Še eden iz družine Prevc z olimpijsko medaljo, ki pa je skakalni dres zamenjal za nepredvidljivost standup odra. Cene Prevc danes krmari med vlogo slikovitega strokovnega komentatorja, podjetništvom v slaščičarni, ki sta jo odprla z ženo, in pripravami na marčevski praznik v Planici, ki ga še vedno podžge s posebno strastjo. V pogovoru brez filtrov prizna, zakaj je v podjetništvu v dvoje kdaj težje kot na vrhu skakalnice in zakaj bi se morali za psihično zdravje včasih pošteno izjokati tudi »konservativni dedci«.
Rekli ste, da niste bili najlažji primer za vzgojo, pa vendar: katere so bile tiste vrednote, ki ste jih dobili v svoji družini in bi jih morda želeli prenesti naprej, če se boste kdaj odločili za naslednike/-ce?
Vrednote, v katerih sem bil sam vzgojen, so nekaj, kar bi si želel prenesti na otroke. Oba – tako mene kot Julijo – so starši vzgojili tako, da moraš sam kaj narediti, če želiš, da je kaj narejeno. Za moje starše je bilo vstajanje ob šestih zjutraj in to, da se do desetih zvečer sploh niso usedli, nekaj običajnega, kar se je ponavljalo 365 dni v letu. Predvsem pa cenim spoštovanje okolice, soljudi, sočloveka. To je tisto, kar upam, da mi bo uspelo prenašati naprej. To so osnovne vrednote, če želimo, da nam vsem, kolikor nas je na tem planetu, uspe sobivati.
Kako ste občutili dogajanje na olimpijskih igrah? Stisko in veselje brata in sestre?
Kje ste se našli s tem … Brat je že dorasel dogajanju in že vso zimo ni bil v stiski, iz katere ne bi videl izhoda, glede Nikine žalosti bom samo ponovil Petrove besede: privilegij je imeti športnika, ki ob osvojitvi sanj vsakega atleta čuti še razočaranje. Še toliko topleje mi je pri srcu, ko družinskima članoma uspe, je pa mešana ekipa imela še dva člana, ki sta mi osebno tudi zelo blizu in je radost toliko večja.
