Diamantna maturantka: Največja zmota o odličnjakih je, da živimo za ocene

Zarja Debeljak je ena od 23 slovenskih dijakinj in dijakov, ki so letos na maturi dosegli vse možne točke in postali diamantni maturantje/-ke. Zaključila je gimnazijo Poljane, zdaj jo čaka študij fizioterapije. Še prej pa potovanje z vlakom po Evropi, za katerega denar služi s poletnim delom na SAZU-ju.

Na maturi ste dosegli izjemen uspeh, iskrene čestitke! Kaj menite, da je tisto ključno, kar vas je pripeljalo do diamantnega rezultata?

Najbolj pomembno se mi zdi zanimanje za to, kar se učiš. Sama imam srečo, da me vsi ti obvezni predmeti v resnici zelo zanimajo. Mene dejansko zanima slovenščina, še posebno slovnica, ki gre večini sošolcem na živce. Če te zanimajo stvari, ki se jih učiš, si jih seveda lažje zapomniš.

Lahko bi rekla, da imam malo nenavadno družino. Naša kosila so videti tako, da se pogovarjamo o tem, zakaj se je v zgodovini nekaj zgodilo ali pa o tem, katera besedna vrsta je ’rad’. Takšne debate so mi res zanimive, drugi se sicer čudijo, zakaj se med družinskimi kosili pogovarjamo o besednih vrstah. Očitno smo doma vsi takšni, ki nas zanima veliko stvari, predvsem tistih, ki se drugim zdijo dolgočasne.

In če te stvari zanimajo, motivacija niso ocene, tudi ne učim se tako, da se usedem, odprem zvezek in berem. Večina mojega učenja pride s pogovori, poslušanjem. Lažje si zapomnim, če mi nekdo nekaj pove, kot če bi to morala brati.

K rezultatu pa je verjetno nekaj prispevalo tudi to, da se nisem preveč obremenjevala. Četrti letnik sam po sebi je bil bistveno težji kot sama matura, ki v resnici sploh ni tako težka. Marsikdo sam sebe ustavi, ker si naloži tak pritisk in mu gre zato slabše. Sama sem se za večino predmetov učila dva dni prej, ker sem čez celo leto poslušala pri pouku, o snovi, sploh tisti, ki mi ni bila jasna, pa govorila s sošolci. Če to vse predeluješ sproti, se pred samo maturo ni treba toliko učiti.

Kaj ste občutili, ko ste izvedeli za rezultate, ste tak uspeh pričakovali?

Bilo mi je kar čudno, da sem bila edina na šoli. Nisem namreč ena tistih, za katero bi se pričakovalo, da bo edina diamantna maturantka, vsaj trije v generaciji bi lahko bili prej kot jaz. Ampak veliko je odvisno tudi od dnevnega razpoloženja. Če bi matematiko pisala dan prej ali dan kasneje, bi jo verjetno slabše.

Nisem pričakovala vseh točk, sem pa vedela, da bom dosegla dober rezultat, ker sem imela po testih dober občutek.

In kakšne so sedaj vaše ambicije?

Prvo stopnjo grem študirat fizioterapijo na Zdravstveno fakulteto v Ljubljani. Med študijem bi si zagotovo želela na kakšno izmenjavo. Trenutni načrt je, da bi magisterij delala v tujini, želela bi si na Dunaj, tam mi je res všeč. A bom videla sproti, lahko si še premislim.

Zarja Debeljak. Foto: Jože Suhadolnik

Morda za počitnice zagrenjeno vprašanje, a kako gledate na prihodnost? Trenutno se dogajajo velike družbene spremembe, od vedno bolj prisotne UI do vse bolj radikalnih in razdiralnih politik, ki smo jim priča po svetu in tudi pri nas. Zanima me vaš pogled na situacijo.

