Danica Ozvaldič: Starši si po taki izgubi nikoli povsem ne opomorejo

Roman Danice Ozvaldič se bere kot najtemačnejša kriminalka, ob kateri zmajuješ z glavo in si dopoveduješ, da to ne more biti res. A na žalost je. Knjiga namreč temelji na resnični družinski zgodbi. Z njo je želela opozoriti na nevarnosti spleta, zato je njena pripoved opomin in svarilo.

Kot je zapisala v uvodu romana: »Nikogar ni mogoče obvarovati pred pastmi življenja. Morda je to najbolj kruto spoznanje za tiste, ki pošiljajo na pot življenjske pustolovščine novo generacijo. Sposobnost, da te nevarnosti spoznamo in obvladamo, se razvija kot dozorevanje -  počasi. A z vsakim novim tehnološkim dosežkom človeštva je izziv večji. Modrost, ki jo prinašajo leta, namreč vedno hiti za spoznanim. In vedno je v zamudi.«

Več let ste delali kot bančnica. Kdaj ste začutili željo po pisanju knjig?

Zanimivo, da me na predstavitvah mojih romanov vedno z začudenjem vprašajo, kako gre druženje številk s črkami, kako je mogoče, da sem se kot ekonomistka lotila pisanja, zakaj se nisem že prej in podobno.

Vedno sem pisala in še pišem. Morda pa nekateri talenti v človeku čakajo na primeren trenutek. V bančništvu sem bila zaposlena več desetletij. Bila sem članica uprav v bankah tako v slovenskem kot v  tujem lastništvu, v mednarodni korporaciji.

V okviru Združenja bank Slovenije sem bila predsednica odbora za prebivalstvo in predavateljica v bančni šoli. Usposobila sem se za mediatorko in se s svojimi delavnicami posebej posvetila komunikaciji in preseganju konfliktov v delovnih okoljih. Leta 2018 sem se upokojila. Že isto leto je izšla moja pesniška zbirka Pesmi je ime svetloba.

Roman Brez obraza temelji na pretresljivi družinski zgodbi. Zakaj ste se odločili, da boste napisali knjigo o smrtonosni spletni prevari?

Pravzaprav ne gre za odločitev. Od nekdaj sem svoja občutja beležila. Največkrat lirično, v pesmih, pa tudi v kratkih proznih zapisih, kar še vedno počnem. Da pa je neka zgodba postala roman, pomeni, da sem se z njo ukvarjala brez zaključka in vedno znova. Tudi brez cilja, da postane roman.

Zgodba, ki jo opisujem v romanu Brez obraza, pa me vedno znova pretrese, ko pomislim, kako malo smo leta 2000 vedeli o nevarnostih spleta, o svetovnem spletu nasploh. Ko smo navdušeno sprejemali nove tehnologije na področju komuniciranja, smo se nezavedno začeli odpovedovati svoji zasebnosti.

S tem smo se izpostavili vplivom, ki bi se jim, če bi o njih vedeli vse, kar vemo danes, takrat še lahko izognili. Danes izziv varnega spleta ni le enak, ampak se z bliskovitim razvojem veča. In zato sem zapisala to zgodbo.

V knjigi spremljamo usodo Marka Magdiča, sedemnajstletnega dijaka iz akademske družine, ki se preseli na Dunaj, kjer ga čakajo novi izzivi, ki pripeljejo do tragedije. Kako dobro ste poznali Marka, ki je izgubil življenje zaradi spletne prevare?

Gre za mojo ožjo družino in za fanta, ki sem ga imela srčno rada. Roman posvečam njemu.

Kaj vas je najbolj pretreslo?

Dva izmed mojih treh otrok sta bila Markova vrstnika in ob misli, da bi ju izgubila, sploh pa, da bi ju izgubila na način, kot je umrl Marko, me je kar nekaj časa preganjal. Mislim, da si starši, pa tudi sorojenci, po taki izgubi nikoli povsem ne opomorejo.

