji biti sposobni sprejeti kritiko. A kritika je nekaj povsem drugega! Vedno je dobrodošla, če je konstruktivna. Morda mi pomaga, da lahko naslednjič naredim še bolje. A to, kar leti na nas, niso kritike, so laži z namenom ponižanja. In hudo je, če letijo nate, a še huje, če po tvojih kolegih, družini. Včasih se res vprašam, kje je meja, do kod bo še šlo. 

Ste v skrbeh? 

Nisem. In res si ne bi želela biti. Skrbi pa starše, predvsem mamo. Po oddaji jo moram vedno obvestiti, ali sem varno prišla domov. 

Novinarsko delo nima delovnika. Zgodbe v glavi nenehno vrejo. Ste v zadnjih dveh letih že našli primer popolnega odklopa? 

Žal ne. (Smeh.) To je prekletstvo našega poklica. Tudi poleti potrebujem skorajda do začetka nove sezone, da se umirim od norega in neizprosnega tempa, ki za psihično počutje res ni blagodejno. Poskušam odmisliti, kolikor se le da. A stoodstotno ne gre nikoli. 

Je res, da vaša otroka najlažje zaspita ob poročilih? 

Drži. (Smeh.) Lažje zaspita, če v ozadju šumijo. Oddaj, ki jih pripravljam, sicer ne gledata, a opažam, da veliko vesta o tem, kaj se dogaja v Sloveniji. No, saj ni čudno, saj velikokrat slišita moje pogovore. To pomeni tudi, da sta za svoja leta izjemno na tekočem. (Smeh.)