No, če smo že pri počitnicah in poletju, globalno segrevanje zelo občutimo. Nihče več se ne more pretvarjati, da ne obstaja – dvotedenski vročinski valovi z 38 stopinjami Celzija so dejstvo. To me skrbi, ker tudi če bi se politika s tem ukvarjala, nam v resnici ni pomoči. Ultra bogatašem je popolnoma vseeno, kaj bo s planetom, oni bodo čez 20, 30 let umrli, mi pa bomo imeli velik problem.

Vse druge politične zadeve, recimo ekonomske spremembe, pač pride nova vlada, spremeni, na boljše, slabše, kakorkoli pač že. Pri okolju pa ne gre tako. Seveda me tudi skrbi, kaj bo desna vlada naredila s pravicami žensk, pravico do splava … Moja sestra študira na Poljskem, tam ji je zelo všeč, a pravi, da nikoli ne bi živela tam, saj je tamkajšnja politika nevarna za ženske.

Glede umetne inteligence pa – sama je ne uporabljam, če se le da. Žal ti zdaj že sam Google pri iskanju takoj ponudi AI Overview. Pred časom se ga je dalo še izklopiti, zdaj nič več. To mi je res nadležno. Namreč UI se zdaj uporablja že čisto za vse, tudi in predvsem takrat, ko to res ni potrebno. Tu govorim o generativni UI, v primerih, ko rešuje matematične probleme, ki jih človek ne more, ali pa analizira strukturo beljakovin, DNK-ja, v medicini … To se mi zdi smiselno. Za to, kar človek ni sposoben, je UI seveda napredek. Ampak, da ti pa zgenerira neko slikico … Oh, nauči se raje risati!

Ali pa napiše vabilo na rojstni dan.

Ja, recimo. To, pa naj se sliši nesramno, je tako luzersko. A si res ne moreš vzeti tistih 10 minut časa in sam napisati vabila? Če bi meni nekdo poslal z UI napisano vabilo, pač ne bi prišla. Res, kaj se gremo?

Sicer ne morem govoriti za vse vrstnike, ampak moji prijatelji in znanci so precej proti uporabi umetne inteligence za takšne banalne stvari. Bomo res porabili toliko elektrike in vode, da bomo zgenerirali eno sliko vesele mucke?

Nekateri se učijo s ChatGPT-jem ali Geminijem, sama sem glede tega precej skeptična. V razredu se morda trije učijo na tak način, ostali pa ne. Za gimnazijo res ne potrebuješ tega – imaš učbenike, profesorje, sošolce. Lahko greš raziskovat po spletu, sama bolj zaupam Wikipediji kot ChatGPT-ju.

To, da vas ni večina, je zelo spodbudno.

Ja, ampak moramo vedeti, da gre za vrstnike na gimnaziji Poljane, morda smo malo pretenciozni, si postavimo neke standarde, recimo, da si tega ne dovolimo, da smo preveč ponosni. Lahko, da je po drugih šolah drugače.

Kaj starejši pogosto napačno razumemo o vaši generaciji?

To, da smo samo mladi odvisni od interneta in naprav. V resnici smo vsi, tudi starejši in to sploh ne more biti značilno le za eno generacijo. To očitanje mladim in otrokom, da so ves čas na telefonih … Saj si jih niso sami kupili, vzeli. Pač nekdo nam jih je porinil v roke.

In pa to, da so take razlike v generacijah. Vsaki starejši generaciji se zdi, da so mlajše čisto drugačne, da imajo druge vrednote, da so nespoštljive. Takšne primerjave se dogajajo od nekdaj. Meni se zdi, da mlajša generacija ni nič drugačna od starejše, vam so pa najbrž ves čas očitali, zakaj poslušate glasbo na slušalkah.

Ja, in da si bomo pokvarili sluh.

No to! Vedno je nekaj.

Zarja Debeljak. Foto: Jože Suhadolnik

Imate družbena omrežja?

