Anka Lipušček Miklavič: Vedeti moramo, da je kmet tisti, ki skrbi za to, da smo vsak dan siti

Anko Lipušček Miklavič sem ulovila tik pred njenim »dopustovanjem« v Julijskih Alpah. Bila je že pošteno zagorela, v pristnem tminskem narečju pa je z nasmehom navrgla, da je to pač njena »hribovska barva«. Kratek komentar skriva osupljiv ritem ženske, ki je polnih 16 let uspešno usklajevala urnik direktorice Mlekarne Planika z vsakodnevnim delom na kmetiji. Kot neupogljiva zagovornica planšarstva poudarja, da je paša na gorskih višinah nujna za preživetje in ohranitev žive pokrajine.

Pred nekaj dnevi ste se vrnili s tridnevnega dopusta na morju, pa ste mi potožili, da to brezdelje ni ravno za vas …

Prav iskreno ne, res ni. Po dolgih, dolgih letih, ko so otroci odrasli, sva šla prvič z možem, za dva dni in pol s potjo vred na morje, ker so možu zdravniki svetovali, da bi se bilo fajn morju pokazati in malo nadihati morskega zraka. Ampak dejstvo je, da je za nas morje le za par dni, ker imamo v sebi hribe, ta naš način življenja. Planšarstvo in to, kar nas razveseljuje oziroma bogati.

No, ampak planšarstvo ni ravno užitek v brezdelju, četudi se podoba brezskrbnega življenja v hribih na svežem zraku med kravjimi zvonci in veličastnimi razgledi zdi pravljična …

Ja, res je. Običajno ženemo krave na planino zadnjo soboto ali pa predzadnjo soboto v maju – odvisno od tega, koliko trave oz. paše je že na planini.

In datum je datum, ne glede na to, ali pada toča ali sije sonce …

Datum je datum, tu ni izgovorov. Ko določimo datum odgona živine na planino, se ne oziramo na vreme. Krave iz vasi do planine ženemo do tri ure in ni važno, kaj je nad nami. Eno leto, se spomnim, je tako padalo, da ko sva prišli s kolegico do planine, sva si iz škornjev dobesedno zlili vodo. Na planini doživiš vse. Od zelo lepega, ko so sončni dnevi, do adrenalinskih podvigov, ko tolčejo strele, ko je toča, ko je neurje. Takrat ni fajn niti za ljudi niti za živino.

Pasete na planinah, ki sta v lasti agrarne skupnosti Zatolmin. Kako je to videti?

Ja, agrarna skupnost Zatolmin ima v lasti dve planini in sicer planini Medrje in Sleme. Najprej ženemo na planino Medrje, na 1133 m nadmorske višine, kasneje še na planino Sleme, na 1448 m nadmorske višine, in potem rotiramo. Še pred odhodom pa imamo »sosednjo«. To je od nekdaj uveljavljen izraz za sestanek, na katerem se dogovorimo vse potrebno za tekočo pašno sezono, naredimo pa tudi razpored prepaše oz. kdaj bo kateri lastnik na vrsti za pašnjo. Število dni, ki jih mora vsak od kmetov preživeti na planini, je odvisno od tega, koliko časa traja pašna sezona, koliko krav je na planini in koliko jih ima posamezen kmet. Ko si na vrsti, moraš iti. Sicer pa se dan na planini začne zgodaj zjutraj, saj so krave na paši tudi ponoči, v nočnih čredinkah, rečemo. Zato jih gremo zjutraj iskat in jih priženemo v hlev, kjer poteka molža. Molzemo osem krav hkrati, pri čemer molža v spomladanskem času traja približno uro in pol, dvakrat dnevno – zjutraj in zvečer. Po končani molži gre mož ali pa sin v sirarno in prične s postopkom sirjenja. Ostali dva ali trije pa odženemo krave na dnevno pašo. Vsak dan gremo na drug del planine, krave odženemo v posamezne »paske«. V knjižni slovenščini bi temu rekli »čredinke«, a mi jim pravimo »paski«, in vsak »pask« ima svoje ime. Tako točno vemo, ali jih bomo gnali v Strmole, k Čelu, a jih bomo gnali pod Potočno ali na Paloje …

Foto: Osebni arhiv

Kako daleč od stanu, kot imenujete svojo hišo s hlevom na planini, pa so ti paski?

Paloje je od stanu na Medrjih najbolj oddaljen »pask«, 2 kilometra v eno smer, tako da se kar nahodimo po razgibanem terenu. Ko se vrnemo v stan, pa je v bakrenem kotlu, kamor se zjutraj po molži nalije mleko, sirno zrno že dovolj osušeno, da ga lahko začnemo pobirati in ga damo v modele na odcejalno mizo. Tu je sir pod prešo do popoldneva, ko ga vzamemo izpod preše in ga damo do naslednjega dne oz. večera v slanico, v t. i. »salamuro«. Ko je sir v modelih in pod prešo, nadaljujemo s kuhanjem albuminske skute. Postopek nekje do 12. ure, ko si naredimo kosilo in imamo približno dve uri časa za pojesti in si malo odpočiti. Običajno kar paše, da si malo naravnaš hrbet. (smeh) Potem gremo spet po krave in postopek se ponovi.

