Dr. Barbara Gnidovec Stražišar: Na to težavo pri najstnikih že leta opozarjam, a je sistem ne upošteva
Specialistka otroške nevrologije in pediatrije dr. Barbara Gnidovec Stražišar se že več kot petindvajset let ukvarja s proučevanjem spanja in motenj spanja, še posebej pri otrocih in mladostnikih. Med prvimi v Evropi je pridobila naziv evropske somnologinje, ekspertinje na področju medicine spanja. Je tudi ustanoviteljica in vodja edinega slovenskega Centra za motnje spanja otrok in mladostnikov v Splošni bolnišnici Celje, obenem pa vodi Center za motnje spanja v Ljubljani.
V intervjuju je razkrila, koliko spimo Slovenci, zakaj je večina najstnikov neprespanih in kakšne so posledice pomanjkanja spanja.
Po diplomi na Medicinski fakulteti v Ljubljani ste nadaljevali študij na področju medicine spanja. Zakaj vas je zanimalo prav to področje?
Specializacijo sem opravljala na kliničnem oddelku za otroško in mladostniško nevrologijo pri doktorju Neubauerju; vmes me je pot zanesla v Lyon k somnologiji Marie Josephe Challamel, ki je imela center za motnje spanja otrok in mladostnikov. Takrat sem se navdušila za to področje in sčasoma na njem tudi doktorirala.
Kasneje sem se izobraževala še v otroški bolnišnici v Bostonu pri prof. Richardu Ferberju. Tako sem si pridobila obilo znanja, ki ga na fakulteti sicer ne poučujejo, kajti somnologiji je žal posvečene premalo pozornosti, kliničnega pristopa k tem težavam pa pravzaprav nihče ne uči.
V slovenskem prostoru je bilo v tistih letih zelo malo zdravnikov, ki so se ukvarjali z motnjami spanja; med njimi je bil doktor Ravnik, ki me je tudi priporočil za mlado raziskovalko na Kliničnem oddelku za otroško nevrologijo.
Ste imeli sami kdaj težave z nespečnostjo?
K sreči ne. Čeprav so na splošno pri zdravnikih motnje spanja zaradi izmenskega dela precej pogoste. Prva terapija pri zdravljenju nespečnosti niso hipnotiki, temveč vedenjsko-kognitivna terapija, s katero spoznamo osnove vzdrževanja zdravega spalnega ritma in spalnih navad. Je psihološki pristop, ki temelji na povezavah med mislimi, vedenjem in spalnimi navadami.
Ko sem se med izobraževanjem seznanila s temi osnovami, sem spoznala, da se jih nekako držim kar sama od sebe. Še danes mi ta spalna disciplina dobro služi.
PREBERITE ŠE -> Profesorica Katarina Goričan: Če v šolstvu ne ukrepamo zdaj, bomo izgubili cele generacije otrok
Katera so torej ta osnovna načela dobrega spanca?
V prvi vrsti moramo vzdrževati urejenost spanja – da torej hodimo vsako noč spat približno ob isti uri in da imamo tudi določeno uro, ob kateri se vsako jutro zbudimo. Torej reden ritem in spalna rutina. Zvečer je treba postopoma zmanjševati izpostavljenost svetlobi ter lastno aktivnost; raje, kakor da brskamo po pametnem telefonu ali se ukvarjamo s športom, počnimo nekaj sproščujočega. Ob tem je zelo pomembno tudi, da spimo v primernem prostoru – da je spalnica ustrezno zatemnjena in prezračena, da ni izpostavljena hrupu, da ni pretopla, in da v njej ni televizije.
Spalnica naj bo prostor, v katerem spimo, ne pa da počnemo vse drugo. Kot na primer mladostniki, ki v postelji delajo domačo nalogo, se učijo, gledajo filme, se družijo prek družabnih omrežij. Če naši možgani postelje ne bodo povezovali zgolj s spanjem, temveč z vrsto drugih aktivnosti, potem je večja verjetnost, da v njej ne bomo spali prav dobro. Kadar gremo v posteljo zbujeni, se naši možgani ne bodo izklopili, pač pa bomo postajali vse bolj nemirni in zaskrbljeni – v takih pogojih seveda ne bomo dobro spali.
Pomanjkanje spanja je na splošno težava celotne zahodne družbe, ki v premajhni meri ceni počitek. Spodbuja se delo in produktivnost, spanje pa se nekako smatra za izgubljen čas – pa čeprav brez njega ne moremo funkcionirati.
