Brina Vogelnik Saje: Poskušala sem ugotoviti, kdo sem, brez družine, ki je navadno vse bolje vedela od mene

Brina Vogelnik Saje je pevka in avtorica, ki je odraščala v okolju, kjer je bilo ustvarjanje del vsakdana. Magistrirala je iz plastelinske animacije na ALUO, njen umetniški izraz pa se že od začetkov giblje med glasbo, gledališčem in lutkami. Petje je zanjo zgodaj postalo varen prostor izražanja, iz katerega se je razvila tudi njena profesionalna pot. Po prelomnem nastopu na Drugi godbi konec devetdesetih let je začela graditi samostojno glasbeno pot.

Jutri, v torek, bo v Cankarjevem domu nastopila skupaj z avstrijsko zasedbo Aniada a Noar in Metodom Bankom. Na odru se bodo srečali raznoliki izrazi: Brina Vogelnik Saje z glasom in melodiko, Metod Banko z glasom in kitaro ter člani Aniade a Noar s flavtami, dudami, harmoniko, violino, mandolino in celo žago za petje. Obeta se čudovit večer.

Odraščali ste v družini, v kateri je bilo ustvarjanje nekaj vsakdanjega. Mama Eka Vogelnik je delovala v lutkovnem in likovnem svetu, oče Mitja Saje pa je sinolog. Se spomnite trenutka iz otroštva, ko ste prvič začutili, da umetnost ni nekaj posebnega ali vzvišenega, ampak nekaj povsem normalnega, domačega?

Kar se je doma dogajalo, nisem štela kot umetnost, ampak kot moje naravno okolje. Pozneje v odraščanju sem pomislila, da je umetnost nekaj posebnega in verjetno nekaj drugega kot to, kar se je dogajalo okrog mene. Sem pa z veseljem hodila z mamo na vaje za plesne ali gledališke predstave, ki jih je likovno gradila, in tako od blizu opazovala, kako nastajajo. Na premieri sem predstavo znala že skoraj na pamet.

Večkrat ste omenili, da ste zaradi močnih umetniških osebnosti v družini dolgo dvomili o sebi. Kaj je bil tisti prvi projekt ali trenutek, ko ste si dovolili začeti verjeti, da ima to, kar delate, svojo težo, tudi če ni podobno temu, kar počnejo drugi v družini?

Petje je bilo od nekdaj moj dom. Čutila sem, da sem tu varna. Mama je s sestro v otroštvu veliko pela, da ji je »uredila posluh«, z mano ne, ker sem znala peti. Glas sem kot otrok sama veliko raziskovala. Obdobje šolanja zame ni bilo lahko. Pogosto sem se počutila nerazumljeno in potisnjeno ob rob, zato sem se na prehodu v gimnazijo zatekala k učenju klavirja in vadila dolge ure ter s klavirjem iskala svoj notranji mir. Po gimnaziji in akademiji sem poskušala ugotoviti, kdo sem, brez družine, ki je navadno vse bolje vedela od mene. Veliko je bilo notranjih bojev. Počasi sem se vrnila k petju, kjer sem se lahko izrazila, izkazala in v tem uživala. Lahko sem bila spet samo jaz in tako se je začela moja profesionalna pot.

Lutke in animacija so bile del vašega sveta že zelo zgodaj, a glasba je poz­neje postala osrednji izraz. Kaj je bilo z lutkami mogoče povedati, česar z lastnim telesom in glasom na odru ne bi mogli oziroma bi težje? Ali pa je bilo ravno obratno?

Lutke so mi zelo pomembne; prvi stik z njimi pa mi je pomagal, da sem se osvobodila treme. Na začetku mi je bilo lažje nastopati z lutko kot biti samo Brina, dolgo nisem verjela vase in si zaupala, čeprav sem vedela, da lahko, znam, zmorem in tudi bom. Vse to zorenje in težke poti so mi dali modrost, uvid, da lahko stvari delaš tudi mehko in prijazno do sebe in drugih. Nase kot lutkarico in kot glasbenico gledam zelo povezano, vse je prehajalo, se zlivalo iz enega v drugo in nazaj. Počasi sem se osvobajala skozi lutkovne predstave pa naprej s koncerti, v sodelovanju z izjemnimi ljudmi na tej umetniški poti.

