Bibliotekarka Tina Velikonja o knjigi, ki se že dve leti ne vrne na knjižno polico (tako zelo priljubljena je)

V mestu ob mrzli reki ​smo obiskali Tino Velikonja, bibliotekarko in direktorico Lavričeve knjižnice Ajdovščina, ki utrip mesta soustvarja skozi vonj po tisku. Z njo smo pogledali v najbolj sočne knjižnične skrivnosti in izbrskali, katera knjiga se zaradi izjemnega navala že skoraj dve leti sploh ne uspe vrniti nazaj na svojo polico. Ste vedeli, da vam lahko knjižničarji na podlagi vašega bralnega izbora postavijo prav posebno diagnozo?

Bibliotekarji verjetno o svojih obiskovalcih veste več kot njihovi zdravniki ali partnerji. Se kdaj zgodi, da ob pogledu na kupček knjig, ki jih nekdo prinese na pult, natančno preberete njegovo trenutno življenjsko dramo, stisko ali zaljubljenost?

Knjižnica je res poseben prostor intime. Ljudje si pri nas izposojajo romane, priročnike, knjige o bolezni, žalovanju, razhodih, vzgoji, osamljenosti, pogumu, novem začetku. In včasih je kupček knjig na pultu skoraj kot tiha izpoved. A prav zato mora biti knjižničar do uporabnika spoštljiv, nepristranski in hkrati odprt za pogovor. Ne zato, da bi radovedno bral tuja življenja, ampak zato, da zna svetovati, pomagati, včasih tudi potolažiti, predvsem pa vselej spoštovati dostojanstvo bralca. Seveda se zgodi, da iz izbire knjig začutiš, da je nekdo v obdobju iskanja, bolečine, zaljubljenosti, velike odločitve ali nove življenjske poti.

Toda naše poslanstvo je tudi varovanje bralčeve zasebnosti. Knjižničarska etika nas zavezuje k zaupnosti, spoštovanju osebnih podatkov, nediskriminatornosti in varovanju pravice posameznika, da išče, bere in raziskuje brez občutka nadzora ali sodbe. Knjižničar mora znati biti blizu, ne da bi bil vsiljiv. Mora znati ponuditi knjigo, ne pa razgaliti človeka. To je ena najlepših, pa tudi najodgovornejših plati našega poklica.

Ljudje nam pogosto zaupajo več, kot povedo na glas. Včasih pridejo po knjigo, spet drugič pa v knjižnici najdejo mnogo več, kot so pričakovali – varnost, sprejetost, pogovor … In če knjižnica zmore to dati, potem ni več samo ustanova. Postane prostor zaupanja, topline, sprejetosti ter živo kulturno in družabno središče skupnosti.

Če bi morali narediti »rentgensko sliko« poletnega bralca, kaj najbolj polni kovčke odraslih in kaj otrok?

Odrasli poleti pogosto posegajo po knjigah, ki jim ponudijo odmik od vsakodnevnega tempa, napetost, ki jih drži blizu knjige, čustveno nabitost, zgodbo, ki jih »potegne noter« že po nekaj straneh. Veliko je zanimanja za lahkotnejše romane, kriminalke, družinske sage, biografije, pa tudi za knjige za osebno rast, zdravje in bolj umirjeno življenje.

Poletje je čas, ko ljudje pogosto rečejo: zdaj bom pa končno prebrala tisto, kar me čaka že celo leto. Otroci so zelo neposredni bralci. Pri njih hitro vidiš, ali knjiga deluje ali ne. Radi imajo humor, živali, pustolovščine, stripe, zgodbe z junaki, s katerimi se lahko poistovetijo, in knjige, ki niso videti kot naloga, ampak kot povabilo v igro. Zelo pomembno se mi zdi, da jim odrasli poleti ne pokvarimo branja s preveliko resnostjo. Branje mora ostati tudi užitek, ne samo šolska obveznost. Najbolj razgrabljene so običajno knjige, o katerih se veliko govori – zaradi nagrad, filmskih uspešnic, družbenih omrežij ali priporočil od ust do ust …

PREBERITE ŠE -> Od »problematičnega 3.b« do obiska predsednice države: zgodba, ki jo pišejo otroci iz Zaloga

Med odraslimi bralci veliko krožijo knjige, kot so Belo se pere na 90 Bronje Žakelj, ki je po filmski upodobitvi znova doživela izjemen bralski zagon, med tujimi avtorji se med najbolj branimi še vedno zelo visoko drži Sveža voda za rože, ki je pri bralcih vztrajna že skoraj dve leti, tako da ji skoraj ne uspe priti več na knjižno polico. Če bi morala napovedati hit poletja, bi rekla, da bo veliko zanimanja za najnovejšo knjigo Dana Browna Skrivnost vseh skrivnosti, za kriminalke Freide McFadden, visoko bi lahko kotiral tudi Pogačarjev prvenec Neustavljiv.

