Doc. dr. Jože Bavcon: Zvončki so zelo konservativne rastline in se ne pustijo takoj zmotiti

Navadni mali zvončki so najnežnejše, a hkrati najmočnejše rastline – zime. »Res so zelo odporni,« pritrdi znanstveni svetnik in doc. dr. Jože Bavcon, univ. dipl. biol., vodja Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani. Največji strokovnjak za zvončke pri nas in eden največjih tudi v svetovnem merilu o izjemnosti pri nas splošno razširjene cvetlice pojasni: »Zvončki se pustijo zmrzniti, ovenijo, in ko posije sonce, spet oživijo. Zato so skoraj neuničljivi. Tudi če jih prekrije sneg in so pod njim povsem povaljani, se spet dvignejo in zacvetijo. Tudi po cvetenju, ko listi in stebla poležejo in njihov videz ni več tako lep, jih v našem vrtu pustimo, da sklenejo celoten cikel in se množijo s semeni ter z delitvijo čebulice v Fibonaccijevem zaporedju.« V še hladnem in sivem okolju so beli krhki cvetovi v razcvetu – jasen znak, da se dnevi daljšajo, in tiha napoved, da se življenje vrača. V ritmu prebujanja pomladi bo konec tedna zaživel tudi Botanični vrt, s Festivalom zvončkov, ki bo že enajstič.

Kaj menite, ali se v tem hit­rem vsakdanu še znamo ustaviti in se čuditi naravi in njenemu ritmu?

Ljudje se še ustavijo, in če bi pogledali, koliko jih zvončke občuduje v Botaničnem vrtu, je to vsekakor pohvale vredno. Še vedno ob njih najdeš tudi starejše ljudi, ki se ustavijo z avtom in z nostalgijo povedo, da so se ustavili prav ob kraju, kjer so kot otroci nabirali zvončke, pa čeprav danes živijo povsem drugje. Opaziti je tudi, da gredo ob nedeljah na sprehod med zvončke. A ker jih imamo toliko, bi jih lahko malo bolj spoštovali. Tukaj pa nam žal ne gre. Poglejte cestne robove, kjer so po Sloveniji zvončki najlepši.

Tam leži vse, kar se vrže skozi okno. V tako lepoto mečemo smeti. Da, danes se zares premalo trudimo prisluhniti naravi. Ne vsi. Pogosto se čudim, ko ljudje po naravi tečejo s slušalkami, listajo po pametnem telefonu ali samo delajo selfije, namesto da bi v naravi uživali. Ali se vozijo z motornimi kolesi ali kolesi, vendar ne vidijo lepot, ki so povsod okrog nas, preveč se jim mudi naprej. Naravo je treba uživati z vsemi čuti in potem jo celostno doživimo. Zdelo se je, da nas je epidemija covida-19 streznila, a smo na vse prehitro pozabili. Naravo bi se morali naučiti opazovati z otroško radovednostjo, le tako nam potem ponuja največji, neprecenljiv laboratorij, tako za uživanje kot raziskovanje.

Zakaj laboratorij?

Zato, ker smo tudi v znanosti preveč samo še v laboratoriju, cenimo samo to delo, na tisto, kar nas obdaja, pa pozabljamo. To se lepo vidi tudi v tem, da se 35 let v samostojni državi borimo za Botanični vrt UL, ki je preživel že sedem držav. Na ravni države in tudi znotraj lastne fakultete nam ni uspelo prepoznati njegovega pomena najstarejše akademske, pedagoške, raziskovalne in naravovarstvene ustanove pri nas iz leta 1810.

Še sreča, da nas MOL tako ceni, da so zvončki pred dvema letoma dobili tako čudovito ograjo in njihovo belino vidimo že s ceste. Zvončki se kljub vsemu ne dajo in vrt vsako leto znova pobelijo ter mu vračajo hvaležnost, ker se zanje borimo še naprej.

Zvončki v Botaničnem vrtu v Ljubljani. Foto: Blaž Samec

Ko se narava začne prebujati, so navadni mali zvončki prvi, ki pokukajo iz zemlje, kajne? Ali se jih prav zaradi tega vsako leto tako zelo razveselimo, saj nas spomnijo, da je pomlad že zelo blizu?

Zvončki imajo več prednosti. So preprosto prvi, in ker so zelo razširjeni, tudi nekatere rastline, kot so denimo jarice, ki vseeno zacvetijo pred njimi, spregledamo. Jarica je namreč bistveno manj razširjena v naravi. Zvončki dolgo cvetijo, so preprosti, matematično natančni – pri njih se elementi pojavljajo v številu 3 – in estetsko zelo dovršeni. Ker so tako množični, ponudijo več estetskih učinkov.

