Bronja Žakelj po ganljivem večeru: Ljudje iščemo zgodbe, ki nas obrnejo k sebi

Naziv Ona 365 je letos pripadel Bronji Žakelj, katere knjiga Belo se pere na devetdeset je postala še filmska uspešnica, zbrane na slovesnosti ob razglasitvi pa je ganila z govorom, ki ga je sklenila z besedami, da je vredno, ne samo preživeti, ampak predvsem živeti. Ker življenje je, vsemu navkljub, tako zelo zelo lepo. Podobno globoke misli je z nami delila, ko smo jo poklicali naslednji dan.

Naj vam najprej še enkrat čestitam. Kakšni so vtisi jutro po prireditvi in kakšna sporočila so se od včeraj do danes nabrala na vašem telefonu?

Najlepša hvala. Ja, krasno se je zbuditi v jutro po takšnem večeru, tako krasno, da sem pozabila celo na čaj, brez katerega se sicer težko prebijam skozi prve ure. Šele v službi sem se spomnila, da ga nisem pila. Nisem si pa pozabila na puli pripeti nove broške, nove zvezdice, da si prazničnost večera malo podaljšam še v dan. Čestitke pa – ogromno jih je, po vseh kanalih prihajajo do mene ... Lepo je to. Zelo lepo.

Ob prejemu naziva ste dejali, da to ni le priznanje za vas osebno, temveč da predvsem sporoča, da so zgodbe, kakršna je vaša, vredne in slišane ... Zgodbo je prepoznala že žirija nagrade kresnik, ogromno bralcev romana in tudi gledalcev filma, kaj vam torej pomeni nagrada Ona 365?

Nagrado Ona 365 doživljam kot priznanje, ki presega zgolj literarno ali filmsko govorico. Roman in film vidim v tem smislu predvsem kot izhodišče – medij, skozi katerega se lahko odpirajo univerzalna vprašanja, osebna zgodba pa zdrsne v polje kolektivnega. Na intervjujih, literarnih večerih in različnih javnih nastopih se poskušam o pomembnih življenjskih temah pogovarjati v jeziku iskrenosti, brez zadržkov in posplošenih formul. Le tako lahko presežemo plast klišejev in obrabljenih fraz, ki pogosto delujejo kot nekakšen družbeni obrambni mehanizem – način, kako ohraniti videz soglasja, ne da bi se zares dotaknili bistva ali komu zares pomagali. To priznanje tako razumem kot sporočilo, da je o temah, ki jih prinašata roman in film, vredno govoriti in da je govoriti vredno le iskreno.

Verjetno vam je tudi na prireditvi stisnil roko kdo, ki ga niste poznali, a vam je povedal, kako se ga je vaša zgodba dotaknila.

Ja, seveda, to so dragoceni trenutki, to so hipi bližine. In tudi z ljudmi, ki jih srečujem prvič in ki jih morda nikoli več ne bom srečala, se hitro preskočijo vljudnostni obvozi in vse formalnosti. Če veliko deliš, karkoli že deliš, se mi zdi, da s teboj veliko delijo tudi drugi. In ja, pripovedujejo mi, tudi včeraj je bilo tako, kako se jih je zgodba dotaknila, jih premaknila, razstavila in sestavila, kako so v njej našli svoje sledi. Z nekaterimi smo si podelili zelo zahtevne, osebne zgodbe, z nekaterimi pa, kako smo otroštvo prehodili po istih poteh, rabutali kosmulje z istega grma in v isti trgovini steklenice prodajali za drobiž.

V svojem govoru ste dejali, da je v času, ko življenje vzporedno poteka na družbenih omrežjih, kjer je pogosto vse videti popolno, še toliko bolj pomembno govoriti o naših bolečinah in stiskah ter prepoznati, da v tem nismo sami …

Tišina je najslabša mogoča pot. Vsaj zame. Če o svoji bolečini, o strahu ne spregovorimo, izkušnja ostane ujeta v naših mislih kot neprekinjen notranji monolog. V njem ni korekcije zunanjega sveta, ni drugega človeka, ni druge perspektive, pogleda, ni utehe, ni tolažbe. Z molkom bolečina ne izgine, ampak postane absolutna. Postane izkušnja brez oblike, izkušnja, ki se razlije čez vse, kar si. Pogoltne te. Če pa imaš toliko poguma, da jo izrečeš na glas, in toliko sreče, da te na drugi strani nekdo ne samo sliši, ampak ti tvojo stisko tudi prizna, se bolečina ne samo podeli, ampak se razblini, razprši. Besede so tiste, ki jo umestijo, uokvirijo, ukrotijo in udomačijo.