Foto: Nika Holcl

Leta 1999 ste na Drugi godbi nastopili s Šišensko bajko. Se spomnite kakšnega konkretnega odziva s tistega nastopa, ki vam je ostal bolj kot sam nastop? In kako je danes s tako izjemno kilometrino pogledati nazaj?

Ta nastop je bil zame prelomnica in največji odziv, se spominjam, je bil moj notranji. Hvaležnost, da lahko nastopim na Drugi godbi, dokaz sami sebi in drugim. Prej sem imela nekaj nastopov, a s tem nastopom sem se začela počutiti kot pevka, ne samo da rada pojem. Navdušena sem bila, ko sem prejela zelo dober odziv občinstva in dobre kritike. Hotela sem še in nekako začela verjeti, da je vse to mogoče, da bi bila rada pevka in lutkarica in da se mi vrata odpirajo.

Ko izbirate pesmi za svoj repertoar, ali se pogosteje zgodi, da izhajate iz konkretnega besedila, ki vas pritegne, ali iz melodije, ki jo začnete peti, še preden veste, kam bo šla?

Večkrat izhajam iz vsebine, a me tudi kaka nenavadna, zanimiva melodija hitro pritegne ali se mi utrne. In če se ti dve strani srečata, je super. Je zelo naraven proces, v notranjosti, po drugi strani pa traja svoj čas, da pesem dozori. Spomin­jam se Eke, ko se je lotila nove pesmi. Vsaj za kak teden ali več je pustila vse druge stvari, ki jih je delala, in se vselej vračala le k pesmi, jo žvečila, iskala prave besede, melodijo, da bo steklo in se bo slišalo čisto naravno, kot če se medve usedeva na pijačo in klepetava.

Spet drug proces je bil, ko smo se dobili na primer z Brino na vaji. Te so bile vedno namenske, nikoli, da samo nekaj vadimo, to je vsak tako in tako delal doma. Naše vaje so bile izjemno osrediščene, osvobajajoče, tudi frustrirajoče. Dobili smo se večinoma, da smo naredili kak nov komad. In ta proces mi je zelo všeč, ko enkrat pesem iz notranjega dogajanja dobi širino in se vali med nami glasbeniki. Spet čisto nova dimenzija in energija pride pri nastopu pred občinstvom, ko pesem prehaja skozi prostor in vsakogar v njem. Krasni trenutki, ko se komu na odru kaj zalomi in se odpre spet nov prostor, spet nova komunikacija, pesem dobi še več širine.

Album Pasja legenda je bil eden prvih vaših projektov, ki je močno zakrožil tudi zunaj Slovenije, pri čemer je slovenski jezik ostal v ospredju. Vas je ta odziv kdaj presenetil ali celo spremenil vaš odnos do tega, kako razumljive morajo biti pesmi, da lahko potujejo?

Me je, takrat in tudi prej, ko smo z Brino & String.si igrali v Avstriji in razprodali vse primerke albuma Graščakinja, ki sem jih imela s sabo. Takrat sem spoznala, da ni vedno treba razumeti besed, da glasba govori zase. A je dobro, da jaz vem, o čem pojem, ker to potem da težo vsebini, sporočilu v glasbi in ta močneje pride do ljudi. S Pasjo legendo je bila fantastična izkušnja, najprej na gostovanju v radijski oddaji Charlieja Gilleta in potem s koncerti po Severni Ameriki in v Mehiki. Padli smo v kulturno čisto drugačno okolje in kar naenkrat smo bili mi nekaj posebnega. Prekrasen občutek.