Zanimiva je tudi njihova različna pojavna oblika od najbolj zgodnjih faz do polno odprtih cvetov. Na plano pririnejo kot koničasta sulica, ki se počasi oblikuje v povešeno kapljico in nato odpre v nežen zvonast cvet. Prav tako nas vedno preseneti, v kako različnih okoljih jih lahko najdemo, od nižin do hribovitih predelov, od namočenih do suhih območij in od travnikov do gozdov. Vsekakor pa nas vedno presenetijo njihove velike populacije, zaradi katerih se zdi, kot da je travnike spet pobelil sneg. Res je, z množičnostjo in lepoto nas vedno znova opomnijo na bližajočo se pomlad.

PREBERITE ŠE -> Slovenska poznavalka in nabiralka divjih rastlin, ki je navdušila Netflix

Na tratah Botaničnega vrta je letos prvi šopek zvonč­kov zacvetel v sredini januarja.

V slovenski Istri so prvi zacveteli že v vikendu 29. in 30. novembra 2025, na raz­iskovalnih gredah v Ljubljani pa nekoliko pozneje – 18. decembra 2025. Na tratah Botaničnega vrta je letos prvi šopek zvončkov zacvetel 16. januarja. Zvončki so rastline zime, potrebujejo najprej mraz, potem pa rahlo otoplitev in sonce. Ko se vse to združi, pririnejo na plano, seveda pa tukaj deluje še genetika. V notranjosti zvončki skozi evolucijo vedo, da je zima lahko še dolga, zato ne začnejo takoj rasti. To so zelo konservativne rastline in se ne pustijo takoj zmotiti. V slovenski Istri pa so januarja lahko zanje že zelo neugodne razmere, ker se temperature hitro dvignejo nad 10 stopinj Celzija, kar jim ne ustreza.

V enem od intervjujev ste lepo opisali, da se v zvončku skriva filozofija preživet­ja ...

Da, to je zelo res, ker se zvonček v bistvu na plano prebija v zelo neugodnih razmerah. Tla so lahko še zmrznjena, lahko so zelo zbita, lahko so zasuta z naplavinami ob rekah, lahko je na njih 10 centimetrov stlačenega listnega opada, pa vseeno mora priti na plano. Če mu ne uspe, čebulica ne dobi hrane za naslednje leto. Hrano namreč tvorijo zeleni listi in brez hrane rastlina lahko propade. Če ne pride na plano še v nizkih temperaturah, torej poznozimskih, cvet in liste poškodujejo predvsem močno sončno sevanje in previsoke temperature. Zato zvonček rine na plano kot kopje z ostro konico, cvetni popek pa je zaščiten z zelenimi podpornimi listi, ki tvorijo obod konice. Ko se približa površju, lahko precej časa ostane v tej fazi in čaka na ugodnejše razmere, ko pokuka na plano.

Potem lahko spet čaka in se šele nato spusti v nadaljnjo rast. Najprej je to res robustna in močna rastlina, ki ima vso energijo življenja, ko pa zacveti, se prikloni nazaj zemlji in zavalovi v vetru ali celo vodi, ki poplavlja brežine. Ko pridejo do njega opraševalci, se plodna glavica počasi odebeli in se spet spusti na tla in tam čaka do poznega maja, da mrav­lje semena raznesejo, s čimer se začne nov krog življenja. Matična rastlina proti koncu aprila počasi porumeni in se za tisto leto poslovi. Hrana pa se je že nakopičila v čebulici za naslednje leto. Ja, če pogledamo to rastlinico, v svojem kratkem ciklu prekipeva od življenjske energije, vmes pa počiva za novo sezono.

PREBERITE ŠE -> Ta zdravilna rastlina raste kot plevel v vsakem vrtu (lajša številne zdravstvene tegobe)

Dejali, da se Slovenija pravzaprav kiti z zvončki, veliko jih imate tudi v Botaničnem vrtu. Najbrž jih niste šteli, a vendar, koliko predvidevate, da je na beli preprogi Botaničnega vrta teh drobnih cvetlic?

Na kvadratni meter je lahko v povprečju tudi do 234 zvončkov. Če to pomnožimo s hektarom čistih travnatih površin, pridemo do presenetljive številke 2.340.000 zvončkov – torej vsaj eden na vsakega Slovenca. Če so šopasto razrasli, jih je še več in prav vse to lahko doživite sredi Ljubljane na zelo majhni površini. A prav posamična raztresena razrast je tista, ki tujce pri nas najbolj fascinira. Navajeni so šopaste razrasti zvončkov, ker so v največjih hortikulturnih deželah na severu večinoma sajeni. Pri nas pa so naravni, zato rastejo tako kot na cvetočih travnikih, kjer so rastline naključno razporejene, kar jim daje še poseben čar.

Zvončki v Botaničnem vrtu. Foto: Leon Vidic/Delo

Kako to, da je prav Slovenija dežela zvončkov?

