Barbka Penko: Če se družiš z mladimi, ne moreš ostareti

V teh dneh v tiskani prilogi Ona in na spletni strani Onaplus predstavljamo vse superfinalistke izbora za naziv učiteljica leta 2026. Tokrat smo se pogovarjali z Barbko Penko, učiteljico strokovnoteoretičnih predmetov s področja gostinstva, turizma in ekonomije oziroma podjetništva, ki si v prvi uri zapomni imena vseh dijakov v razredu.

Študirali ste ekonomijo. Kaj vas je poklicalo v učiteljski poklic?

Na srednji šoli sem pristala res zgolj po spletu naključij. Bila sem mlada, polna znanja, in ko sem prišla v razred, sem pričakovala, da me bodo po­slušali, vse razumeli, vse znali, a ni bilo tako. Ugotovila sem, da moje abstraktno ekonomsko znanje ni dovolj, da jim podelim vse, kar želim. Tako sem že takrat začela razmiš­ljati, kako zapletene stvari razlagati čim bolj preprosto, povezano z vsakdanjostjo dijakov, z življenjem, ki ga živijo. To me je tako navdušilo, da se navdušenje nikoli ni končalo. Ekonomija je vsakodnevno življenje, polno sprememb. Vsako leto me to spodbuja, da iščem nove in nove ideje, kako dijakom predati svoje znanje. Seveda sem morala narediti tudi pedagoško-andragoško dokvalifikacijo, ampak največ se naučiš s kilometrino.

Kako pomembna je pedagoška izobrazba?

Dokler nisi v šolstvu in nisi študiral na pedagoški fakulteti, verjetno ne veš, ali te bo to okolje navdušilo, da boš tukaj ostal. Dokler ne poskusiš, ne veš, ali si za to ali nisi. Ni dovolj samo veliko znanja. Seveda moraš biti dobro strokovno podkovan, splošno razgledan, ampak moraš najti tudi toplino do dijakov. Tudi dijaki me spodbujajo, ko se mi nasmehnejo, ko me povprašajo za nasvet, me počakajo na hodniku, da mi povedo, da so dobili dobro ali slabo oceno. Potem to res postane drugi dom, kjer se super počutiš. Ne vem, ali se v timu odraslih lahko počutiš tako prijetno in sproščeno.

PREBERITE ŠE -> Učitelj sem! Učiteljica sem! - Znane so tri superfinalistke

Kakšen je dober učitelj?

Če izhajam iz sebe, pa se nimam za najboljšo, bi omenila dobrohotnost. Lastnost, ki je morda drugi ne bi poudarili kot najboljšo. Zelo težko dam slabo oceno. Rajši dijaku rečem: »Pojdi v klop, ne bom ti dala slabe ocene, ne morem ti je dati. Mogoče ti jo bom jutri dala, če se ne boš naučil, ne pa danes.« Potem pa sami pridejo tako daleč, da rečejo, da so se naučili, in jih ocenim. Običajno se tak način konča z znanjem, čeprav zahteva več časa, spodbude in motivacije.

Barbka Penko. Foto: Osebni arhiv

Znani ste po inovativnih praksah, kot je soba pobega po Mariboru.

O tem sicer ne razmišljam kot o nekih velikih inovacijah. Vem samo, da moram narediti nekaj novega. Tako sem zasnovala Escape Town. Dijaki iščejo že predelane, že znane turistične vsebine v mestnih turističnih znamenitostih Maribora kot uganke, izzive. Poiščejo znamenitosti, potem jim dam še nekaj splošnega znanja zraven, prav to jih še posebej pritegne. Recimo, da se morajo slikati pred kavarnico Piaf, ugotoviti, po kom ima ime, zakaj so to gospo imenovali Vrabček. Poslušamo La Vie en Rose, opozorimo, da je bila pesem predvajana v času po drugi svetovni vojni, vse to povežemo z današnjim časom, poiščemo šansonjerje v Sloveniji … Gre za splet veliko različnih vprašanj, odgovorov in novih znanj, ki niso neposredno povezani s šolskim znan­jem.

To bi lahko tržili tudi za širšo javnost.

Ja, razmišljam, da bi razširili, da bi bilo primerno za družine z otroki, in ponudili kot doživetje. Nekaj podobnega smo pripravili z dekleti iz četrtih letnikov za tekmovan­je Veltek na Višji šoli za gostinstvo in turizem Maribor, kjer dobro sodelujemo zadnje čase. Gre za velneško turistično doživetje oziroma produkt na temo slovenskih zdravilišč in generacije Z. Pripravile smo doživetje Dekliščina brez drame. Spet so moderne poroke, dekliščine, moja dekleta so generacija Z. Pogovarjale smo se, kako bi lahko te lepe trenutke preživele brez všečkov, sebkov, razkazovanja javnosti, kako se imamo »fajn«.