Tudi zame je tema še vedno zelo boleča. Ko govorim o vsebini romana, se skušam čustveno ločiti od resničnih dogodkov. Med pisanjem mi je k tej distanci pomagala odločitev, da se posvetim osebni zgodbi vsake osebe, ki sem jo postavila v roman.

Danica Ozvaldič, foto: Mateja Jordovič Potočnik

Roman se dogaja v tujini, kar za slovenski roman ni običajno. Natančno opisujete glavna mesta dogajanja. Ali jih bomo našli, če se podamo na Dunaj, v Salzburg?

Vsi kraji, ki jih opisujem, vsi lokali, celo odnos osebja v njih, so takšni tudi v resnici. V svojih delih se resničnemu prikazu zelo posvetim. Stopim v kavarno, sedem na klop v parku, pogledam po pročeljih hiš.

Dunaj, ki je osrednje prizorišče romana, dobro poznam iz več razlogov. Najprej zato, ker ga večkrat obiščem, saj tam živita dva od mojih otrok, ko pa sem bila članica uprave Raiffeisen banke v Sloveniji, sem mesto obiskovala in ga spoznavala tudi zaradi poslovnih obveznosti.

Je bilo o čem težko pisati, ker je bilo preveč boleče, saj ste osebe iz knjige poznali?

Da, zato je bil potreben čas in dovoljenje najbolj prizadetih. Roman ni policijsko poročilo in zgodba, ki se je zares zgodila, ima fantazijsko obleko, prepleteno z drugimi, prav tako resničnimi zgodbami tudi zato, da je manj boleča.

Na kakšen način je policija razkrila, da ne gre za samomor, temveč za umor?

Forenzična preiskava je trajala kar nekaj časa, kar je bilo za družino zelo mučno. Takoj pa so bile vidne sledi nasilja in sum, da gre za več kot naključen umor. Kar so potrdili dogodki, ki so sledili. Žal, številni enako tragični.

PREBERITE ŠE -> Skoraj tri četrt novinark je že doživelo spletno nasilje

Zgodba razkriva, kako globoko lahko sežejo lovke digitalnih skupin. Zakaj spletni nasilneži pogosto izberejo mlade?

Mislim, da žrtve spletnega nasilja nikakor niso samo mladi. Tudi starejšim se lahko zgodi, da nasedejo prevaram. Že pred desetletji so to bila, tako imenovana, nigerijska pisma, danes dnevno prejemamo povabila na sumljive spletne strani.

O tem, da je nasedel prevari, nihče ne govori rad, saj se okolica pogosto odzove vzvišeno, češ, kako si lahko bil tako naiven in meni se kaj takega že ne bi moglo zgoditi. Da ne govorim o tem, kaj se na prevaranega vsuje na družabnih omrežjih. Zaradi tega žrtve prevar molčijo in na žalost, njihova izkušnja ne postane opozorilo drugim.

So pa mladi najbolj lahke tarče. V dobi adolescence smo vsi bili nezadovoljni sami s seboj in pogosto se nam je zdelo, da nas nihče ne razume, da je tisto, kar od nas zahtevajo preveč, nesmiselno in sploh ne zate.

V tej dobi iščeš sorodne duše, uporništvo pravilom je privlačno. Izpostaviš se. Nevarnost, da se ujameš v past zlonamernih vsebin, je toliko večja, ker se je danes, pravzaprav se je že pred desetletji, družabnost preselila na splet. Tudi iskanje sorodnih duš. Osebni stik je, če je zlagan, hitro razkrinkan, na spletu pa se je mogoče pretvarjati in lagati.

Komu je knjiga namenjena?

