Dr. Kaja Širok: Spregovoriti moramo o izrabi bolečine drugega

Zgodovinarka dr. Kaja Širok je bila do pred kratkim direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije, nepotrditev njenega tretjega mandata krmarjenja te pomembne institucije pa še vedno buri duhove.

Vodi nacionalni slovenski odbor mednarodne organizacije ICOM (Mednarodni muzejski svet), evropski parlament pa jo je pred dvema letoma potrdil v akademski svet Hiše evropske zgodovine v Bruslju. Med njenim vodenjem je bil muzej naravnan k odprtosti, socialni povezanosti, angažiranosti in predvsem k demokratični drži do vseh interpretacij naše preteklosti.

Ločiti moramo med zgodovino, ki se piše na všečni, vsakodnevni ravni, takšno, ki je medijsko proaktivna, in zgodovino, ki temelji na znanstvenih raziskavah. Prvi manjkajo prav jasna, znanstvena pravila. Zato se zgodi, da lahko vse, kar se ubesedi, za nekoga postane tudi resnica. 

Doktorirali ste z nalogo, ki nosi naslov Kolektivni spomin in kolektivna pozaba v obmejnem prostoru – Spomini na Gorico 1945–47. Disertacija je prejela nagrado urada slovenske vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu. Gospa Širok, povejte mi, kako je mogoče, da je novejša zgodovina tako uporabno orodje manipulacije z obojim, spominom in pozabo.

Kalila sem se kot zgodovinarka in se po diplomi začela ukvarjati s spominskimi študijami. Kar naenkrat se mi je odprl diapazon preteklosti, ki ni bil toliko povezan s tem, da je zgodovina objektivna in eksaktna veda, kot so nas učili, temveč da tudi mi zgodovinarji na lastne načine interpretiramo zgodbe, ki jih raziskujemo. Iste dogodke in pričevalce lahko razumemo različno, na povsem subjektivnih ravneh. Pri zgodovinopisju, povezanem s spominskimi študijami, je fascinantno ravno to, da pri njem nič ni dokončno določenega. Zelo hitro spoznamo, da je človeški spomin variabilen, subjektiven in da se na dejanja v družbi odzove različno. Ta fenomen pomaga ustvariti naša nova dojemanja preteklosti, ki niso daljna dežela, temveč se tukaj in zdaj redno preoblikujejo in pišejo na novo. Zelo lep primer so dnevi komemoracij, ko na novo vzpostavljamo praznike, dneve, ki se jih narod mora spominjati. Obenem brišemo druge, za katere ne želimo, da jih naš kolektivni spomin obuja. Seveda še naprej obstajajo ljudje, ki jih ohranjajo, postanejo celo njihov identitetni kredo. 

Foto: Voranc Vogel

Čeprav je zgodovina veda, ki jo sestavljajo tudi osebna pričevanja in subjektivne interpretacije, so njen bistveni del družbeno sprejeta dejstva. Zakaj jo je vseeno mogoče vedno znova zlorabiti za načrtno obujanje srčne bolečine, stare več desetletij, in domneve? Pogosto tudi tako, da te nasprotujejo dejstvom.

Dejstva so nespremenljiva. Vemo, koliko jih je umrlo v prvi, koliko v drugi svetovni vojni. Zelo natančno poznamo zgodbe preživelih iz koncentracijskih taborišč. Ne gre za to, da imamo premalo spomina, prej ga je preveč. Zato nastajajo vedno nove interpretacije, zato v tem trenutku čutimo večjo bolečino zaradi dogodkov, ki so minili pred 80 leti, kot ob trenutnih tragedijah migrantov na hrvaško-bosanski meji. Nekatere bolečine so tako močno ohranjene v družinski narativnosti, da so oblikovale družinska prepričanja. Če nikoli niso bile postavljene na enak piedestal kot bolečine drugega, hitreje postanejo vir političnih manipulacij. To se nam zdaj dogaja. 

»Žrtve« aktivnega reinterpretiranja zgodovine pa niso samo družine, v katerih so se zgodile hude tragedije. Med njimi so lahko tudi tisti, ki se z zgodbami poistovetijo na politični ravni. Ko danes ponovno govorimo o težkih temah 20. stoletja, se pojavljajo demagogije, katerih namen ni zgodovino razumeti in se iz nje učiti, temveč so nova polja političnega volilnega ugajanja in priložnost za zbiranje glasov. V tem primeru govorimo o izrabi bolečine drugega, o oblikovanju interesov, ki imajo z razumevanjem preteklosti bolj malo skupnega. 

Najlepši dogodek otroštva je bil za Kajo, deklico s kitkami, rojstvo brata leta 1988. Od tedaj so bili trije in še vedno so zelo povezani. Foto: osebni arhiv

Zgodovina ni tista znanost, katere rezultate je mogoče preveriti laboratorijsko, v petrijevki. Ali polemika o dogodkih po drugi svetovni vojni, ki je v naši državi živa, kot bi se vojna končala včeraj, še vedno sodi med tako imenovane običajne zgodovinske interpretacije, ki ste jih omenili na začetku?

Ločiti moramo med zgodovino, ki se piše na všečni, vsakodnevni ravni, takšno, ki je medijsko proaktivna, in zgodovino, ki temelji na znanstvenih raziskavah. Te imajo svoja pravila, točne in jasne metodološke vire. Če govoriva o prvi zgodovini, ji manjkajo prav jasna, znanstvena pravila. Zato se zgodi, da lahko vse, kar se ubesedi, za nekoga postane tudi resnica.

Odraščala sem na meji, zato razumem interpretacije preteklosti z italijanskega in slovenskega vidika. Celo z vidika tistih, ki so na to območje prihajali po letu 1945. Da bi razumeli celoto, moramo uporabljati preverjene metode znanstvenega raziskovanja. Dvomim, da znajo številni, ki danes zgodovino razumejo kot všečno temo, svoje trditve pojasniti eksaktno. Težava torej ni v tem, kar sem napisal, temveč kako sem prišel do spoznanj. Ko za razumevanje zgodovine uporabljamo ustne vire, se zdi na prvi pogled, da so kriteriji nejasni, a še daleč ni tako. Ko zapisujemo ustne vire, moramo upoštevati tri pomembna načela. Prvič, pripovedovalcem ne skačemo v besedo. Drugič, pričevalcev ne opominjamo, kaj bi po našem mnenju morali povedati. Tretjič, ljudem pustimo, da nam zaupajo vso svojo bolečino in zgodbo, ki so si jo ustvarili okoli nje. Z njihovimi čustvi se ne smemo igrati. A ker je tudi odnos med pričevalci in tistimi, ki jih intervjuvajo, subjektiven, ustnih pričevanj brez drugih zgodovinskih virov in interpretacij ne moremo sprejeti kot zgodovinsko resnico.