Sodelovali ste tudi pri Poprih, tekmovanju v podjetniških idejah mladih.

Pred dvema letoma me je naš nekdanji dijak Timotej, ki je študiral v Avstriji, vprašal, ali bi bila njegova mentorica na tekmovanju Popri. Zelo dobro idejo je že imel, in sicer gozdiček gob na kuhinjskem pultu. Da bi torej doma sam gojil gobe, da ti ne bi bilo treba v gozd, sploh če nimaš oči, da bi gobe sploh opazil. Prišla sva do finala, on pa je ostal v podjetniških vodah.

PREBERITE ŠE -> Špela Pirnat: Glasbena šola je lepa popotnica za doživeto življenje

Profesorica ste od leta 1991. Svet se je v tem času zelo spremenil, mladost z vsemi napravami tudi. Kako se to kaže v razredu in kako vpliva na vaše delo?

Mladi me prisilijo, da grem v korak s časom, da sem se tudi jaz »ponižala« in se pogovarjala z umetno inteligenco. Ampak jaz sem tam zato, da jih opozorim, kako se bomo pogovarjali z umetno inteligenco in poiskali še druge vire ter preverili, kar nam je povedala. Od mene dijaki dobijo del, na katerega radi pozabijo, oni pa mene učijo novosti na družbenih omrežjih. Nimam facebooka in tudi ne instagrama, sem pa mentorica za šolski tiktok. Zdaj tekajo za mano po hodnikih: »To in to bomo posneli, pa še to bi bilo dobro.« Jaz moram tudi zraven kaj posneti in se od njih veliko naučim. Dopolnjujemo se. Mogoče jih malo usmerim tudi na strokovne vsebine, da pokažemo, kaj pametnega počnemo na šoli, in da jim povem, da je vidnost odgovornost.

V vseh obdobjih poslušamo, kako so mladi nemogoči. Kako pa jih vi doživljate?

Raje delam z dijaki kot s starši. Starši marsikdaj ne vedo, kaj se dogaja v šoli. Ne vidijo jih, ko razprejo krila. Mogoče jih včasih preveč nadzorujejo, jim poskušajo vse pomesti, da bi šli po ravni poti. Otroci se zavedajo, da to ni dobro zanje. Včasih mi rečejo: »Pustite mojo mamo, bom jaz to sam uredil.« Želijo si, da bi jim zaupali. Razumem pa tudi starše. Tudi sama sem mama in kar naenkrat zrastejo in vse sami vedo, odločajo. Sem razredničarka in imam super starše, ki mi zaupajo.

Kako doseči spoštovanje v razredu?

Da si sam spoštljiv do dijakov. Ko prvo uro vstopim v katerikoli razred in dijakov še ne poznam, sama sebi za­stavim izziv, ki sem ga do zdaj še zmeraj zmogla. In sicer jim povem, da si bom v tisti prvi uri zapomnila vsa imena. Ko zvoni, znam trideset imen na pamet, brez napake. Takrat rečem: »Glejte, jaz vas cenim, meni je mar za vas. Jaz sem se potrudila, da sem si zapomnila vaša imena, želim, da imamo spoštljiv odnos drug do drugega.« Res je pomembno, da se dobro počutimo v razredu. Šola ne sme biti nekaj hudega, da si zjutraj v depresiji, ker moraš tja. Šola je za to, da greš tja z veseljem. Kako boš šel z veseljem, če je tam nekdo nesramen do tebe?

Če bi postali učiteljica leta, za kaj bi izkoristili ta naziv?

Dijaki pravijo, da sem stric oziroma teta iz ozadja. Raje sem v ozadju kot na odru. Tudi zato sem danes tu. Ko sem dijakom povedala, da sem nominirana za učiteljico leta, pa da se ne vidim v tem, so mi rekli: »Glejte, da ne boste svojih besed pojedli. Zmeraj nam pravite, naj poskusimo. Da ne vemo, ali je nekaj za nas ali ne, dokler ne poskusimo. Zdaj je na vas, da pokažete, da greste prek nečesa, kar je za vas malo stresno.« Sicer pa bi mladim kot učiteljica leta želela povedati, da naj poiščejo strast, ki jo čutijo v sebi, saj bodo le tako lahko poiskali srečo v osebnem in poslovnem življenju po svoji meri, ne po meri staršev ali učiteljev. Učiteljem pa bi rekla, naj uživajo z mladimi. To je prelepo okolje, v katerem ostajaš mlad. Če se družiš z mladimi, ne moreš ostareti.