»Je ostala še kaka vstopnica za sosede,« jo vprašajo, ko zapuščava gostilno blizu njenega doma, legenda slovenske popevke pa se z veseljem ustavi in spregovori s sokrajani. Seveda beseda teče o njenem poslovilnem koncertu sredi februarja, ta je tudi povod za njena srečanja s sedmo silo. Pogovor pa je čustven, njeno oko se hitro orosi, ko nanese na pokojnega moža in vse težke preizkušnje, ki jih je preživela. A odnese jo tudi v smeh in v pesem, ki jo spomni na določen trenutek. In jo zapoje. Eno njenih nepozabnih. Da ji lahko prisluhneš v živo samo ti, pa je nepozabno.
Kaj je ta magični prah v besedilih iz zlatih časov slovenske popevke, zakaj so tako posebne, zakaj so večne?
To je, kar je bilo najboljšega, tako ne bo več. To je redko in zelo dobro, manj je več. Sama sem že mlada imela izostren okus za dobre viže, zmeraj posegala po težjih, ne tistih lajnah, tistih lažjih. Župnik Alojz Kocjančič mi je rekel, da bi morala biti operna pevka, učil me je Ave Mario, pela sem jo na porokah in pogrebih, zdaj je ne več, ker imam naslednico, hčerko, ki je boljša od mene. Čeprav sem ji rekla, naj ne bo pevka, to ji je dejal tudi njen oče, pusti slovensko popevko, ker ni cenjena, je dejal. Z Ano bova zapeli pesem Čez sedem rek, čudovita je. (Elda začne peti.) »Čez sedem rek in sedem gor, visokih do neba in še naprej, po zlata jabolka je fant šel v svet ...« To sva peli, ko je moj mož umiral, in meni je zastal dih, nisem mogla zapeti do konca, potem je prišel Jože Robežnik in rekel, da jo bo Ana zapela do konca. (Zapoje naprej.) «Zlata pa ni bilo in fant nekje je bil ubog. Čez sedem rek se fant domov je vrnil brez zlata, doma že dolgih sedem let, deklica je drugemu žena bila ...« Slišite to zgodbo in melodijo? So današnje pesmi kaj boljše? Niso. To so resnične zgodbe, to ni larifari ali laž.
Večkrat ste že omenili svojega pokojnega moža Toneta Dežmana in tudi v knjigi je o njem zapisanih kar nekaj pretresljivih misli, denimo: »Šele ko bom umrla, bo resnično umrl tudi on.«
Seveda, še živi z menoj, to je čista resnica. (Glas se ji zatrese.) Še enkrat bo umrl. Vedno, ko pojem pesmi Ti si moja ljubezen ali Zvezdni prah, je on z menoj. Roke polagam v nebo, pojem Gospodu, ki je tam z njim, z angeli in svetniki. Tako si predstavljam, brez te predstave ne bi mogla živeti. To mi daje voljo do življenja, me potegne iz bolezni, iz vsakršne hude zagate.
»Bom umrla za teboj, ne morem brez tebe živeti,« so bile moje besede in njegov odgovor: »Ne, ne smeš, moraš spraviti otroke do kruha. Prej se moram od tebe spočiti, potem pa pridi.« Zelo je bil obremenjen z menoj, ker je moral ...
