Boštjan Leben: Glasba nastane tam, kjer besede niso več dovolj

Boštjan Leben ni glasbenik, ki bi lovil trenutne trende. Veliko raje posluša življenje, ljudi in tišino med besedami. Že več kot trideset let ustvarja glasbo, ki nagovarja s toplino, iskrenostjo in brezčasnimi zgodbami. Novi singel Once napoveduje album Traces, ki bo izšel jeseni in je nastal v sodelovanju z ameriško umetnico Yvette Holzwarth. V pogovoru nam je zaupal, kaj ga po vseh teh letih še vedno navdihuje, kako gleda na ustvarjanje, prijateljstvo in zakaj verjame, da se najlepše stvari zgodijo takrat, ko jim pustimo, da dozorijo.

Vaše skladbe pogosto delujejo zelo intimno in osebno. Kakšen je Boštjan Leben, ko ugasnejo studijske luči in odložite kitaro? Kaj vas najbolj umiri in razveseli v vsakdanjem življenju?

Ko ugasnejo studijske luči in odložim kitaro, sledi razmišljanje o tem, kako bo in kaj bo, ko se prižgejo studijske luči in poprimem za kitaro … Pravzaprav ne ločim med procesom ustvarjanja in vsakdanjim življenjem – jutranji tek, bežen pogled ženske, dežne kapljice na vetrobranskem steklu ob zvokih albuma Nebraska Brucea Springsteena, naključno srečanje z bivšo srčno zgodbo, vse je hrana za ustvarjalni proces, ki je navsezadnje samo materializacija notranjega dogajanja. Rad se spogledujem z idejo, da mora življenje postati umetnost. Razmiš­ljam, da je težko z mano … Že meni, kaj šele drugim.

Vaš novi singel Once govori o minljivih trenutkih in občutkih, ki ostanejo z nami. Je v vašem življenju kakšen spomin, h kateremu se vedno znova vračate in vas še danes navdihuje?

So spomini, h katerim se ne vračam, pa vendarle me spremljajo kot sence. Denimo, prizor z otrokom brez udov v indijskem mestu Varanasi ... Prvi poljub, čeprav sem se mu sprva hotel izogniti, pa na srečo ni šlo … Najstniško obdobje, ko sem brez denarja skozi izložbo vsak dan po pouku opazoval električne kitare … To pravzaprav počnem še danes, vse je enako, samo da ni pouka. In prizor iz Tibeta, kjer sem z dvema otrokoma delil svoj obrok … Spomin, ko sem prvič slišal prvi in drugi ton kitarskega sola v skladbi Purple Rain (Prince) … Moja reakcija na večino teh spominov so danes solze.

Pri albumu Traces, ki ga napoveduje single Once, ste prvič tako tesno ustvarjalno sodelovali z ameriško umetnico Yvette Holzwarth. Kaj vas je pri njej najbolj prepričalo – njen glas, ustvarjalna energija ali predvsem človek za vsem tem?

Če Yvette opazuješ na odru, ne veš, ali ona igra na violino ali violina na njo. So ljudje, pri katerih je enostavno lep občutek biti v njihovi bližini, in ona je ena od takšnih ljudi. Predvsem pa je neverjetna glasbenica, izjemna violinistka in po po­trebi pevka. In navsezadnje prihaja iz dežele, ki je s svojo glasbeno tradicijo usodno zaznamovala moje življenje ...

Boštjan Leben. Foto: PressFoto

Glasbeno ste se izpopolnjevali v Evropi, Združenih državah Amerike in Indiji, kajne?!

Yvette sicer prihaja iz Los Angelesa, ampak najine skupne ljubezni domujejo v New Orleansu in Memphisu.

Če bi morali Yvette opisati s tremi besedami, katere bi izbrali? In kako mislite, da bi ona opisala vas?

Krhkost, lebdenje, orkan – to ponuja Yvette. Včasih tudi vse, kar je vmes. Hmm, kako bi ona opisala mene?! Bošt­jan je človek, ki težko sprejema kompromise, sledi svoji intuiciji ne glede na žrtve okoli sebe, ampak kljub vsemu mi je dobro z njim, odpeljal me je glasbeno nekam, kjer še nisem bila … Dopuščam možnost, da sem preveč domišljav.

Vaše skladbe pogosto nastajajo zelo premišljeno, a življenje zna biti precej manj predvidljivo. Ste človek načrtov ali raje zaupate naključjem, ki vas pripeljejo na nepričakovane poti?

