Barbara Pia Hrovat opozarja: V slovenskem športu ni jasnih pravil, ki bi varovala otroke

Konec aprila minevata dve leti, odkar je med organiziranim treningom kajaka na Savi Dolinki umrl takrat 14-letni Urban. Ničesar ni naredil narobe. Enako kot drugi udeleženci tistega treninga; sledil je navodilom trenerjev, ki jim je zaupal. Trening pa bi moral biti varen. Namesto tega se je zgodilo nekaj, kar se ne bi smelo nikoli. Tragedija je žal le eden od primerov, ki brutalno razkrivajo, da v športu pravzaprav ne vemo, kdo skrbi za varnost otrok in kdo odgovarja ob morebitni nesreči.

O tem, zakaj otrok na treningu v Sloveniji še vedno ni sistemsko zaščiten, kdo nosi odgovornost, ko se zgodi najhujše, in zakaj država kljub jasnim obveznostim ne vzpostavi minimalnih varnostnih standardov, smo govorili z Barbaro Pio Hrovat, pravnico, predsednico Društva za preprečevanje nasilja v športu in nasilja v družini P.E.N.D Slovenija.

Kaj tragična smrt Urbana Prevca pokaže o tem, kako je danes urejena varnost otrok v športu?

Za grozljivo težko temo gre in žal mi je, da se sploh pogovarjamo o osnovah, ki bi že zdavnaj morale biti vzpostavljene v okolju, ki pomeni nevarno dejavnost, vendar je v njem namesto jasne regulacije ogromno pravnih praznin, ki jih na sistemski ravni mašimo s pravilniki in podobnimi neustreznimi pravnimi podlagami, ki niso zakonsko in ustavnopravno skladne. Zato pod vprašaj postavljam ponujene rešitve raznoraznih strok, saj temeljno izhodišče ni jasno. Treba je določiti pravni okvir, torej vzpostaviti pravne standarde. Odgovorno urejanje zaščite otrok na sistemski ravni ni ozaveščanje, opolnomočanje in napotovanje na »pač nekaj«.

Prav tako v pravilnik ne moremo zapisati, da je čisto dobro, da lahko nekoga do smrti pretepemo, ker smo se tako dogovorili v gostilni za mizo. Oziroma tudi če smo se tako dogovorili, s tem ne moremo prek zakonske, ustavne in konvencijske določbe, ki to prepoveduje. Na podlagi nekega pravilnika, sprejetega v nasprotju z zakoni in ustavo ter vedno pozabljenim konvencijskim pravom, pač nikogar ni mogoče razbremeniti odgovornosti, ki jo nosi, ko mu je otrok zaupan v času treninga.

PREBERITE ŠE -> Ana Kordeš: Po smrti sina sem velikokrat slišala, saj bo bolje, imate še tri otroke

Kdo je danes sploh jasno odgovoren za varnost otroka na treningu?

V športnem okolju ni nič drugače kot v vrtcu ali šoli glede odgovornosti učiteljev, vzgojiteljev in varušk. Država je odgovorna za vzpostavitev standardov odgovornosti za življenje športnikov. Temeljni problem pa je, da nista vzpostavljena pravna podlaga in standard odgovornosti subjektov, ki organizirajo treninge, in osebne odgovornosti tistih, ki jih morajo neposredno izvajati ali nadzorovati. Tukaj je ključ. Tukaj so standardi pomanjkljivi. In to je kršitev pravice do življenja.

Barbara Pia Hrovat. Foto: Leon Vidic

Ob takih tragedijah se pogosto sliši, da gre za nesrečo, ki je ni bilo mogoče preprečiti. Kako vi gledate na takšne razlage?

Tako kot v primeru spolnega nasilja v športu tudi skrb za varnost zdravje in življenje otrok in odraslih športnikov ne more biti prepuščena naključju, da se športnik živ in zdrav vrne domov. Zaupanje v času treninga ali tekmovanja ne pomeni, da se vnaprej sprejme možnost, da bo otrok izgubil življenje, ker se ukvarja s športom, dolžnosti športnih delavcev pa niso jasne.

