Začelo se je, ko Alja Žorž ni prepoznala partnerja, ko se je vrnil domov. Mislila je, da je tujec vstopil v njeno hišo, zato je bila šokirana in prestrašena.
Kmalu zatem je poiskala zdravniško pomoč, vendar so najprej sklepali, da gre za psihološke težave.
Toda izkazalo se je, da ima obrazno slepoto (prosopagnozijo), za katero je značilno težko prepoznavanje obrazov. V intervjuju je spregovorila o tem, s katerimi izzivi se spoprijema zaradi redke motnje, ki ji je spremenila življenje.
Pred časom ste iskreno spregovorili o življenju z obrazno slepoto. Zakaj ste se odločili javno govoriti o tem?
Ker gre za nekaj, s čimer se spoprijema dva odstotka ljudi, kar ni tako zelo redko. Želela sem ozavestiti tudi druge ljudi, ki tega ne poznajo, da se bodo lahko prepoznali, če imajo podobne težave, in si pomagali. Meni je bilo precej težko, preden sem izvedela, za kaj gre. Zdaj pa mi je precej lažje živeti s tem.
Ste se najprej obrnili na zdravnike, ko ste opazili, da nekaj ni v redu?
Tako je. Najprej sem šla k zdravnici, ki mi je predlagala psihoterapijo, saj je domnevala, da gre za psihološko težavo. Ko sem pozneje odšla na oddelek za nevrologijo, sem tudi tam morala najprej opraviti psihološke teste, da so preverili, ali gre za psihološke težave. Toda odkrili so, da gre za kognitivno zadevo.
Kakšni so bili prvi opozorilni znaki?
Ko je moj partner prišel domov od frizerja, sem bila šokirana, ker ga nisem prepoznala in sem mislila, da je tujec. Tri dni nisem mogla govoriti, saj je bilo, kakor da je nekdo, ki ga ne poznam, vstopil v naše stanovanje in se usedel na kavč.
Bila sem pod ogromnim stresom, saj nisem vedela, kaj ta človek počne v našem stanovanju. Takrat sem vedela, da ...
