Bernarda Jeklin: Bila sem huda svobodnjakinja. Ubogi moji moški

»Najraje bi šla v vice, ker tam si svoboden. V nebesih moraš moliti, groza, v peklu te pa boli, ni prijetno. Vice, kako se sploh lahko kdo odloči za kaj drugega? Vice so edina sprejemljiva možnost,« pove, ko nadaljujeva pogovor iz najinega prejšnjega intervjuja o računih, ki bodo ali ne bodo izstavljeni v onstranstvu. Tudi tokratni obisk poteka v domu za starejše v Kopru, nekaj tednov po častitljivem jubileju, Bernarda je namreč v začetku maja dopolnila devetdeset let. In sklep, ki veje iz pogovora, polnega duhovitih in iskrivih misli? Če bi živela še enkrat, bi živela natanko tako, kot je.

Slavja za rojstni dan so se verjetno polegla, kako je bilo?

Vse je bilo naenkrat, eksplozija. Tukaj jih je bilo cel kup, žensk in moških. Saj mi je bilo zelo všeč, da so pozorni, ne razumite me narobe, ampak vse je bilo na kupu. Ko je zadnji za seboj zaprl vrata, kakšen krasen zvok je to bil. (Se prešerno zasmeje.)

S kakšnimi občutki pa ste pričakali jubilej?

Meni je devetdeset všeč, zdi se mi nobel, sto mi je pa zoprno, grozno, in upam, da toliko ne bom doživela. Ne bi bila rada stara sto let, devetdeset sem pa rada.