Kazenski zakonik ni način regulative področja varnosti za zdravje in življenje otrok. Je končna posledica, ko odpovejo drugi nadzorni mehanizmi, ki bi morali biti, pa niso vzpostavljeni. Tako kot ne moremo govoriti o največji zaščiti pravic žrtev spolnega nasilja v športu, zgolj čakajoč na pravnomočno sodbo sodišča, s katero je odločeno o krivdi spolnega predatorja. Spreminjanje pilatovskega pristopa zahteva malo več kot sprejemanje pravilnikov in opolnomočenje. Pravna praznina, torej neregulirano področje varnosti šport­nikov na vseh ravneh, kar je protiustavno in protikonvencijsko, sistemsko ogroža šport, ki je slovenski ekskluzivni izvozni artikel.

Začenši pri prevozih otrok na tekme in s tekem, na priprave, treninge, ko mora organizator pač dosledno upoštevati zakon o pravilih cestnega prometa, ki je jasen glede prevoza skupine otrok. Pa se še vedno dogaja, da se zakon pri prevozih otrok na tekme ne upošteva. Govorim tudi o tem, da se otrok ne sme prevažati v kombijih, ki komaj zlezejo čez tehnični pregled. Govorim o tem, da alkohol nima absolutno nobenega prostora na tekmah, pripravah, treningih, ker bi se morali vsi zavedati, da so v tem času v delovnem razmerju. Ne predstavljam si namreč, da v vrtcu ali šoli ne bi izrekli sankcij vzgojitelju ali učitelju za alkoholiziranost na delovnem mestu. In delovno razmerje na tekmi traja tudi zvečer in ponoči. Finci to razumejo. In trenerji, ki delajo v tujini, tudi.

Športnik bi moral biti tudi dodatno zavarovan in društvo bi mu moralo zagotoviti redne specialistične zdravniške preglede. Imeti bi moral na voljo brezhibne rekvizite za trening. Športnik bi moral biti pod nenehnim nadzorom trenerja, ki je usposobljen na vseh ravneh in je predvsem prisoten vsak trenutek ukvarjanja s športom, ki je nevarna dejavnost.

Ko govorimo o varnosti na treningih, ne govorimo le o tveganju telesnih poškodb ali smrti, ampak tudi o spolnem nasilju. Primer juda in obtožbe na račun trenerja Marjana Fabjana kažejo, da se mladi v športu še vedno znajdejo v okoljih, kjer niso zaščiteni in kjer pravica še ni dosežena. Kaj danes najbolj manjka, da bi bil trening dejansko varen?

Kazenskopravni sistem je ultima ratio in ne more delovati, če niso vzpostavljeni osnovni varnostni standardi in nadzor. Ključno je, da obstaja sistem teh standardov, ki jih je mogoče nadzirati, ter jasno določena odgovornost, kadar niso vzpostavljeni ali upoštevani in zato pride do poškodbe, smrti ali zlorabe športnika. To so temeljni postulati, ki bi morali biti vzpostavljeni. Zgolj misliti, da je za vse poskrbljeno, ustvarja sistemski prob­lem, ker tako zgolj nekaj mislimo, potrebne pravne podlage in infrastrukture pa v resnici ni.

Odgovornosti ni mogoče prelagati na otroke, ker otroci zaradi starosti niso sposobni sami poskrbeti za svojo varnost. Tukaj se konča vsa razprava o tem, kaj bi otrok moral, pa ni in je zaradi tega nastala terminalna posledica. Čas bi že bil, da z dobro spolirano javno podobo nihče ne dosega zanj ugodnega izida postopka, na katerikoli ravni. Govorim o tem, da se žrtve nasilja svojega trenerja po letih zlorab borijo za svoje pravice v uradnih postopkih pri organih pregona in sodstvu, ker država ni poskrbela, da neodgovornega ravnanja z otroki in zlorab ne bi bilo. Če pa že pride do zlorabe ali malomarnosti in neodgovornosti, bi morali zlorabitelja nemudoma odstraniti iz okolja, ki mu zlorabe omogoča. Ne glede na ugled, ki ga ima v družbi. Da karavana ne bi šla mirno dalje, ko žrtve podoživljajo leta zlorab.

