»Biti debel res ni lahko,« mi je pred kratkim zaupala znanka, ki je v zadnjih letih izgubila 30 kilogramov. Stresne življenjske situacije so ji pridelale kilograme in številne bolezni, svoje telo pa zdaj počasi in pod zdravniškim nadzorom postavlja nazaj na svoje mesto. Z veliko predanosti, volje, zdravo prehrano in rednim gibanjem ter tudi takšnimi opomniki, kakršnega je delila z mano.
Da problem razumevanja debelosti osvetlimo, sem k pogovoru povabila prof. dr. Mojco Jensterle Sever, dr. med., spec. interne medicine, s KO za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni UKC Ljubljana, ki poudarja, da moramo debelost obravnavati kot bolezen in je niti slučajno normalizirati.
Endokrinologinja poudarja, da številni, tudi znotraj strokovnih krogov, še vedno težko sprejemajo dejstvo, da je prekomerna lakota in nezadostna sitost pri ljudeh z debelostjo ter posledično povečan kalorični vnos posledica bioloških sprememb v nadzoru apetita in ne pomanjkanja volje ali samodiscipline posameznika.
Sodobni čas in okolje, ki ju lahko označimo za debelilna, pa ljudem, ki imajo porušeno ravnovesje med tremi možganskimi sistemi in signali iz želodca, črevesja, jeter, trebušne slinavke in maščobnega tkiva, čisto nič ne pomaga. »Če je prepoznavanje bioloških značilnosti in ranljivosti posameznika izziv klinične medicine, je zmanjševanje debelilnega okolja izziv javnega zdravja, predvsem pa civilizacijska odgovornost celotne družbe,« pravi sogovornica.
Kot pove prof. dr. Jenstrele Sever, je lakota pri ljudeh z debelostjo resnična in ima biološko ozadje. Kar pa lahko zdravimo z zdravili, ki naslavljajo celoten paket bolezni debelosti in močno presegajo zgolj učinek na telesno maso.
»Zdravljenje debelosti je s semaglutidom in tirzepatidom prestopilo iz ere fokusa na ’številke na tehtnici’ v obdobje obnove zdravja,« pravi in dodaja, da nas je znanost pripeljala do ključnega spoznanja ...