Imam Instagram in Whatsapp, ki pa verjetno ne šteje, saj je samo za sporočila. Tudi Instagram imam bolj za komunikacijo in skušam čim manj scrollat – vsi vemo, da je izguba časa. Zato sem si tudi izbrisala TikTok, ki sem ga imela v osnovni šoli. Ko sem prišla v gimnazijo, sem si ga izbrisala, da bi šla več ven (smeh). Dejansko to res pomaga.

Na telefonu imam nastavljen omejen čas, tri ure, znotraj katerih sodi vsa uporaba, ne samo družbena omrežja. In ga res ne presežem, ne spomnim se, da bi mi kdaj zablokiralo. Res skušam ne zabluziti na telefonu.

Bi lahko rekli, da šola dovolj spodbuja radovednost ali se osredotoča predvsem na dobre rezultate?

Veliko je odvisno od profesorja oziroma učitelja. V osnovni šoli je absolutno poudarek na ocenah, tam so nas učili, kako se učiti za ocene, namesto da bi nas začelo kaj zanimati. Zato moramo to zanimanje prinesti od drugje, na primer iz družine.

V gimnaziji je pa zelo odvisno od profesorja. Mi smo imeli nekaj takšnih, ki so se res trudili predavati tako, da bi nas snov zanimala. Recimo za zgodovino si kdo misli, da je to samo piflanje, a če profesor snov predstavi na pravi način, lahko vzbudi pri učencih, da še sami raziskujejo naprej. Žal pa takih profesorjev ni prav veliko, kar meni sicer ni problem, ker me tako ali tako veliko stvari zanima in se bom znašla. Vendar, kaj pa tisti, ki jih recimo kemija ne zanima, profesor pa jim tudi tega ne vzbudi … Kaj bodo ti učenci? Zagotovo bi se morala šola bolj prilagoditi vsakemu učencu posebej, ampak realno je to zelo težko.

Sami ste že omenili razliko med osnovno šolo in gimnazijo. Marsikdo pravi, da šele na gimnaziji oziroma srednji šoli zacveti. Je osnovna šola res zdaj tako psihološko zahtevna?

Res se ustvarja neki pritisk, da moraš imeti najboljše ocene, da boš prišel na gimnazijo. Ampak zakaj? Je to res tako zelo pomembno? Veliko je takšnih, ki so z nekimi povprečnimi ocenami šli na srednje šole, dobili dobre profesorje in stvari so jih začele zanimati.

Kaj je po vašem mnenju največja zmota o odličnjakih?

Da je učenje naš hobi. Ali pa, da ne hodimo ven. Ampak po mojih izkušnjah odličnjaki več hodimo ven in se manj učimo, ker se nam ni treba. Verjetno ljudje mislijo, da so odličnjaki dolgočasni, ja, saj jaz sem zagotovo komu dolgočasna. Ampak nikakor ni tako, da se pogovarjamo samo o peticah, učenju in matematiki. Odličnjaki, ki jih jaz poznam, trenirajo kakšen šport, igrajo instrument, imajo hobije, ki jim vzamejo veliko časa.

Verjetno je največja zmota ta, da so ocene glavni del našega življenja. Povsem možno, da za koga res so, a večina tistih odličnjakov, ki jih poznam sama, se bistveno manj ukvarja z ocenami kot ostali.

Zasledila sem, da ste bili v okviru festivala Liffe v skupini mladih kritikov. Vas zanima film?

Ja, kot gledalko, zdaj med poletjem pogledam vsaj en film na dan. Ne bi pa delala v filmski industriji. Lansko leto sem bila del festivala Kinotrip in nekaj udeležencev nas je bilo potem del žirije za Liffe, kjer smo izbrali najboljši film po izboru mladinske žirije.