Ljudje knjige uporabljamo vsepovsod in v njih marsikaj pozabimo. Kaj je najbolj nenavadna stvar, ki jo je vaše osebje kdaj našlo pozabljeno med platnicami vrnjene knjige?

Knjige so včasih pravi mali arhivi človeških življenj. Med platnicami se znajde marsikaj: računi, nakupovalni seznami, vozovnice, fotografije, razglednice, posušeni listi, otroške risbice, včasih tudi kakšen zelo oseben listek. Ti predmeti so lahko drobni, a povedo veliko. Knjiga gre z nami v posteljo, na dopust, v čakalnico, v bolnišnico, na vlak – in potem med njenimi stranmi nehote ostane košček našega vsakdana.

Ena bolj nenavadnih najdb je bil mehiški bankovec. Na prvi pogled je deloval skoraj kot majhen zaklad iz daljnega sveta – eksotičen, barvit, s pridihom potovanja in zgodbe. Potem pa ugotoviš, da je njegova dejanska vrednost nekaj manj kot pol evra. A prav v tem je bil čar: materialno skoraj nič posebnega, domišljijsko pa takoj odpre celo zgodbo.

Sicer pa so najbolj ganljive prav tiste drobne stvari, ki nimajo materialne vrednosti, čustveno pa lahko pomenijo ogromno. Takrat začutiš, da knjiga ni bila samo prebrana, ampak je nekaj časa živela z nekom. Pri takih najdbah smo seveda zelo spoštljivi. Kar je mogoče, skušamo vrniti lastniku. Ne delamo spektakla iz tuje zasebnosti. A kot knjižničarji dobro vemo: knjige ne krožijo samo med policami in domovi, ampak tudi med življenjskimi zgodbami ljudi.

Tina Velikonja. Foto: Tamara Vidmar

Kot direktorica knjižnice veliko delate na bralni kulturi. Vsi vemo, da se ljubezen do knjig rojeva v otroštvu, a v konkurenci s tablicami to ni lahka naloga. Pri vas imate zaveznico Sovico Karlo. Kakšen je vajin skupni recept, da v otrocih zanetita bralno iskrico?

Sovica Karla je nastala iz zelo preprostega, a trdnega prepričanja: da otrok do knjige najlažje pride skozi igro, bližino in doživetje. Otrokom ne moremo samo reči: beri, ker je koristno. To je premalo. Branje morajo začutiti kot nekaj živega, prijetnega, radovednega, kot prostor, kjer se lahko zgodi zelo veliko. Prav zato smo Sovico Karlo zastavili celostno. Ni samo maskota, ni samo prijazen lik, ni samo slikanica in ni samo bralni projekt. Je vse to skupaj. Je knjižna sopotnica, ki otroka najprej povabi s svojo podobo, ga nagovori skozi zgodbo, ga spremlja skozi bralni izziv in mu omogoči, da branje postane doživetje. Otrok ne pride samo po knjigo, ampak vstopi v Karlin svet zgodb. Pri projektu nam je pomembno, da povežemo več stvari: obisk knjižnice, pogovor o zgodbah, bralni dnevnik, žige, Karlinina peresa, medalje, Karlin pokal, sodelovanje z vrtci, šolami, družinami in tudi z ranljivejšimi skupinami.

Otrok tako branja ne doživi kot samotne naloge, ampak kot nekaj, kar povezuje dom, knjižnico, prijatelje, starše, vzgojitelje, učitelje in skupnost. Seveda je konkurenca zaslonov velika, a ne verjamem v strašenje pred tehnologijo. Bolj verjamem v to, da moramo otroku ponuditi dovolj močne bralne izkušnje. Če otrok ob knjigi doživi smeh, bližino, občutek uspeha, pogovor z odraslim, maskoto, obisk knjižnice, morda celo trenutek, ko sam postane del zgodbe, potem smo prižgali nekaj, kar lahko ostane.