Motnje spanja so zelo široko področje. Kaj vse zajemajo?
Tako je, poleg klasične nespečnosti, ki lahko ima zelo veliko vzrokov, je tu še vrsta drugih motenj, ki lahko nakazujejo, da ima nekdo tudi resnejše zdravstvene težave. Posebej nevarne so lahko motnje dihanja med spanjem, zaradi katerih moramo biti pozorni na smrčanje, na zastoje v dihanju, na zbujanje sredi noči in podobno.
Potem so tukaj še motnje gibanja v spanju, na primer tako imenovani sindrom nemirnih nog. Potem so tu še tako imenovane parasomnije, ki se jih dostikrat sploh ne zavedamo, še posebej, če se pojavljajo v globokem neREM spanju. Slednje so pogoste predvsem pri otrocih; sem spadajo na primer še nočni strahovi, hoja v spanju in zmedeno prebujanje.
Med pogostimi REM parasomnijami so nočne more. Pri starejših pa je sicer redka parasomnija, motnja vedenja v fazi REM spanja, med katero ljudje aktivno odigrajo svoje sanje, med tem pa se lahko tudi nevede poškodujejo.
Pred leti ste v intervjuju povedali, da Slovenci premalo spimo. Koliko torej spimo in zakaj ne spimo dovolj?
Pomanjkanje spanja je na splošno težava celotne zahodne družbe, ki v premajhni meri ceni počitek. Spodbuja se delo in produktivnost, spanje pa se nekako smatra za izgubljen čas – pa čeprav brez njega ne moremo funkcionirati. Za nameček smo v veliki meri izpostavljeni motilcem pozornosti, kot so zasloni in družabna omrežja.
Svetovna raziskava je pred več leti (2006-2012) prikazala, da v povprečju Slovenci spimo nekaj več kot 7 ur dnevno, kar nas je tedaj uvrščalo na predzadnje mesto od 44 držav.
PREBERITE ŠE -> Klinična psihologinja Maja B. Kranjc: Starši si morajo dovoliti to grozno nepopolnost
Že več let opozarjate, da mladostniki premalo spijo – da je več kot devetdeset odstotkov najstnikov kronično neprespanih. Kaj so vzroki za to? Pametni telefoni, igranje računalniških iger, gledanje serij …?
Tukaj je posebna težava, na katero vztrajno opozarjam, dejstvo, da ritem pouka v šolah ni prilagojen biologiji mladostniških možganov. Vsi vemo, da najstniki zaradi premika njihove notranje biološke ure postanejo pozni kronotipi oziroma sove (radi ponočujejo), obenem pa še vedno potrebujejo osem do deset ur spanja; tako pač delujejo njihovi možgani. Toda sistem tega kratko malo ne upošteva.
A možgani potrebujejo spanje, da lahko v tem času predelujejo stvari, ki so se jih naučili čez dan; tako se oblikujeta kratkoročni in dolgoročni spomin. Še posebej pri otrocih je spanje izredno pomembno za rast, saj se med njim izloča rastni hormon; kronično neprespani otroci zaostajajo v rasti.
Že ena neprespana noč privede do tega, da smo čez dan bolj utrujeni in razdražljivi, težje si zapomnimo zadeve, smo lačni in nagnjeni k večjemu vnosu hranil ... Kronično pomanjkanje spanca je povezano z razvojem metabolnega sindroma, ki vodi v debelost, potencialno tudi v sladkorno bolezen pa tudi do vrste srčno-žilnih in možganskih obolenj.
Bi se torej moral šolski sistem prilagoditi potrebam najstnikov po spanju in bi se pouk moral začeti pozneje?
To bi bilo smiselno. Uradno je sicer začetek pouka določen ob osmi uri, v praksi pa je na urniku kup nultih ur oziroma predur in izbirnih vsebin, ki začetek dneva bistveno premaknejo v zgodnejši čas. Za otroke in mladostnike, ki se vozijo v šolo z vlaki in avtobusi, to pomeni, da morajo vstajati bistveno prej, tudi okrog pol šestih zjutraj.
Kakšne so posledice pomanjkanja spanja?