Kar intenzivno – od 4. ure zjutraj do 8. oz. 9. ure zvečer akcija?

Moraš biti kar vajen, ja, saj delo na planini zahteva kar nekaj fizične kondicije, hkrati pa je tudi velika odgovornost. Količine mleka so na začetku pašne sezone velike. Ti pa odgovarjaš za vse, za živino, ki se pase na planini, za mleko, ki ga namolzemo in ga nato predelamo v sir in albuminsko skuto. Trenutno pase na planini pet lastnikov kmetij.

Koliko krav to pomeni?

Letos imamo na planini 47 mlečnih krav, namolzeno mleko pa predelamo v odličen planinski sir, za katerega je treba skrbeti, ga dnevno obračati, prati po potrebi, tako da dela res ne zmanjka.

Torej celoten proces, od molže do zrelega sira, ostane ujet v visokogorju?

Ko je klet na planini polna, sir pripeljemo v dolino, kjer ga razdelimo po stoletnem, tradicionalnem sistemu. Najprej naredimo kope – a ne senene, ampak sirne. Če imamo na primer 150 kolutov sira, jih razdelimo na 50 kop, v vsaki kopi so trije koluti sira, ki jih oštevilčimo. Povprečna starost sirov je v vsaki kopi enaka. Starost sira je razvidna iz datuma, ki ga na dan izdelave napišemo na posamezen kolut. Nato preračunamo, koliko mleka so v tem obdobju prispevale krave posameznega kmeta; vemo namreč, da za kilogram sira potrebujemo približno 10 do 11 litrov mleka. Ko izračunamo, koliko sira pripada posameznemu lastniku, napišemo 50 »srečk«, toliko, kolikor je kop sira. Potem gremo po sistemu: »Marjan, tebi pripada 10 kop,« in Marjan izžreba 10 listkov. Žreb mu določi, katero kopo je izžrebal. To je tako pošten sistem, tako enostavno narejen, ki deluje že več kot sto let, in do sedaj ga noben računalniški program še ni izpodrinil. V taki skupnosti, ki deluje na podlagi nenapisanih pravil, ki se prenašajo iz roda v rod, je poštenost ključna za to, da sistem funkcionira.

Foto: Osebni arhiv

Ampak, zakaj v naprednem sodobnem sistemu še vedno planšarstvo, ki je zahtevno in dražje?

Pašništvo je za področje Tolminske nuja. Ja, tudi folklora, ampak prvo je nuja in to že od nekdaj. Na našem območju so dobili kravji zvonec še iz rimskih časov, kar dokazuje, da ima pašništvo tu pri nas bogato zgodovino. Če poznate dolino Soče, veste, da je dolina ozka, da je tu malo obdelovalnih površin in te površine v dolini čez poletje kosimo ter pripravljamo krmo za zimo. V starih časih, kot rečejo moji vnuki, so te površine v dolini uporabili za pridelavo žit, sadili so ječmen, pšenico, koruzo ali krompir. Krave pa so že od nekdaj gnali na planine in samo želim si, da bi tudi naši zanamci še naprej peljali to tradicijo. Da bi imeli toliko volje in moči, da bi to ohranili, saj je to naša zelo velika posebnost. In na promociji tega moramo delati vsi, ki živimo tu. Tako sem zelo vesela, ker se je tolminski župan odločil, da za svoje protokolarno darilo izbere sir. To je majhen kamenček v tem mozaiku, ki ga tkemo skupaj, ampak vsaka taka gesta pripomore k nadaljnjemu življenju planin. Zavedati se moramo, da je planina lepa, ko se na njej pasejo krave. Meni osebno je planina brez krav mrtva. Ni življenja. Na planini moraš slišati zvonce, moraš slišati mukanje krav, malo mora zadišati po » planini«. In to ni pomembno samo s kmetijskega vidika. Ja, res je, da se ohranjajo te površine, kjer se živina lahko pase, res pa je tudi, da je obstoj planin zelo pomemben tudi za turizem, za obiskovalce, ki jih zanima, kako poteka življenje in delo na planinah. Kot sem že večkrat rekla: če ne bomo poskrbeli, da bo dolina Soče obdelana, enostavno tudi tisti, ki prihajajo od blizu in daleč, ne bodo imeli kaj več videti, saj še Soče ne bodo videli, če bo grmovje raslo do bregov reke. Škoda bi bilo, da bi se ves ta trud naših prednikov izničil. Pomembno pa je tudi, da so planine dostopne, da so poti urejene. Na tem mestu bi se rada zahvalila odgovornim na občini Tolmin, ker so prisluhnili našim potrebam in so iz sredstev, ki jih pridobijo iz TNP-ja na podlagi zakona o Triglavskem narodnem parku, namenili kar nekaj za urejanje poti do naših planin. Cesta je precej adrenalinska, prepadi so levo in desno, ampak če imaš kolikor toliko urejen dostop, je vseeno lažje in predvsem varneje.