Smo nekje na sredi areala njihovega razširjanja. Slovenija leži na stičišču štirih fitogeografskih regij in zvonček prav v vsaki od teh raste množično. Prepišna lega Slovenije pa pomeni, da ima tudi ves potencial, da lahko vso svojo raznolikost izrazi, kar so raziskave tudi potrdile. Še celo ko opišejo kakšno novo vrsto zvončka, kar se je v zadnjih letih tudi zgodilo, lahko med našimi najdemo podoben vzorec, kot je nastal v cvetu nove vrste. Kar pomeni, da se znotraj ene vrste, ki ima veliko znotrajvrstno variabilnost, lahko ponovijo oblike mnogih drugih vrst. Opisanih vrst pa je že 25.

V Sloveniji uspeva ena sama vrsta malega zvončka, vendar so med njimi posebnosti. Marsikdaj slišimo kaj o zvončkih, poimenovanih 'Nova Gorica' in 'Ljubljana'. Zakaj sta sorti tako zanimivi in posebni?

Ja, ti dve sorti sta naši najstarejši in barvno najbolj zanimivi. Zanimivi sta tudi cenovno. Prvo, 'Nova Gorica', smo leta 2012 dali na avkcijo in v šestih dneh je z 99 centov dosegla ceno 513 evrov. Je sorta z zeleno obarvanimi cvetovi, zaradi česar je nekaj posebnega. 'Ljub­ljana' pa je sorta z nekoliko širšimi cvetovi, malce čez polovico obarvanimi zeleno. Po cvetenju je nekoliko kasnejša in zato smo ji dali kar redno ceno 350 evrov za eno rastlino in v dveh urah je bila na spletu prodana.

Treba je dodati, da ko sem leta 2004 na svetovnem kongresu botaničnih vrtov v Barceloni na posterju predstavljal raznolikost naših zvončkov, še nismo imeli tako obsežne zbirke. Poster je bil na kongresu posebej izpostavljen kot izredno lep in jasen in je dobil pohvalo. A že na tem kongresu se je pri meni oglasil profesor za hortikulturo z ene od ameriških univerz in kar ponudil visoko ceno za odkup vsega do tedaj zbranega materiala. Kljub težki situa­ciji vrta in res mamljivi ceni sem se vljudno zahvalil in rekel, da mogoče kdaj pozneje, ko bomo imeli več primerkov posamezne varietete. Zavedal sem se, da se osnove nikoli ne proda. Baza, glavnica, zlato mora vedno ostati doma, saj če znaš z njim gospodariti, ga je lahko vedno več. In zvončki so bili najbolj banalna tema, mnogi so se temu celo smejali, a vztrajati je bilo treba in dokazati, da imajo tako raziskovalno kot tržno ceno na svetovnem trgu. Vse to smo v teh letih dokazali, zato sem zelo vesel, da se nismo prodali za majhne denarje.

Slovenija je zdaj tudi na zemljevidu gojiteljev in opisovalcev novih sort. Podobno se je zgodba ponovila ob izdaji prve monografije o zvončkih v Sloveniji 2008. Tedaj so mi iz Anglije ponudili, da bi odkupili ves material, oziroma so takoj hoteli kupiti najbolj zanimive sorte, opisane v knjigi. Tudi takrat tega nismo naredili. Šele leta 2012 smo začeli prodajo prvih zvončkov, ko smo jih dovolj na­množili v kulturi. Odgovor na vprašanje, zakaj so naše cene ostajale visoke, pa je tudi v tem, da imajo naše sorte velik preživetveni potencial, saj jih razmnožujemo na naraven način in z manj hitrimi metodami. To se pozna pri vitalnosti zvončkov. Ni vedno prvi denar najboljši, bolje je počakati, da se stvari utrdijo, in se potem spustiti v posel.

Dovolite, da vas vprašam, kaj je vas osebno pritegnilo k proučevanju posebnosti malega zvončka.

Zelo preprosto, zvonček je bil poleg ciklame prva rastlina, ki se je znašla na mojem malem vrtu, na dovozu k hlevu. Tam so bili zasajeni, še preden sem prestopil šolski prag. Obe rastlini rasteta množično na primernih rastiščih in obe imata svoj čar. Od takrat me spremljajo in povsod, kjerkoli sem bil, sem ju opazoval in z mano sta se selili na vrtove ali vsaj v lončke. Seveda pa je težko v naravi drugo leto na istem mestu dobiti tistega posebneža, ki si ga opazil prejšnje leto. Ko smo Botanični vrt vsaj za silo uredili, je bilo zato treba načrtno ustvarjati natančno popisano zbirko za raziskave.