Stripi in grafični romani, tudi za odrasle, danes doživljajo pravi razcvet med vsemi generacijami. Kje vidite največje prednosti takšnega vizualnega pripovedovanja zgodb?

Stripi in grafični romani so izjemno močna oblika pripovedovanja, ker združujejo besedo, podobo, ritem in tišino med sličicami. Bralec ne sprejema zgodbe samo skozi besedilo, ampak jo tudi gleda, sestavlja, dopolnjuje. V dobrem stripu veliko povedo obraz, kompozicija, barva, praznina, pogled. To je zelo sodoben, a hkrati zelo zahteven način branja. Zdi se mi pomembno, da stripov ne razumemo kot »lažjega« branja. Dobri grafični romani so lahko izjemno kompleksni. Bralec mora znati brati več ravni hkrati: tekst, sliko, razporeditev, simboliko, prehode.

Prav zato so lahko odlična vstopna točka za mlade, za manj samozavestne bralce, pa tudi za odrasle, ki iščejo drugačno, bolj vizualno izkušnjo literature. Najlepše pri grafičnih romanih pa je, da lahko približajo teme, ki bi se komu sicer zdele oddaljene: arhitekturo, poezijo, zgodovino, biografije, družbene teme. Ko Plečnik ali Kosovel zaživita tudi v vizualni pripovedi, ju bralec lahko začuti drugače. Takšna knjiga ne nadomesti klasičnega branja, ampak mu odpre drugačen pogled.

Tina Velikonja s Sovico Karlo pri predsednici dr. Nataši Pirc Musar. Foto: Tamara Vidmar

Albert Einstein je dejal: »Domišljija je pomembnejša od znanja. Znanje je omejeno, domišljija pa obkroža svet.« Zakaj je v današnjem instantnem in digitalnem svetu branje še vedno ključno za našo domišljijo in bit?

Branje je ena redkih dejavnosti, pri kateri mora človek še vedno sodelovati s svojo notranjostjo. Film ti podobo pokaže, zaslon jo servira, algoritem jo pogosto izbere namesto tebe. Knjiga pa od bralca zahteva, da svet ustvari sam – da si predstavlja obraz, glas, sobo, pokrajino, bolečino, hrepenenje. Branje od nas zahteva tudi napor, vztrajnost in neko kontinuiteto. Prav v tem je njegova dragocenost. Domišljija ni samo nekaj otroškega ali okrasnega. Domišljija je sposobnost, da si lahko zamislimo drugačno življenje, drugačno družbo, drugačno rešitev. Brez domišljije ni ne empatije ne ustvarjalnosti ne napredka.

V instantnem svetu je vse hitro, kratko, razdrobljeno. Branje pa nas uči trajanja. Uči nas zbranosti, potrpežljivosti, vživljanja. Ko beremo, za nekaj časa nismo samo potrošniki vsebin, ampak soustvarjalci sveta. To je velika razlika. Mislim, da branje varuje nekaj zelo človeškega v nas. Ne samo znanja, ampak sposobnost, da razumemo drugega človeka, da stopimo v čevlje nekoga drugega in ga skušamo razumeti. V času, ko je veliko hrupa, polarizacije in hitrih sodb, je to skoraj uporniško dejanje. Branje nas upočasni dovolj, da lahko spet začnemo misliti in čutiti.

PREBERITE ŠE -> Neva Kumer Pavlović: Mladi morajo glede šolskega uspeha ločiti ti dve stvari

Živimo v času, ko se v svetu ponovno soočamo s poskusi cenzure. Kako vi kot direktorica krmarite med svobodo izražanja in pritiski okolja? In ali drži tisto staro pravilo – ko se o neki knjigi začne šepetati, da ni primerna, postane najbolj iskana?

Knjižnica mora biti prostor svobode, ne enoumja. To se sliši zelo preprosto, v praksi pa zahteva veliko profesionalne drže, znanja in tudi poguma. Splošna knjižnica ne obstaja zato, da bi ponujala samo tisto, s čimer se vsi strinjamo. Njena naloga je, da omogoča dostop do različnih glasov, pogledov, izkušenj in zgodb – seveda v okviru strokovnih meril, zakonodaje in odgovorne nabavne politike. Kot direktorica verjamem, da knjižnica ne sme slediti trenutnim pritiskom, ampak svojemu poslanstvu.