Govorite o kmetih, ki so neke vrste krajinski arhitekti in delajo pokrajino privlačno za turizem?

Pred kratkim je bila predstavljena pobuda, da bi se zbiral turistični evro za kmetijstvo na gorskih višinskih predelih, ki bi se lahko recimo pri nas tudi investirali v ohranjanje planin na teh območjih. Meni se zdi to izjemnega pomena. Ni namreč dovolj samo lepo govoriti, kako je fajn, kako je oh in sploh in kako je lepo. Nekaj časa lahko delaš iz čistega veselja, potem pa moraš biti za to primerno plačan; da lahko vlagaš naprej, se tehnološko opremiš, da bo kmetija, planina napredovala, kar je nujno, če hočeš biti konkurenčen. Spomnim se tudi, da smo, ko sem bila še pri Planiki, ki ima svoje ekološko posestvo v Bovcu, kmetje kosili glavnino travniških površin v okolici Bovca. In sem rekla županu, da smo mi komunala za občino Bovec. To sem resno mislila, ker dejstvo je, da je kmet tisti, ki obdela površine.

Pa vendar se v javnosti kmetijstvo pogosto predstavlja v precej negativni luči.

Ni onesnaževalec, kakor pogosto berem ali slišim, češ, da krave onesnažujejo in še marsikaj. Ne vem, če se vsi zavedamo, kako pomemben je kmet s tem, ko poskrbi, da je površina obdelana in da na tej površini prideluje hrano. Ne vem, če se dovolj zavedamo, kako pomembna je prehranska varnost neke države. Lačni ne bomo mogli biti. Za vsako ekonomsko krizo prihaja prehrambna kriza, in tega se je za bati. Kaj bomo, če ne bomo imeli dovolj, če sami ne bomo pridelali dovolj hrane? Saj vemo, koliko mlečnih izdelkov je na policah uvoženih iz tujine, kajne? A ni to žalostno?

Anka Lipušček Miklavič. Foto: Osebni arhiv

Zdaj me peče vest, ker sem ravno včeraj na hitro kupila »mozzarello« v lističih. A je sploh kaj mleka v njej?

Zagotovo je, težko pa rečem, ker ne vem, kateri sir, ampak danes najdemo vse sorte. Nesporno dejstvo je, da za kilogram sira takega kot proizvajamo pri nas potrebuješ dobrih 10 litrov mleka. Sicer ne ješ sira, ampak »čuč«.

Čuč? Če imam v mislih pravo, stvar, pri nas temu rečemo »žajfa«.

A žajfa? (smeh) Pomembno je zavedanje, da je kmet tisti, ki skrbi za to, da smo vsak dan siti. To je velikega pomena, pa naj si bo mleko, meso, žita ... In vemo, poznamo deleže, koliko smo pri kakšni zadevi samooskrbni, kar bi nas moralo presneto skrbeti. Zato mislim, da bi tudi prihodnja kmetijska politika morala dati poudarek na to, da se nam delež samooskrbe na tistih področjih, kjer smo res skozi leta zavozili, popravi.

Tudi vam je ljubezen do kmetijstva, do planšarstva, predal vaš oče?

Mislim, da nas imate dolinci, kar nas je tu gor po Soškem, za posebne čudake. Gorjani nam pravijo. In ja, puntarji smo tu, od zmeraj. Živimo v dolini, ki je obdana z visokimi hribi, in včasih moraš glavo dvigniti po koncu, da vidiš nebo. To nas je zagotovo po svoje izoblikovalo in nam narekovalo naš način življenja. To planšarstvo imamo v genih. Zase vem, da sem bila prvič na planini že, ko sem bila še čisto majhna. Da so se na sosednjem ležišču, ko smo spali še na senu v zgornjem delu hleva, grozno jezili, ker sem jokala celo noč in me niso mogli utišati. In so hoteli, da me nesejo domov, pa nisem šla. In tako smo na planino tudi mi vozili svoje otroke, ko še niti hoditi niso znali. Enako delamo z našimi vnuki. Če jim že od malega vcepiš tak način življenja, to ljubezen, da jim je na planini lepo, da ni težko vstati zjutraj, da ženeš krave, da jih priženeš na molžo, da začneš molsti ... Kako fajn se mi zdi, ko vidim naše vnuke, ko pridejo, vsak s svojo delovno oblekico – mi temu rečemo kmečko tuto – v molzišče. Težko ga boš to naučil, ko odraste, ko bo imel 15 let. Otroka je treba od malega voziti s sabo, mu pokazati ta način življenja in pokazati, kar je lepega, pa tudi kar je manj lepega, in ga prepričati, da je ljubezen do vsega tega tisto, kar nas žene naprej tudi takrat, ko je malo težje.