Nekdanja sodnica, nato odvetnica, pooblaščenka mladoletnih žrtev kaznivih dejanj v kazenskih postopkih, zdaj predsednica P.E.N.D. Slovenija, društva za preprečevanje nasilja v športu in družini, sicer pa nekdanja profesionalna športnica Barbara Pia Hrovat še kako razume odnos trenerja in tekmovalke, ki, jasno pove, nikakor ne sme prerasti v nasilnega.
Ampak zakaj imamo v Sloveniji vedno znova problem z razumevanjem žrtve in njeno zaščito? Naša sogovornica je mama treh sinov, samohranilka, in nam zaupa: »Nanje sem izredno ponosna, ponosna sem na vse, kar so v življenju dosegli in kar sem dosegla skupaj z njimi.«
Julija je izbruhnila afera, ker naj bi trener juda Marjan Fabjan nad nekaterimi tekmovalkami – obstajajo štiri prijave – izvajal spolno nasilje. Fabjan očitke zavrača, mene pa je zmotil njegov prvi odziv, da se ne spomni, ker naj bi šlo za dogodke daleč nazaj, če pa je že imel kaj s katero od tekmovalk, je bilo to vedno v dogovoru. Kaj pravite na njegov prvi, »skromni« odziv?
Pri razmerjih, v katerih obstaja izrazita struktura nadrejenosti in podrejenosti, je dilema informiranega in prostovoljnega soglasja že razrešena. Zloraba položaja pomeni, da z mehanizmom moči nekdo uveljavlja svojo voljo, žrtev pa se mu ne upira. V trenažnem procesu se tekmovalec/-ka trenerju/-ki ne upira. A to ne pomeni, da se strinja. In ravno vprašanje prostovoljne privolitve je premalo razčiščeno, vprašanje prave in resnične volje, s katero nekdo v razmerju manipulira.
Pri takšnem odnosu težko rečemo, da je nekdo vnaprej privolil, ker je nekaj dopustil, saj so mehanizmi dopustitve povsem drugi. Pravno pravilno bi bilo treba umestiti tudi razliko med željo in potrebo. S pravnega stališča spolnost ni potreba, ampak želja. In to naenkrat postavi pravno naziranje v popolnoma drugo luč. Ljudje imamo pravico zadovoljiti potrebo, želje pa ne.
Kot sodnica sem sodila v primeru spolnega nasilja z zlorabo položaja. Izpostavilo se je vprašanje, kako verjeti žrtvam, ki so izpovedovale, kaj je obdolženi počel, zaradi česar so se počutile v podrejenem položaju. Takrat sem prvič začela razmišljati, da sploh ne vemo, kako se mora žrtev obnašati, da ji institucije verjamejo. Na to vprašanje mi ni znal odgovoriti še nihče.
Koliko ljudi se obrne na vaše društvo zaradi nasilja v športu? Kot vemo, je bil konec julija zaradi spolne zlorabe mladoletnice na zaporno kazen obsojen trener, lani se je pisalo o zlorabi v konjeniškem klubu ...
Ko smo razmišljali, kako lahko dosežemo sistemske spremembe, smo ugotovili, da je potreben drugačen pristop kot le zastopanje v razpravni dvorani. Gre za zelo podobna koncepta nasilja v družini in zlorab v športu. Vedno gre za zaprt prostor, zasebnost, najožji del zaupnega kroga ljudi, ki jim žrtev zaupa. In vedno gre za ...
