Erika Oblak: Ob norostih človeštva občutim veliko bolečino

Višja sila jo je po spletu naključij leta 2006 pripeljala v deževne gozdove zgornjega porečja Amazonke v Peruju. V osrčju pragozdov je živela nepretrgano kar dve leti in dodobra spoznala lokalne in staroselske kulture, ki že tisočletja raziskujejo in uporabljajo rastlinsko bogastvo gozdov v različne namene, tudi v zdravilstvu. Kot maestra ayahuasquera predava in piše o tem, kako zelo smo ljudje povezani med seboj, s planetom in naravo, ter hkrati opozarja, da je treba zahtevati konkretne spremembe na politični ravni, če želimo ohraniti pragozdove ob Amazonki in tudi naš planet.

V Peru ste se odpravili na točki, ko se vam je v življenju malce zataknilo: vedeli ste, česa nočete več početi, in iskali tisto, kar naj bi vas notranje izpolnilo in omogočilo preživetje. Potem ste se v porečju Amazonke podali na pot spoznavanja modrosti in znanja tamkajšnjih zdravilcev. Kot ste zapisali v uvodu knjige Čas je zdaj, v kateri to izkušnjo opisujete, vam je šele pred kratkim postalo jasno, da je bil ves proces skrbno načrtovan in časovno usklajen. Je v življenju vedno tako ali ste imeli sami srečo, da ste bili poklicana izbranka?