PREBERITE ŠE -> Ljubezen živi naprej, tudi ko osebe ni več (pogovor o žalovanju in upanju)

Varnost vsekakor ne sme biti igra naključij, se strin­jam.

Sem neumna idealistka? Ne. Sem pravnica in govorim o pravu. In če nam je jasno, da brezdomec ne sme odtujiti 5 dag posebne salame v trgovini, če pa to stori, je obsojen, še posebno če se tatvine salame ponavljajo, bi nam moralo biti še bolj jasno, da je treba sankcionirati opustitev dolžnega ravnanja, katere posledica je poškodba, smrt, okvara zdravja mladoletne osebe. Sem tudi mama, ki ima srečo, da klub, v katerem otroci trenirajo, to razume.

Kako pomembna je pri tem vloga države?

Država je odgovorna, če dopusti izvajanje nevarnih ali tveganih dejavnosti brez jasnih predpisov o varnosti, nadzoru in opremi. Podnormiranost (nezadostna urejenost s pravnimi akti) se šteje za opustitev dolžnosti države, da kar najbolj zmanjša tveganja. Pozitivna obveznost zaščite pomeni, da država ostaja odgovorna, če v svojem pravnem redu ni predvidela ustreznih varovalk ali nadzora tudi v primeru, če dejavnost izvaja zasebni subjekt (npr. zasebni športni klub). In da bo jasno, otrok je oseba do 18. leta starosti. ESČP v eni od zadev jasno poudarja pozitivno obveznost države pri varovanju življenja otrok v organiziranih okoljih, potem ko se je mladoletnik utopil na poletnem taboru pod okriljem lokalnih oblasti. Sodišče je ugotovilo kršitev 2. člena EKČP zaradi neustrezne preiskave in pomanjkljivega nadzora, s čimer je izpostavilo nujnost jasnih varnostnih standardov za zaščito ranljivih skupin.

Kje torej po vašem slovenski sistem konkretno odpove?

Država ima pri regulaciji nevarne dejavnosti (npr. šport na vodi) posebne dolžnosti. Če država ve, da dejavnost pomeni tveganje za življenje, pa jo pusti v pravnem vakuumu, je odgovorna za nastale posledice in se svoje odgovornosti ne more razbremeniti s tem, ko je dejavnost prepustila trgu in ni predpisala pravil za zasebni sektor. Preprosto to pomeni, da ni vzpostavila varnostne mreže.

Koncept karavane, ki gre dalje na krilih izvotljenega mehanizma t. i. varnosti otrok ter za ceno vedno razsutih družin, ki jim je umrl otrok in ki lahko le nemo opazujejo sistemsko in sistematično sprenevedanje države, kako je vse v najlepšem redu, pač ni higienski. Ni pošten. Tako kot ne more biti prepuščeno naključju, da otrok, ki odide na trening, ne bo tam spolno zlorabljen, se poškodoval ali umrl, ne more biti prepuščeno naključju, da se z navedeno tematiko na sistemski ravni slučajno ukvarja nekdo, ki razume, za kaj gre, in se problematike loteva zakonito, transparentno in učinkovito. Mediji poročajo, da je letos predvidenih 100.000 evrov za programe športnih zvez (beri: društev) na področjih varnosti, integritete, dobrega upravljanja in usposabljanja strokovnih kadrov. Zanima me seveda akreditacija, verifikacija in evalvacija teh programov in pristopov, za katere domnevam, da bodo podprti z dokazi. Do takrat pa prosim kozmos, da se otroci, na katerih sloni slovenski luksuzni izvozni artikel, vračajo živi in zdravi domov.

———

Tukaj si lahko preberete intervju z Urbanovo mamo Polono, ki je razkrila, kako je videti življenje po izgubi otroka, ki mu je trening vzel prihodnost, kaj pomeni dveletno iskanje odgovorov pri športnih institucijah in zakaj vprašanja o odgovornosti še vedno ostajajo brez jasnih odgovorov.