Anja Brumec: Mučenje je tudi, ko psom odrekamo pravico do vzpostavljanja identitete kot živali in jih počlovečimo

Njena poklicna pot je polna izzivov in preizkušenj. Najprej je želela postati vojakinja, a ji to ni uspelo, zato se je odpravila v ZDA in se usposobila za marinko. Ko je na misiji v Afganistanu zbolela, je njeno življenje viselo na nitki.

V bolnišnici je preživela leto in pol, zaradi zdravstvenih težav pa ni več mogla delati kot ameriška marinka. Okrevanje je bilo naporno. »Bilo je zelo težko obdobje. Živela sem iz dneva v dan. Pomagalo mi je, da sem imela močno voljo do življenja,« pravi Anja Brumec, ki se je nato odločila, da se vrne v Slovenijo, kjer je ustanovila svojo šolo za pse.

Zakaj ste želeli postati vojakinja?

To me je zanimalo že od nekdaj, vendar v Sloveniji takrat ni bilo veliko žensk, ki so delale v vojski. Bila sem edina ženska v selekciji. Čeprav sem usposabljanje opravila z najboljšimi ocenami, me niso želeli sprejeti v slovensko vojsko. A nisem obupala.

Odpravila sem se v ZDA, kjer sem dobila štipendijo kot pilotka v zasebni letalski šoli v Nevadi. Čez nekaj časa sem se prijavila za delo v ameriški vojski. Bila sem sprejeta in nato sem se odločila, da se bom usposobila za marinko.

Ste bili razočarani, ker niste mogli postati vojakinja v Sloveniji?

Da, ker sem si to resnično želela. Toda sčasoma sem dejstvo sprejela. Takrat so bili drugačni časi in ni bilo veliko žensk v slovenski vojski, zdaj pa so se stvari spremenile.

Kako je potekalo usposabljanje za marinko?

Bilo je zelo naporno. Selekcija je bila visoka, sploh kar se tiče telesnih sposobnosti. V ZDA je vojska razdeljena na pet vej in marinci morajo doseči najvišje standarde glede telesnih sposobnosti. Približno pol leta sem se pripravljala na sprejemne izpite.

Najbolj zahteven je bil začetni del usposabljanja, ki traja trinajst tednov in se imenuje Boot Camp. V tem obdobju ne smeš imeti stika z zunanjim svetom. To je pomenilo, da ob koncu tedna nisi smel iti domov, bližnjih nisi smel klicati, lahko si jim le pisal pisma.

To je najbolj naporno, ker se ne smeš pogovarjati niti s tistimi, ki so v tvoji četi. Tega marsikdo ne zdrži, zato ne opravi usposabljanja. Prav tako ne smeš odstopiti in si premisliti. Preden se odpraviš v Boot Camp, podpišeš pogodbo za štiri leta.

V Boot Campu si tako dolgo, dokler ne opraviš usposabljanja. Ne spustijo te domov, ker ne zmoreš več, temveč moraš vztrajati do konca, in to je za nekatere psihično izjemno naporno.

Na kakšen način je potekalo vaše delo?

Po opravljenem Boot Campu sledi pet tednov dodatne specializacije, ki poteka na terenu in se učiš streljanja. Nato se moraš približno deset tednov izobraževati za svoj poklic. Delala sem na področju logistike, vozila sem različne vrste tovornjakov, zato sem morala pridobiti dodatno znanje.

Veliko časa sem delala na terenu – včasih od pet do osem tednov. Več informacij o delu marinke pa žal ne smem izdati, ker gre za občutljive in zaupne podatke.

Anja Brumec. Foto: Jože Suhadolnik

Na misiji v Afganistanu ste zboleli. Kaj se je zgodilo?

Nastanjeni smo bili v puščavi in po neuradnih podatkih naj bi prišlo do zastrupitve z uranom, a tega ne more nihče potrditi. Toda bilo je zelo hudo, zato so nekateri mislili, da sem doživela kap, a se je pozneje izkazalo, da sem se zastrupila z nečim.

Vzeli so mi žolčnik, trebušno slinavko sem imela vneto, tudi na možgane se je razširila zastrupitev. Celotno telo je doživelo kolaps.

PREBERITE ŠE -> Mlada mamica, ki je zbolela za rakom: Te besede zdravnice Ane so mi spremenile misli ob zdravljenju

Kako je potekalo okrevanje?

Leto in pol sem preživela v bolnišnici. Težko je bilo tudi zato, ker nisem mogla več opravljati dela marinke. Moje zdravstveno stanje je bilo preveč kompleksno in ni bilo nadzorovano. Ni bilo mogoče predvideti, kako bo potekalo okrevanje in kdaj se bodo pojavile zdravstvene težave, zato sem sprevidela, da ne morem več opravljati dela marinke.