Aniada a Noar & Brina & Metod. Foto: Nada Žgank

Veliko delate z otroki; na delavnicah in v predstavah. Ali se spomnite, da so se otroci na nastopu ali delavnici kdaj odzvali povsem drugače, kot ste pričakovali, in vas s tem prisilili, da ste med samim dogodkom nekaj spremenili? Kako drugače je delati z otroki, odkar ste tudi sama mama? Se je kaj spremenilo?

Otroško občinstvo imam nadvse rada in ga jemljem zelo resno. Najbolj odkrito povejo, če kaj v predstavi ne štima, in jih hitro prime lulat ali jih dolgočasi. Prav zaradi odziva otrok se naše predstave spreminjajo. Pri miški, ki si je trebušček raztrgala, koroški ljudski pripovedki, ki jo je po očetovem pripovedovanju zapisala in ilustrirala moja babica Marija Vogelnik, sem zaradi njihovega odziva prišla do spoznanja, da je preveč huda, neprijazna, še iz starih časov, ko so učili otroke, da je svet krut, da se moraš za vse sam potruditi, če želiš, da kdo kaj zate naredi. Zdaj je to predstava O miški z zašitim trebuščkom in v njej miška sreča prijatelje, ki ji pomagajo. Še vedno otroke uči o soodvisnosti in od kod kaj pride, a na bolj prijazen način. V vsaki predstavi je tudi ogromno pesmi in najraje živa glasba.

Zelo so mi pomembni odnosi okoli mene in želim, da tudi na predstavi in koncertih odnosi štimajo. Kot mama se ogromno učim ob sinu. Rada bi mu predala del ustvarjalnega ozračja, v katerem sem sama odraščala, a da ga ne povozim. Zdi se mi fantastično, da ga tako zelo zanima vse, kar delam, od lutk do glasbe, in v tem uživava oba. Zadnjič sem v njegovem vrtcu odigrala Miško. Prej sva doma izdelala še papirne lutke iz te predstave, izrezanke, ki jih je Eka nekoč izdala v knjigi Odrske pripovedke. Skupaj sva vadila in se igrala. Dan po nastopu v njegovem vrtcu je s papirnimi lutkami predstavo o miški še sam odigral pred svojimi vrtčevskimi prijatelji, z vsemi pesmicami.

V torek boste v Cankarjevem domu nastopili skupaj z zasedbo Aniada a Noar in Metodom Bankom. Kako je sploh nastalo to sodelovanje in kaj je bil zelo konkreten razlog, da ste se odločili za skupen koncert?

Wolfgang je slišal album Graščakinja na avstrijskem radiu, si kupil zgoščenko in prišel na koncert, ki sem ga imela čez nekaj let v triu v Gradcu. Potem, to je bilo pred sedmimi leti, so me kontaktirali in povabili na decembrsko turnejo po Avstriji. Takrat sem k projektu povabila še Luko Ropreta. Zdaj se je ravno obrnilo dovolj časa, da so si me spet zaželeli, tokrat z Metodom Bankom. So čudoviti ljudje in krasni glasbeniki. Na sceni so že dosti časa in v Avstriji eden najprepoznavnejših folk bendov, tudi z avtorskimi komadi.

Kako bi na koncert povabili nekoga, ki ne pozna nikogar od vas? Sicer si težko predstavljam koga takšnega, pa vendar.

Ravno zadnjič sem pomislila, da ko nastopim v Avstriji, imam občutek, da se občinstvo vame zaljubi. Jaz jim seveda zaljubljenost vračam. Z Aniado se zdaj že bolje poznamo, in ko srečam glasbenike, s katerimi se povežem na več ravneh, kar Aniada vsekakor so, se mi zdi, da se na odru moj glas ljubi z glasbo, ki jo igrajo.

Moj mili glas, Metodov čudoviti izpovedni bas in ves ta topli glasbeni ples, ki vse objame in ne pusti nikogar zunaj. Všeč mi je barvitost, saj vsak od njih igra različne inštrumente in potem se barva pri vsaki pesmi rahlo spremeni. Všeč mi je tudi odprtost tega benda, ki vsako leto s tujimi gosti želi povezovati ljudi, nam pomagati ugotoviti, da si nismo tako različni.