Hkrati so bili zvončki najcenejša raz­iskovalna tema. Nič ni stala, kilometrine za vožnjo po terenu nisem računal, samo načrtno sem se po Sloveniji prevažal ob vikendih in kar skupaj z družino iskal zvončke. In ne boste verjeli, otroci razlike zelo hitro opazijo. Nekajkrat smo variabilnost zvončkov v Sloveniji poskušali prijaviti kot raziskovalni projekt, a ni šlo. Kljub temu se v Botaničnem vrtu nismo vdali, nadaljevali smo brez financiranega projekta in uspelo nam je. Torej se tudi brez javnih sredstev v svetu da prodreti, le dovolj volje in vztrajnosti potrebuješ.

Predavanja o zvončkih smo imeli na vseh največjih prireditvah po Evropi, Sejmu zvončkov v Kalmthoutu 2011, na največji prireditvi v Angliji Galanthus Gala 2012 in na podobni prireditvi 2016 na Irskem. K nam pa so prišli vsi najboljši raziskovalci zvonč­kov iz Anglije.

PREBERITE ŠE -> Redovnica Irena Jurgec: Ali se je Bog zmotil, ko nas je ustvaril kot spolna bitja?!

Konec tedna, med 27. februarjem in 1. marcem, bo v Botaničnem vrtu že enajsti Festival zvončkov. Boste na letošnjem predstavili kakšne novosti? In še: kaj želite ljudem približati s festivalom?

Festival je z novimi mladimi kadri postal obsežnejši kot na začetku, ko smo v času cvetenja zvončkov pripravili le kakšno predavanje. Lepo je, da so se nad zvončki navdušile tudi mlade sodelavke, in tako je vsako leto več idej. Vzpostavili smo sodelovanje tudi z ALUO, tako da študent­je znanstvene ilustracije zvončkov slikajo v živo. To je presenetilo cele tuje predavatelje, ko so prišli k nam, da imamo do zvončkov tako celosten pristop. Vključili smo šole in vse obiskovalce. Ko je prvi predavatelj, »doktor za zvončke«, dr. John Grimshaw, prvič nastopil v Sloveniji, je poudaril prav ta naš celostni pristop. Sodelavka je tedaj oblikovala zastavo festivala in nanjo smo dali pesem Dragotina Dežmana, nekoč tudi župana Ljubljane, ki je zvončku posvetil zelo zanimivo pesem.

Tako je letošnji že enajsti festival po vrsti. Poleg treh monografij o zvončkih in njihovih ponatisov ter dopolnjenih izdaj je izšlo kar nekaj znanstvenih člankov v revijah s faktorjem vpliva. Naša mlada doktorandka dr. Katja Malovrh je raziskovala celo nektar pri zvončkih. Z drugo sodelavko dr. Blanko Ravnjak pa sva v zadnjih desetih letih opisala kar nekaj novih sort, ki so priznane v tujini in doma. Leta 2013 je izšel seznam novih sort zvonč­kov kraljevega združenja za čebulnice na Nizozemskem, na katerem so bile objavljene tudi vse do tedaj opisane naše sorte. Leta 2019 je izšla zajetna knjiga s sortami zvonč­kov, v kateri je predstavljenih okrog 2500 sort na svetu od vseh 25 vrst zvončkov, in med njimi je enakovredno opisanih več kot 100 naših sort, opisanih v Botaničnem vrtu. Vse so tudi ilustrirane, seveda pa smo prav tako navedeni kot država, kjer se ukvarjajo z raziskavami zvončkov in opisi novih sort zvončkov.

V Sloveniji smo prvi dve od teh v tujini priznanih sort dobili leta 2018. To sta 'Nova Gorica' in 'Ljubljana'. V zadnjih letih pa smo opisali še kar nekaj novih (www.mdpi.com/2223-7747/13/13/1728), ki so priznane tudi pri nas. Štiri so povsem sveže, iz letošnjega leta: 'Perlice', 'Cardinal's Hat', 'Jakob's Shell' in 'Zelen Dol', od lani pa še 'Rusalka' in 'Soldanelca'. Vse so prav po svoje zelo posebne in upamo lahko, da bodo v tujini vzbudile prav tako zanimanje kot prve. Zato so imena tudi malo »uravnotežena« – slovenska in angleška. V zbirki z več kot 8900 primerki se skrivajo še mnoge posebnosti. Zvončki pa so samo ena od več kot 5700 različnih rastlin, ki jih imamo v vrtu. Da je vsak najden primerek posajen in ustrezno označen, skrbi naša dolgoletna vrtnarka Andreja Ferfila in tudi že njeni mlajši kolegi. Da bi vrt v zimi dihal tudi za zvončke, brez celotne ekipe, ki ga vsako pomlad ustrezno na novo uredi, ne bi šlo. Zvončki pa nam vsem vračajo hvaležnost. Skromne, a najmočnejše rastline zime.