Novinarka in pisateljica Bronja Žakelj se je Slovencev najprej dotaknila s knjižno uspešnico Belo se pere na devetdeset, lani je zgodba njenega življenja zaživela še v filmski različici in postala pri nas najbolj gledan film leta. Iskreno je spregovorila o bolezni in izgubah in nas tako izzvala, v besedi in sliki, da se zazremo vase. Nas je osvobodila? Bronja pravi, da bi bilo reči to pretenciozno, da pa je nujno spregovoriti tudi o bolečini, bolezni, izgubi, žalovanju in strahu. Takšne zgodbe nas vračajo k bistvu, vračajo nas k tistemu, kar je skupno vsem nam in kar nas povezuje v človečnosti.
V zadnjih mesecih ste »odgovorni« za kar veliko solza, ki so pritekle iz naših oči v temi kinodvoran, kdaj razmišljate o tem?
Ja, razmišljam. Ko ustvarjaš, pa naj bo to film, roman, poezija, glasba, karkoli, si najbrž vedno želiš, da bi se ljudje povezali s tvojo zgodbo – ne le razumsko, ampak tudi čustveno. Želiš si odziva, znaka, da se je nekoga na drugi strani tvoja pripoved dotaknila, ker prav ta odziv je potrditev, da zgodba živi naprej zunaj tebe, da je našla prostor v svetu nekoga drugega, da se ji je uspelo dotakniti nečesa zelo osebnega. Solze so gotovo znak, znak, da se je na drugi strani nekaj premaknilo. Je pa res, da niso nujno le znak žalosti – pogosto so tudi znak olajšanja, upanja. Gledalci/-ke ne jokajo samo takrat, ko je hudo, ampak tudi takrat, ko je lepo. Če govorimo o našem filmu, jokajo tudi takrat, ko se po vseh izgubah ob koncu vendarle odprejo nove poti. Ko se odpre prostor za svetlobo. Nekateri jokajo celo samo takrat.