O njem je bilo v zadnjih mesecih napisanega veliko – morda celo preveč. Ravno zato si je pred privolitvijo v ta pogovor vzel čas za tehten razmislek. Naslednje vrstice so odraz njegove odločitve. Boštjana Romiha poznamo kot zanesljiv obraz s televizijskih zaslonov, zadnje leto pa nas navdušuje v monokomediji Pasje življenje in z občasnimi glasbenimi nastopi. A tisto, kar v tem pogovoru zares izstopa, je predvsem globoka življenjska modrost, s katero se loteva novih poglavij. Le nekaj dni pred njegovim 50. rojstnim dnem sva govorila o novih začetkih, upanju in spoznanjih, ki bi jih lahko strnili v življenjski priročnik.
Je abraham za vas le »lepotni« popravek v dokumentih ali dejanska priložnost za nov začetek?
Abraham se mi zdi kot pomenljiv prometni znak ob cesti življenja. Malo kot omejitev hitrosti življenja in malo kot obvestilni znak, da si v občini Peto desetletje. Kar pomeni, da si na točki, kjer že marsikaj vidiš v vzvratnem ogledalu – pa še vedno nimaš pojma, kakšni ovinki ali klanci so pred tabo. Veš samo, da zagotovo bodo, in upaš, da imaš dovolj izkušenj, da boš zvozil. Motorju posvečaš malo več pozornosti, ker se je le nekoliko upehal, bolj paziš, kakšno gorivo točiš, in pač malo manj polagaš ovinke. Tudi zato, ker znaš najti lepše poti. Glede novih začetkov pa takole: mislim, da je dobro vsake toliko postati v nečem začetnik, ohraniti prožnost, radovednost in skromnost tistega, ki še ne ve in še ne zna. Morda taka miselnost pomlajuje bolj kot lepotne kreme. Varljivo pa je v novih začetkih iskati predvsem hormonsko omamo in se izogibati manj privlačni rutini.
»Gube kažejo izkušnje, pečat veselja in smeha,« ste dejali. Če bi bila vaša najgloblja guba zemljevid, kateri »prepad«, ki ste ga preplezali v zadnjih letih, bi označevala?
Ha, a smo že tam? (smeh) Upam, da razumete, da o prejšnjem in sedanjem razmerju ne želim prav dosti govoriti. Za moj glavni življenjski »prepad« itak vsi veste in žal mi je, da sem tudi sam na svoji koži moral izkusiti ...