Zelo veliko jih je. Že ena neprespana noč privede do tega, da smo čez dan bolj utrujeni in razdražljivi, težje si zapomnimo zadeve, smo lačni in nagnjeni k večjemu vnosu hranil ... Kronično pomanjkanje spanca je povezano z razvojem metabolnega sindroma, ki vodi v debelost, potencialno tudi v sladkorno bolezen pa tudi do vrste srčno-žilnih in možganskih obolenj.
Med spanjem poteka proces nekakšnega čiščenja možganov, med katerim telo odplakne stranske produkte presnove v možganih, ki se sicer lahko nalagajo in pripomorejo k razvoju demence. Dolgoletno kronično pomanjkanje spanja zatorej lahko privede do zgodnjega pojava demence.
Poleg tega seveda vpliva na pozornost, zaradi česar se bistveno poveča nevarnost nesreč v prometu, nezgod pri delu in športnih poškodb čez dan. Ena od posledic pomanjkanja spanja in neurejenega spanja so tudi nekatere oblike raka.
Kdaj je čas, da se zaradi motenj spanja poišče strokovna pomoč?
Takrat, ko smo čez dan tako zaspani, da ne moremo funkcionirati. Ko je res akutno, se nam lahko dogaja, da zaspimo tudi med določenimi aktivnostmi, na primer med vožnjo; po nekaterih ocenah kar petino vseh prometnih nesreč povzročijo zaspani vozniki …
Kaj svetujete ljudem, ki imajo težave z nespečnostjo?
Kot sem že omenila, je najbolj pomembno, da skušajo vzdrževati dobro higieno spanja. Ter da poskušajo ugotoviti vzroke svoje nespečnosti in jih odpraviti; ti vzroki so lahko somatski - bolečina, alergije in podobno, dostikrat pa tudi čustveni oziroma psihološki, na primer depresivno-anksiozna motnja, ki jo sami težko odpravijo.
Včasih lahko nespečnost nastopi kot stranski učinek kakšnih zdravil ali pa hormonskih težav. Zato je vsekakor na mestu, da obiščemo zdravnika, če imamo resnejše težave s spanjem.
Nekateri ljudje si pri nespečnosti pomagajo z uspavali. Koliko časa jih lahko varno jemljejo in kdaj gre za odvisnost?
Odvisno od vrste zdravil, ki jih osebe uporabljajo. Klasična uspavala so mišljena kot prva pomoč v akutni fazi, vsekakor pa niso primerna za dolgoročno uporabo, torej dlje kot tri tedne. Ob vsakem zdravljenju z zdravili pa moramo v prvi meri izvajati vedenjsko-kognitivno terapijo, s katero spreminjamo svoj način razmišljanja in spalno rutino; ta terapija je po vseh smernicah prva terapija kronične nespečnosti, je učinkovita in varna in ima dolgoročne učinke.
Kadar so vzroki za nespečnost čustveni – na primer depresija – pa se jih naslavlja z antidepresivi; med njimi je kar nekaj takšnih, ki nam lahko pomagajo zaspati in ne povzročajo odvisnosti, zaradi česar jih oseba lahko jemlje tudi po več mesecev. Kljub temu pa je še vedno ključno, da v praksi ustrezno spreminjamo svoje spalne navade.
Se je treba odpovedati kavi in kdaj lahko spijemo zadnjo skodelico, če želimo dobro spati?
Kava nam lahko pomaga sprostiti spalni pritisk, ki v telesu narašča proti večeru in ki nas sčasoma vodi v spanec. Kdor ima težave z nespečnostjo, naj zato po 16. uri raje ne pije kave ali energijskih pijač. Tukaj sva spet pri otrocih in mladostnikih, ki zelo radi posegajo po pijačah, ki vsebujejo dosti sladkorja in/ali kofeina.
PREBERITE ŠE -> Ajda Petek: Orodja razgaljanja bi morala biti izrecno prepovedana
Kako pa je z zasloni? Ob kateri uri se moramo odtrgati od njih?
Naša notranja ura je zelo občutljiva na svetlobo modrega spektra, ki jo oddajajo zasloni. Ko se začne večeriti in naše oči zaznavajo mrak, se začne v telesu izločati spalni hormon, znižujejo pa se telesna temperatura in stresni hormoni.
V kolikor ostanemo pred zaslonom, lahko zmedemo svojo notranjo uro in porušimo to dinamiko. Zato vsekakor ni najbolj priporočljivo, da pred spanjem vztrajamo pred televizorjem ali pametnim telefonom.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