Sem človek, ki ga hranita negotovost in nepredvidljivost življenja. Vse mora biti avantura, za katero ne vem, kako se bo končala. Najraje imam, če se intelekt razbije na čereh neznanega. Ustvarjalni proces je zame nekaj povsem iracionalnega, skrivnostnega, neubesedljivega in to ga dela tako privlačnega. Če bi se ukvarjal s svojo samopodobo, se vidim predvsem kot slikar, ki slika z zvoki, in ne kot glasbenik. Moje platno je tišina in nikoli ne vem, s čim jo bom zmotil in kam me bo to odpeljalo.

Več kot tri desetletja ustvarjate glasbo, vendar nikoli niste sledili modnim smernicam. Vas je bilo kdaj strah, da boste zaradi tega ostali nerazumljeni, ali ste vedno zaupali svojemu občutku?

Jaz skozi to dimenzijo bivanja ali skozi to življenje potujem s šestimi strunami. Ker mi je lažje s strunami kot brez njih. Če se mi kdo na tej poti s svojimi ušesi pridruži in mu je ljubo, je to krasno. Ni pa moja radost odvisna od njegovega aplavza. Takšna pot ni stvar izbora, ampak je potreba in nuja – vsaj v mojem primeru tudi za ceno eksistence. Ni kompromisov, samo slediš nekemu impulzu, ki ga ne razumeš in ne veš, kam te vodi. Vedno sem hodil po robu slovenskega glasbenega zemljevida. Ker drugače nisem niti znal.

Album Traces bo izšel jeseni. Na njem bo zbirka desetih skladb. Kaj bi si najbolj želeli, da poslušalci začutijo, ko ga bodo prvič poslušali od začetka do konca?

Moja največja želja bi bila ravno to, da ga poslušajo od začetka do konca, kar je glede na današnjo kulturo poslušanja glasbe skoraj nemogoče, pa vendarle. To ni glasba za velike koncertne dvorane, pač pa bolj za notranji monolog. Vsaj sam jo tako doživljam. Ne vem, kaj lahko začutijo drugi, želel bi si samo, da mi dajo priložnost … In da dajo sebi priložnost. Morda pa obrišem prah s kakšnega kotička njihove duševnosti, morda koga nagovorim, da se za trenutek ustavi … Za tistega, ki morda išče zabavo in razvedrilo, pa so moji glasbeni svetovi daleč od tega, kar želi slišati.

Yvette Holzwarth Foto: PressFoto

Ko pogledate naprej, vas bolj privlačijo novi glasbeni izzivi, nova sodelovanja ali morda kakšna povsem druga ustvarjalna pot, ki je še niste raziskali?

Predvsem je privlačna misel, da ne vem, kaj se bo zgodilo. »Cilj ni ustvarjati umetnost, temveč biti v tistem čudovitem stanju, zaradi katerega je umetnost ne­izogibna,« je nekoč dejal ameriški slikar Robert Henri. To je pravzaprav vse, kar si želim v prihodnosti. Čeprav si vseeno ne domišljam, da si lahko nadenem oznako umetnik – bolj sem nekakšen popotnik v kraljestvu zvokov in ritmov. Včasih se zgodi trenutek, da se planeti postavijo tako, da imam dovolj poguma in željo, da to, kar se je skozi mene porodilo, delim z nič hudega slutečimi poslušalci.

Če bi morali svoje trenutno življenjsko obdobje opisati z naslovom pesmi, kakšen naslov bi mu dali?

David Sylvian je otvoritveno skladbo svojega albuma Dead Bees On A Cake iz leta 1999 naslovil z I Surrender … To je popoln naslov za moje trenutno življenjsko obdobje: Predam se.

In za konec – kaj je danes za Boštjana Lebna največji luksuz: čas, mir, ustvarjanje, ljubezen ali nekaj povsem drugega?

Največji luksuz v življenju zame bi bilo ustvarjanje, rojevanje albuma, glasbenega projekta na otoku Vis. Tam so že vse v vašem vprašanju naštete stvari, torej čas, mir, ljubezen … Če je posledica tega početja še kos kruha na mizi, je zgodba popolna. Rad bi preizkusil vpliv okolja na ustvarjalni proces. Čeprav nosim v sebi vsa potovanja po svetu in tudi tista, ko se ne premakneš z mesta, bi bila to zame povsem nova izkušnja. In preizkušnja.