PREBERITE ŠE -> FOTO in VIDEO: Ganljivi utrinki in družabna kronika s podelitve Ona 365

Na prireditvi vselej podarjamo pomen skupnosti, to, da se je vredno boriti za dobro v družbi, da šteje vsako dejanje. Katere misli, ki so bile izrečene na odru ali pod njim, ste odnesli s seboj?

Največ, kar sem odnesla, so bili pravzaprav občutki. Občutek, da obstaja prostor, kjer se ljudje za trenutek ustavimo in prepoznamo vrednost dobrega, ki pogosto nastaja brez velikega hrupa. In ostal mi je občutek medsebojne podpore, medsebojnega priznanja, solidarnosti, ki velikih razlag v resnici niti ne potrebuje. Morda gre tu za tisto globoko, skoraj arhetipsko vez: za sposobnost, da se ženske brez velikih besed druga v drugi prepoznamo kot nosilke podobnega truda, skrbi in vztrajnosti, ki skozi generacije drži skupnosti pokonci. Tudi v naši družini so življenje na svojih ramenih pravzaprav nosili močni ženski liki, in ko teh ramen ni bilo več, je svet padel s tečajev ... Morda prav zato dogodki, kot je Ona 365, sprožijo v meni nekaj zelo osebnega – sprožijo občutek pripadnosti širši ženski izkušnji.

Posebej ste poudarili, kako počaščeni ste, da stojite v družbi še devetih nominirank, in zares nominiranke prihajate z najrazličnejših področij in počnete izjemne reči. Kakšna poznanstva so se spletla?

Srečanje z drugimi nominirankami doživljam predvsem kot ponoven razmislek, kako raznovrstne poti lahko vodijo k istemu cilju – k bolj človeškemu in dostojnemu svetu. Vsaka nominiranka prihaja iz drugega okolja, z drugačnimi izkušnjami, znanji, a vse druži globok občutek odgovornosti do skupnosti in dela, ki ga opravljamo. Večine izmed njih nisem poznala, zato mi je bilo še toliko bolj dragoceno, da sem vsaj z nekaterimi lahko spregovorila nekaj besed, da sem na Ajdo Smrekar naletela že zunaj, ko je parkirala svoje kolo, se razveselila Marjete Grošelj, s katero se sicer ob jutrih srečujeva na avtobusu … Mi je pa žal, da se mi ni uspelo ujeti z dr. Matejo Gabrijel Blatnik in prof. dr. Heleno H. Chowdhury – obe sta izjemni na področju, ki tudi mene zelo zanima.

Le nekaj dni po priznanju Ona 365 je film Belo se pere na devetdeset dobil še eno zlato rolo. Torej še vedno privablja ljudi v kino?

Neverjetno, dobili smo že četrto zlato rolo, saj si je film ogledalo že več kot 100.000 gledalcev in gledalk, predvaja se že štiri mesece in slišim, da so ponekod dvorane še vedno polne. To je izjemno, tudi zato, ker ne gre za lahkotno zgodbo, ampak za film, ki ni enostaven, ki je čustveno zelo zahteven. Njegov uspeh dokazuje, da ljudje iščemo zgodbe, ki nas po eni strani soočajo z resničnostjo, ki nas obračajo k sebi, hkrati pa pokažejo, da je smisel vredno iskati in da ga je mogoče najti, tudi takrat, ko ga drugi ne vidijo več.

Sicer pa – ogromno mi pomeni, da so ljudje našo zgodbo tako velikodušno vzeli za svojo, da so ji odprli svoje srce. Da smo ustvarili nekaj, kar združuje, kar je v današnji družbi, ki je tako zelo razdeljena, kjer vsaka najmanjša stvar deli, kjer se pod vsako, še tako dobro novico najde negativen komentar, svojevrsten uspeh. Film povezuje, ne ločuje. In to vidim kot veliko dragocenost.

PREBERITE ŠE -> Tjaša Bertoncelj: Zame je bilo dragoceno, da sem se naučila prepoznati varne ljudi (VIDEO)

Po vseh uspehih romana Belo se pere na devetdeset vas verjetno marsikdo vpraša, kako in kam naprej. Vas smemo tudi mi? Se bojite ali veselite belega lista oziroma praznega wordo­vega dokumenta pred seboj?

Če bom še kdaj začutila tako močno potrebo po pisanju, kot sem jo prvič, se bom k njemu zagotovo vrnila. Ker takrat se vse umiri, vse se ustavi, osredini. Nikogar ni več, samo ti in besede, ki jih poskušaš sestaviti v nekaj, kar zveni dobro, kar zveni lepo. Neka gospa mi je pred leti na literarnem večeru rekla, naj napišem še kaj, da moram napisati še kaj, ampak da naj bo to nekaj s srečnim koncem, ker da ima ona rada srečne konce.