Je eden od pionirjev koncepta modrega ogljika (ogljik, ki ga morski in obalni ekosistemi zajemajo in dolgoročno shranjujejo; gre za enega najučinkovitejših naravnih načinov blaženja podnebnih sprememb), prejemnik prestižne nagrade Japan Prize in izvršni direktor Global Coral Research & Development Accelerator Platform, mednarodne platforme, ki pospešuje razvoj rešitev za ohranitev koralnih grebenov. V Ljubljano je prišel na povabilo Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani. Njegovo delo namreč presega biologijo. Ocean razume kot podnebni regulator, kot vir hrane, kot temelj gospodarskih odločitev in kot moralni izziv sodobne družbe. V pogovoru razmišlja o tem, zakaj narave nismo znali ceniti, kaj se lahko naučimo od maorskih skupnosti, zakaj trajnost ni več dovolj in zakaj upanja ne prinašajo milijarderji, temveč naša sposobnost empatije.
Pred približno petnajstimi leti ste vodili mednarodno znanstveno odpravo Malaspina, ki je ponudila vpogled v stanje oceanov v tistem času. Od takrat se zdi, da se okoljske spremembe pospešujejo pred našimi očmi. Če bi danes izvedli enako odpravo, kako bi se rezultati razlikovali?
Pravzaprav smo si to vprašanje zastavili tudi sami. Odprava Malaspina je bila organizirana iz več razlogov, eden izmed njih pa je bil proslaviti 200. obletnico smrti Alessandra Malaspine. Bil je španski mornariški častnik in znanstvenik, rojen v Genovi, ki je bila takrat del španske krone. Španija je že petsto let, od Magellanove odprave naprej, plula okoli sveta, vendar so bili razlogi za te poti predvsem trgovski in politični. Malaspina je vodil prvo špansko odpravo okoli sveta z znanstvenim namenom. Zaradi različnih okoliščin njegova odprava nikoli ni prejela priznanja, ki bi si ga zaslužila. Želeli smo počastiti njegovo dediščino. Vprašali smo se, kaj bi danes prosili Malaspino, naj stori za nas, in kaj lahko mi storimo za tiste, ki prihajajo za nami. Tako je nastala Malaspinova oceanska zbirka.
Zbrali smo vzorce iz svetovnih oceanov, vodo, organizme, pline in celo vzorce ozračja. Shranili smo tudi genome in vzorce DNK. Te vzorce smo arhivirali z zavedanjem, da se tehnologija hitro razvija. Ostali bodo shranjeni od 30 do 50 let. S tem ustvarjamo dediščino, vpogled v to, kakšen je bil ocean v letih 2010 in 2011, za znanstvenike, ki se še niso rodili. Ti bodo imeli drugačna vprašanja in boljše tehnologije, ti vzorci pa jim bodo omogočili primerjavo stanja oceanov med letoma 2010 in 2050.
Prva globalna ocena onesnaženosti morij s plastiko je izšla prav iz odprave Malaspina in zagotovo ni prinesla dobrih novic. A bile so tudi pozitivne ugotovitve. Eden od izsledkov, ki je bil deležen malo javne pozornosti, ker je bil objavljen v zelo specializirani reviji Geochimica et Cosmochimica Acta, se je nanašal na onesnaženost oceanov s svincem. Ocenili smo ne le absolutno koncentracijo svinca, temveč smo z uporabo izotopov svinca ugotavljali tudi njegov izvor.
Svinec se je dolgo uporabljal kot dodatek gorivu, zato sta bila prizadeta tako zdravje ljudi kot ocean. Onesnaženje s svincem je vstopilo v morske ekosisteme, se kopičilo v živih bitjih in se na koncu z morsko hrano vrnilo k nam. Želeli smo razumeti stanje oceanov glede različnih onesnaževal, med drugim tudi svinca. Na naše veliko presenečenje smo ugotovili, da so se ravni svinca v svetovnih oceanih vrnile skoraj na naravno raven. Z drugimi besedami, ocean na globalni ravni ni več onesnažen s svincem ...
