Na naša vprašanja odgovarja glavna urednica Mladinske knjige in direktorica CZ dr. Alenka Kepic Mohar, ki opomni, da nas tiskane knjige vodijo h globokemu branju in so tudi del naše predmetne stvarnosti. Opomni, da se pogosto obnašamo, kot da se je svet z digitalizacijo začel na novo. Ni se.
»Zdi se, kot da družba obstoj knjig, založb ali knjižnic jemlje kot samoumeven, a ni tako. Ko bodo izrinjene s šolskega polja vednosti, bo svet postal plitvina,« nam še zaupa. In tega si ne želimo. Kaj moramo torej narediti? Brati, brati in brati. Z ljubeznijo in strastjo.
Da nas pisana beseda vodi do znanja, radi poudarjate. Ampak pismenost slovenskih šolark in šolarjev vztrajno pada. Kaj delamo narobe mi, odrasli, ki smo (so)odgovorni za »krčenje« znanja?
Padec pismenosti je seštevek več razlogov in se ni pojavil čez noč. V zadnjem desetletju so nas pametni telefoni spremenili: naš način življenja, bralne navade, medsebojne odnose. Branje na zaslonu vpliva na naše razumevanje, pomnjenje in pozornost.
Namesto da bi razumeli prebrano, drsimo po površini, namesto informacij si zapomnimo pot do njih, podatke pa odložimo, ne da bi si jih zapomnili, saj jih lahko kadarkoli spet poiščemo na spletu ali družbenih omrežjih. Kaj lahko naredimo odrasli?