Ste se zaradi zdravstvenih težav odločili za vrnitev v Slovenijo?

Da, ker ob sebi nisem imela bližnjih, torej nikogar, ki bi mi lahko dolgoročno pomagal. Nisem bila zmožna skrbeti zase, zato je k meni prišla mama, ki je medicinska sestra. V službi so ji dovolili, da lahko gre za dva meseca v ZDA in mi pomaga.

Takrat sem se odločila, da se vrnem v Slovenijo, saj mama ni mogla ostati v ZDA več kot dva meseca, jaz pa sem nujno potrebovala pomoč.

Kako ste se spoprijeli s tem, da niste mogli več delati kot marinka?

Bilo je zelo težko obdobje. Živela sem iz dneva v dan. Pomagalo mi je, da sem imela močno voljo do življenja. Vsako jutro sem našla motivacijo, da sem obiskovala terapije, upoštevala prilagoditev glede prehrane.

Delo s psi me je zanimalo, še preden sem postala ameriška marinka. V ZDA sem namreč pred vojsko delala v velikem azilu. Ko pa sem prišla iz Afganistana, sem v vojaški bolnišnici spoznala nemškega ovčarja, na katerega sem se zelo navezala, ki sicer ni maral ljudi, in je bil terapevtski pes. Prav tako sem imela med rehabilitacijo terapevtsko psičko Janis, ki jo je vojska usposobila, da mi pomaga.

Ko sem se vrnila v Slovenijo, še nisem vedela, da se bom ukvarjala s psi. Zaradi zdravstvenih težav so mi v ameriški vojski povedali, da ne bom mogla več opravljati poklica v klasičnem smislu, da bom delala osem ur na dan, zato sem začela razmišljati, kaj bi lahko delala v okviru svojih zmožnosti.

Leta 2018 sem ustanovila svojo šolo za pse in našla delo, ki me osrečuje, obenem pa mi omogoča, da lahko prilagajam svoj urnik, kadar se pojavijo zdravstvene težave.

Anja Brumec. Foto: Jože Suhadolnik

Vašo šolo za pse obiskuje tudi psička Vesne V. Godina. Kako je prišlo do sodelovanja?

Vesno sem spoznala na fakulteti, ker sem njena študentka. Na predavanjih je večkrat omenila, da ima pse, in sem ji ponudila, da lahko usposobim njeno psičko za terapevtskega psa. Pravzaprav gre za psičko njene hčerke. Na takšen način sva se povezali in se večkrat tudi pogovarjali o problemih, ki se tičejo vzgoje psov.

Katere probleme opažate?

V zadnjem času opažam, da so ljudje počlovečili pse. Nedavno sem zasledila objavo na družbenem omrežju, v kateri je nekdo spraševal, ali je dobro, da psi opravljajo potrebo na podlogi v dnevni sobi, ker je zunaj preveč mrzlo.

To me je zelo zmotilo, saj ni primerno, da pes opravlja potrebo v stanovanju. Dandanes veliko govorimo o mučenju živali, kar je seveda v redu, a premalo poudarka je na mučenju živali v tem smislu, da psom odrekamo pravico do vzpostavljanja identitete kot živali s tem, ko jih počlovečimo.

Za pse je priporočljivo, da čim več časa preživijo zunaj, ne pa da potrebe opravljajo v hišah in stanovanjih. Prav je, da imajo stik z naravo. Psi niso naš podaljšek. Živimo v kapitalizmu, kjer je ponudba pogojena s povpraševanjem, zato so se pasje šole razpasle kot gobe po dežju, in vsi niti nimajo ustrezne izobrazbe in ne znajo ustrezno ravnati s psi.

Če psi niso vzgojeni na ustrezen način, lahko postanejo nevarni. Zaradi tega ni prav, da se psu vse dopušča in nima reda. Gre torej za neke vrste permisivno vzgojo psov, ki je lahko škodljiva. Kajti pes ne zna oceniti, kaj je prav in kaj ne, če ga tega ne naučimo.

Sčasoma bomo imeli popadljive in agresivne pse, če se bo to stopnjevalo. Nekateri lastniki psov namreč nič ne rečejo, če se njihov pes zaganja v nekega drugega psa. Pse je treba naučiti, da sobivajo z nami.

PREBERITE ŠE -> Lena Gregorčič o globoki vezi med človekom in psom: Zato je izguba tako boleča

Vas delo, ki ga opravljate, osrečuje?

Vsekakor čutim, da je to moje poslanstvo. Zavedam se, da imam srečo, ker opravljam delo, ki me izpolnjuje, saj vem, da veliko ljudi nima te možnosti.

Najlepša plat mojega poklica pa je, ko opazujem, kako mladiček odraste v krasnega psa, in mi stranke povejo, da so zadovoljne, ker je pes obiskoval mojo šolo.