Dr. Kozma Ahačič je jezikoslovec, ki bistveno sooblikuje način, kako v Sloveniji razmišljamo o jeziku. Je predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, javnost pa ga najbolj pozna kot pobudnika in urednika spletnih portalov Fran, Franček in Franja, ki so slovarje preselili v digitalni prostor in postali eno najbolj množično uporabljanih jezikovnih orodij v Sloveniji. Kot raziskovalec se posveča zgodovini slovenskega jezika in razvoju knjižne slovenščine, sodeluje tudi pri velikem znanstvenem projektu Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja.
Je avtor sodobnih šolskih slovnic (Kratkoslovnica, Slovnica na kvadrat) ter številnih znanstvenih, umetniških in strokovnih knjig, med njimi nedavne zbirke esejev KA. V pogovoru govori o položaju slovenščine danes, o tem, zakaj je branje ključno za ohranjanje knjižnega jezika, o kakovosti prevodov in zakaj skrb za jezik ni samo naloga jezikoslovcev, ampak odgovornost celotne skupnosti.
Nedavno ste gostovali v dokumentarni seriji Posebne zgodbe, v kateri ste odkrito govorili o tem, da je bilo jecljanje za vas najprej težava, izziv, nato celo dar, predvsem pa, ste dejali, ste jecljavci brez napuha. V spominu mi je ostal še kader, v katerem s prijateljem in gimnazijskim sošolcem, Boštjanom Naratom, odkrito govorita o jecljanju, vaši življenjski sopotnici. Pomislila sem, kako prijetno je ob vse glasnejšem digitalnem svetu moškosfere – v katerem se moški, ki jim ne bi smeli dovoliti dostopa do mikrofona, med sabo pogovarjajo o tem, kaj je narobe z ženskami – videti moška, ki odkrita govorita o svojem (samo)preseganju.
Takšnih pogovorov po mojem med nami moškimi ni malo in so zame nekaj popolnoma samoumevnega. Že v srednješolskih letih smo radi tako filozofirali kot tudi analizirali naša dejanja, tako sedanja kot pretekla, in to vsaj v moji družbi počnemo tudi danes.
