Dobila sva se v centru Maribora, kjer se odvija večina Demšarjevih kriminalnih zgodb, saj pravi, da je zelo pomembno, da piše o okolju, ki ga dobro pozna.
V intervjuju je spregovoril o tem, zakaj je prvi roman najprej pisal na roko, katere kriminalne serije najraje gleda; razkril pa je tudi, zakaj Martin Vrenko nima osebnih travm.
Znano je, da je Avgust Demšar psevdonim. Zakaj ste se odločili zanj?
Ko sem se pred dvajsetimi leti lotil pisanja kriminalk, sem se želel pokloniti žanru, ki sem ga imel od nekdaj rad, in k temu žanru sodi tudi psevdonim. Vsaj v preteklosti je bilo tako, ker so pisatelji, ki so pisali resno literaturo, morali tudi zaslužiti, zato so v revijah objavljali ljubezenske in kriminalne zgodbe, česar so se malce sramovali, zato so si izmislili psevdonim.
Tudi jaz sem se odločil za to in vprašal urednika takratne založbe, ali ima kaj proti, pa ni imel. Tako Tomaža Zupančiča kot Avgusta Demšarja nihče ni poznal, zato je bilo vseeno. Avgust Demšar je poklon enemu od prvih literarnih detektivov – Auguste Dupin je namreč izmišljeni lik ameriškega pisatelja Edgarja Allana Poeja. Demšar pa je dekliški priimek moje babice.
Nekje sem prebrala, da se je vaša literarna pot začela zaradi ženinega izziva.
Res je. Tako kot vsako poletje sem si v knjižnici izposodil knjige za počitniško branje, to je bilo leta 2005, ko še ni bilo slovenskih kriminalk, zato sem si izposodil neko tujo knjigo. Ko sem začel brati, sem opazil, da v njej ni upoštevano nič od tega, kar bi kriminalka morala vsebovati.
Po sto prebranih straneh sem knjigo zabrisal v kot in ženi rekel, da ...