To ne pomeni, da smo brezbrižni do občutljivih tem. Nasprotno. Pomeni, da jih obravnavamo z znanjem, kontekstom in spoštovanjem, ne z umikanjem. Knjige, ki odpirajo težke teme, so pogosto prav tiste, ki jih družba najbolj potrebuje, ker nas prisilijo k pogovoru. In ja, prepoved ima pogosto nasproten učinek. Ko se okoli neke knjige začne ustvarjati občutek, da je »nevarna«, postane za bralce še bolj zanimiva. Ljudje smo radovedna bitja, a knjižnica ne sme delovati po logiki škandala.

Naša naloga ni, da knjige skrivamo pod pult, ampak da jih postavimo v prostor razumevanja. Knjiga sama po sebi ni nevarna. Nevarno je, če izgubimo sposobnost, da se o njej pogovarjamo.

Kaj vam pomeni knjiga in kako vidite vlogo splošnih knjižnic v prihodnje?

Knjiga mi pomeni prostor srečanja. S sabo, z drugim človekom, z drugim časom, z vprašanji, ki jih v vsakdanjem življenju včasih odrivamo. Dobra knjiga te ne pusti ravnodušnega. Včasih te potolaži, včasih vznemiri, včasih razjezi, včasih ti da stavek, ki ga nosiš s sabo še dolga leta. Splošne knjižnice pa v prihodnje vidim kot ene ključnih javnih prostorov skupnosti. Ne samo kot prostore izposoje, ampak kot prostore dostopnosti, kulture, znanja, vključevanja in dialoga.

Knjižnica je eden redkih prostorov, kamor lahko vstopiš brez vstopnice, brez nakupa, brez pričakovanja, da moraš nekaj biti ali nekaj dokazati. To je danes izjemno dragoceno. Moja vizija knjižnice je zelo jasna: knjižnica se lahko razvija, odpira nove programe, uporablja nove tehnologije, gre med ljudi, sodeluje s šolami, vrtci, domovi za starejše, ranljivimi skupinami, ustvarjalci in lokalno skupnostjo – vendar mora pri tem ohraniti svoje temelje. In naši temelji so knjige. Knjige so naše korenine. Vse, kar v knjižnici počnemo, mora na neki način izhajati iz knjige, branja, jezika, znanja, zgodbe in človekove potrebe po razumevanju sveta.

Prepričana sem, da bo knjiga ostala srce knjižnice. Okoli nje pa se bodo še naprej razvijale nove oblike srečevanja: dogodki, bralne skupine, delo z otroki, mladimi, starejšimi, ranljivimi skupinami, digitalno opismenjevanje, ustvarjalni projekti in še in še … A če knjigo vzamemo iz središča, knjižnica izgubi svojo dušo, zato se mi zdi pomembno, da pri vseh sodobnih pristopih ne pozabimo, kje so naše najtrdnejše korenine. Knjižnica je eden redkih prostorov, kjer človeku ni treba ničesar kupiti, da bi bil dobrodošel –in prav zato bo njena vloga v prihodnje morda še pomembnejša kot danes.

Tina Velikonja. Foto: Tamara Vidmar

Za konec nas spustite v svoj svet: kje najraje berete vi, ko si vzamete čas zase, in katera knjiga vas trenutno čaka na nočni omarici oziroma v pohodniškem nahrbtniku?

Najraje berem tam, kjer se počutim najbolj doma. Včasih je to zvečer, ko se dan končno umiri. Včasih na poti, včasih na dopustu, včasih pa tudi čisto po malo, med obveznostmi, ko knjiga postane nekaj strani tišine sredi hrupnega dne. Na nočni omarici me trenutno čaka knjiga italijanske pisateljice Donatelle Di Pietrantonio, Vrnjena. V nahrbtniku pa bi se zagotovo našel prostor za nekaj, kar ni pretežko po gramih, je pa dovolj močno po vsebini. Pri izbiri knjig zase nisem vedno zvesta enemu žanru. Rada imam knjige, ki imajo težo, globino, dovršen slog in občutek, da avtor ne piše samo zgodbe, ampak pušča prostor za razmislek. Zdi se mi, da knjige pridejo k nam ob pravem času. Včasih mislimo, da smo jih izbrali mi, potem pa ugotovimo, da so pravzaprav one izbrale nas.