Poznamo jo kot izjemno pripovedovalko, prepoznavno po toplem, avtentičnem izrazu. Pisanje zanjo ni le ustvarjalni proces, temveč način soočanja z najmočnejšimi čustvi, ki jih pošilja na papir, da bi jih lahko pogledala zunaj sebe. Obenem pa s svojo iskreno pripovedjo tudi v zadnji knjigi opozarja, da smo ljudje krhka, minljiva bitja, ki kljub bolečini vedno znova iščemo hvaležnost, smisel in svetlobo.
V svojih knjigah se praviloma dotikate življenjskih prelomnic. Zadnja Tebi, ljubezen moja je posvečena vašemu pokojnemu možu Janezu. Kako ste našli moč, da o tako osebni izgubi spregovorite javno skozi literaturo?
Za pisanje mi niti ni bilo treba iskati moči, to je moj način spoprijemanja z neobvladljivimi čustvi ali razmišljanji. Ko dojamem, da me neko čustvo, misel ali težava preganja, to pošljem na papir in pogledam z druge strani, zunaj sebe, tako se soočiva. V tem primeru ni šlo zgolj in samo za osebno izgubo in z njo povezano bolečino. Šlo je za veliko večji konglomerat, smrt: dokončno minevanje ali izginjanje s tega sveta in nešteto drugih vprašanj, ki so se odpirala drugo za drugim ter zahtevala odgovore.
Se spominjate trenutka, ko ste začutili, da to knjigo morate napisati? Je vzgib prišel spontano ali po dolgem notranjem procesu?
Najprej je bil proces, ki se je sprožil v meni. Potem pa spontan odziv v obliki pisanja, ko te neka nevidna sila dvigne iz tvojega stanja in posadi za pisalno mizo. Piši, je imperativ višje sile, ki se mu ni mogoče upreti ali mu ugovarjati. Je tudi čarovnija, v kateri lebdiš v breztežnostnem stanju, zato ima moč osvobajati. Iz tega procesa prideš lahkotnejši in prečiščen.
Bi rekli, da je knjiga dialog med vama; med vami tukaj in njim, ki ga fizično ni več, a je še vedno v besedah?
Tudi to. Dialog na ta način, da so ohranjeni in zdaj živi vsi pogovori v tem obdobju in tisti najpomembnejši z začetkov najine ljubezni, ki so bili povezovalna in magična nit, ki nama je v najtežjih krizah in življenjskih preizkušnjah pomagala ohranjati odnos. Še vedno ga slišim, kako me vodi, mi daje nasvete in me ...