Izkušnja s Kinotripa je bila odlična. Gre za mladinski festival, ki smo ga v celoti morali organizirati srednješolci, seveda pod mentorstvom, a mi smo si morali najprej ogledati ogromno filmov, evropskih, azijskih, eden je bil mongolski, indijski … Potem smo morali pripraviti intervjuje z režiserji, uvode ob filmih, organizirati pogostitve po projekcijah. Cilj festivala je približati malo drugačne filme slovenski publiki. Jaz sem bila del festivala lani, deseto leto festivala. Vsako leto se namreč ekipa spremeni, ne moreš se priključiti dvakrat. Vedno pa lahko hodiš kot gledalec, sama na Kinotrip hodim že od devetega razreda.

Si mislim, da tudi veliko berete? Kaj pa vrstniki, berejo res tako malo, kot kažejo statistike? In, ali mladi še berete v slovenščini ali prevladuje angleščina?

Ja, berem kar veliko in moje prijateljice tudi. Ne morem reči, da vsi sošolci berejo, a za nekatere je to glavni hobi. Večinoma berejo v angleščini, ne pa izključno. Sodobne knjige večinoma beremo v angleščini, ampak klasike in branja za šolo, to beremo v slovenščini. Zase bi rekla, da berem nekje pol v slovenščini in pol v angleščini. Klasike berem vse v slovenščini, in jih kar precej, ker imamo doma celo zbirko romanov.

Zarja Debeljak. Foto: Jože Suhadolnik

Prehod iz osnovne šole v gimnazijo je za marsikoga izjemno stresen. Znano je, da uspeh pade tudi za dve oceni, iz odličnega na dobrega. Kaj bi svetovali tistim, ki septembra vstopajo v prvi letnik srednje šole?

Da prvi letnik še nič ne pomeni in tudi če greš iz petic na trojke, greš pač na trojke. Ocene iz prvega letnika se prav nič ne štejejo. Pomembno je, da se poskusiš navaditi na novo okolje, da spoznaš nove ljudi, da dobiš nove prijatelje, da se ne obremenjuješ z vsem. Vem, da je vse to zelo težko, tudi jaz sem bila v prvem letniku in ne vem, če sem upoštevala vse to, kar sem zdaj naštela (smeh).

Res je pomembno, da spoznaš ljudi. Tudi, kar je povsem verjetno, če se z njimi kasneje ne boš družil, ampak to je življenje.

Za ocene se potrudiš, kolikor zmoreš. In prav nič ni narobe, če si poiščeš pomoč pri inštruktorju. Prevečkrat imamo v mislih, da so inštrukcije samo za popravljanje nezadostnih ocen. Ne, ni tako. Vprašaj. Vprašaj profesorja, vprašaj kakšnega sošolca, starše, ali ti lahko pomagajo. In če ti nihče ne more pomagati, poišči inštruktorja. Imam sošolke, ki so imele trojke in so dobile inštruktorja zato, da bi imele štirice ali petke. Ne samo zato, da bi komaj prišle do trojk.

Verjamem, veliko jih je šokiranih, osnovno šolo so delali brez težav, na gimnazijah pa potem ni več tako. In hkrati si mislijo, da gre drugim povsem enostavno, kar pa ni nujno res. Ne sme vas biti strah vprašati za pomoč, nič sramotnega ni v tem.

Katera vaša lastnost nima nobene zveze z ocenami, a vas najbolje opiše?

Sem trmasta, že res, da včasih na slab način, a večinoma na dober. Če si nekaj zadam, se bom res potrudila to doseči. Kar ima sicer tudi nekaj povezave z ocenami, ampak velja tudi na splošno v življenju. Lahko rečem, da sem odločna.

In verjetno tudi pogumna.

Recimo ja, do neke mere. Verjetno imate v mislih socialne stike, ki so za nas, mlajše generacije res lahko problem. Težko gremo kam, če ob sebi nimamo prijatelja. Ampak tako smo bili vzgojeni, verjetno je to tudi zaradi staršev. Priznam, tudi sama sem bila pred leti dokaj asocialna in sem se morala kar malo prisiliti, da se spustim v nekaj izven cone udobja, tudi to, da grem sama v kino, sama na koncert. Ko greš enkrat čez to, vidiš, da ni nič takšnega.