Knjiga je namenjena bralcem vseh starosti, saj se vsi soočamo s tehnologijami, ki nas, mnoge, prekašajo. Z naprednimi tehnologijami, seveda, ni nič narobe. Njihova pravilno usmerjena uporaba pomaga k napredku, ampak zavedati se je treba, da so med dobronamernimi vsebinami, ki jih ponuja splet tudi take, ki niso dobronamerne. Zato je nujna digitalna ozaveščenost.

Ste torej želeli z romanom opozoriti mlade in njihove starše na nevarnost spletnih prevar?

Z romanom sem želela spodbuditi tako mlade kot vse, ki živijo in delajo z mladimi, da bi se o temah, o katerih roman govori, pogovarjali. Zelo me veselijo pozitivne, strokovne ocene romana, predvsem pa odzivi bralcev.

Na šolah se ob vsebini pogovarjamo o zlorabah, ki jih mladi doživljajo danes. Veliko premalo vemo o njih. Če bo zaradi mojega romana več pogovorov in več zavedanja o nevarnostih spleta, bo knjiga dosegla svoj namen.

Kaj svetujete mladim glede uporabe spleta in družbenih omrežij?

Svetovni splet je velika pridobitev sodobnega sveta, vendar to ni javni prostor. Danes nam vsaka spletna stran sledi, od nas nekaj zahteva. In za temi stranmi so podjetja. Ta pa imajo svoj interes. Vprašajmo se, ali naj res sprejmemo vse, kar nam neki spletni naslov ponuja in mu prepustiti, kar nam ob tem jemlje. 

Obstaja tudi prost pristop in iniciative proti privatizaciji interneta. Morda je vredno razmisliti, da jih podpremo. Omejitev dostopa do določenih družbenih omrežij, ki je aktualna tema zadnjih mesecev, postavlja ogledalo mladim. Kdaj je mlad človek dovolj zrel za uporabo spletnih omrežij?

Ne slišimo radi, da je treba svetovni splet regulirati. Vsaka prepoved boli. Ampak splet ni demokratičen prostor. Nekoč smo sprejeli odločitev o prepovedi točenja alkohola mladoletnim in najbrž nihče ne dvomi, da je to dobra, družbeno koristna odločitev. Tudi predlagane omejitve na področju uporabe družabnih omrežij so takšne.

Danica Ozvaldič, foto: Mateja Jordovič Potočnik

Menite, da bi mladi takšne omejitve sprejeli?

Mladi jih bodo lažje sprejeli, če bodo spoznali, da taka zakonodaja varuje njihovo generacijo in generacije, ki prihajajo. In naslednje generacije bodo odgovornost tistih, ki so danes mladi, tako kot je danes to odgovornost njihovih staršev, učiteljev, družbe nasploh. Zato je potrebno digitalno zavedanje, ki ga želim spodbuditi.

Mladim bi rada na srce položila tudi to, da sta osebni stik in pogovor z zaupanja vredno osebo najdragocenejša, pa naj bo v dobrem ali slabem. Istočasno pa jih želim opomniti, naj nikoli ne pozabijo, da je za ekranom vedno tudi obraz, vedno nekdo s čustvi, s svojimi strahovi, stiskami in hrepenenji.

Naj pomislijo na to, ko z enim samim klikom sporočajo, sodijo, ali se odzivajo. In naj razmislijo, ali je res treba vse fotografirati, snemati in deliti po spletu. Je zasebnost beseda preteklosti ali pa se bomo začeli boriti za pravico ne biti viden?

PREBERITE ŠE -> Ana Schnabl: Kako ljubiti po tem, ko si izkusil nasilje? Izjemno težko je.

Kakšna je vloga staršev pri uporabi spleta?

Ni učbenika za idealno starševstvo. Zelo zgodaj v otrokovem odraščanju je modro uporabljati splet bolj omejeno, pozneje pa biti čim bolj prisotni v njihovem življenju. S pogovori, poslušanjem, izmenjavo mnenj. Tudi ob branju knjige, kakršna je ta, o kateri govoriva.