Andreja Zupančič: Popolna predanost delu je zahtevala svoj davek – najin odnos

Lepo jo je poznati, prijateljico otrok. Sliši jih in jih vidi. Z njimi sodeluje in se druži, njeno delo učiteljice in pevke se dopolnjuje v neločljivi prepletenosti, že petindvajset let. Ob bližajočem se dnevu žena Andrejo Zupančič povprašam, katere ženske so odločilno vplivale nanjo. »Vsaka ženska na poti mojega življenja je po svoje pomagala postavljati in klesati žensko v meni,« pove.

Andreja Zupančič poje, povezuje, potuje – gos­tuje v vrtcih, knjižnicah, na šolah in festivalskih odrih, pod poletnimi krošnjami, na igriščih, v trgov­skih središčih, bolnišnicah ... Otroci so v njene glasbene nastope, predstave in prireditve aktivno in ustvarjalno vključeni. Rada se spomni svojega nastopa na Slovenski popevki, ustvarjanja in snemanja oddaj Harmonije Evrope, v koprodukciji s Televizijo Slovenija, izdala je štiri zgoščenke: V deželi Tamtaram, Za...ljubljene pesmice, Harmonije Evrope in Silno vljudno. Najbolj vesela in ponosna pa je, da sta njena sinova zrasla v dobra, samostojna človeka. Jan, starejši, ima za sabo že nekaj glasbenih projektov in se trenutno navdušuje nad podjetništvom in športom, mlajši Lan pa z dekletom odhaja na Irsko študirat glasbeno gledališče. »Kaj jima boste položili v popotno torbo?« jo vprašam. »Dober dežnik,« se nasmehne. In že napove nov projekt – Glasbočasnice.

Kakšna so bila vaša prva srečanja z glasbo?

Mama se je rada pošalila, da ob njenih uspavankah menda nikakor nisem hotela zaspati, ker sem poskušala oponašati njeno petje. Ja, mama je veliko pela, tudi njen oče, moj dedek, je bil zelo aktiven glasbenik, igral je več inštrumentov in menda je pel tako milo kot slavček. Moj oče ni imel izurjenega pevskega posluha, a je rad igral na orglice in pri tem poplesaval. Še zdaj se tega zelo živo spominjam. Najbrž se je skozi družino veselje do glasbe preneslo tudi name.

Foto: Benjamin Kovač

V objemu prelepe Bele krajine.

Da, vesela sem, da sem otroštvo preživela prav tam. V Metliki. Pogled z domačega balkona na zeleno gričevnato pokrajino, ki je segal vse tja do Hrvaške, pohajkovanje po travnikih, bližnjih kmetijah in gozdovih skupaj z vrstniki, prijatelji iz domače vasi, je izvezlo prelepo otroštvo, ki se ga rada spominjam.

Kateri inštrument vas je navdušil najprej?

Pri petih letih sem začutila klic flavte, ki je bil tako močan, da me je oče peljal k prijatelju, dirigentu mestne godbe, da bi mi razložil, kdaj se lahko začnem učiti igranja na flavto pri njih. Spomnim se razočaranja, ko mi je povedal, da moram počakati na prvi razred, ko se bom lahko vpisala v glasbeno šolo in pozneje prišla k njim. Za tolažbo mi je dal droben zvezek notnih partitur, ki sem ga domov prinesla kot največji zaklad. To je bil moj prvi stik z notami, ki sem jih zaljubljeno občudovala in se s flavto v rokah pretvarjala, da igram po zapisu. Prav kmalu sem s pomočjo starejše sestre, ki je takrat v glasbeni šoli že igrala harmoniko, osvojila prijem na flavti in s tem prve enostavne melodije po posluhu. Kot učenka osnovne šole Metlika pa sem ob spodbudi učitelja glasbe nanjo igrala na šolskih proslavah.

PREBERITE ŠE -> Irena Kogoj - Regina: Pri 18 letih sem doživela prvo veliko prelomnico

Pa pozneje?

Navdušila me je tudi kitara, ki sem jo tu pa tam odnesla na šolski izlet in s petjem in igranjem zabavala sošolce in jih naučila tudi kakšno svojo avtorsko pesem. Pela sem še v šolskem pevskem zboru in se udeleževala Veselega tobogana. Pozneje, na srednji pedagoški šoli v Novem mestu, sem se učila tudi igranja na klavir. V Metliki pa sem vodila otroški zabavni inštrumentalno-pevski zbor Pojoče stel'ce in pela v dekliškem pevskem zboru Lan.

Bili ste mlada mamica.

Res je. Želja postati mama je bila v meni zelo močna, zato sem se tudi odločila postati mama zgodaj, pri dvaindvajsetih letih. Ko je bil sin star tri leta, sva se z možem Robertom odločila, da se odselimo v Ljubljano. Želela sem razširiti možnosti za dokončanje svojega študija, sinu Janu, ki se je opazno navduševal nad glasbo, pa omogočiti zgodnje glasbeno izobraževanje. Vpisali smo ga v Glasbeni atelje Tartini. Ljub­ljana – tedaj smo jo doživljali kot veliko mesto – nam je začela odpirati nove priložnosti. Kmalu, leta 2001, je izšla moja prva zgoščenka za otroke, V deželi Tamtaram, in z njo so prišli prvi nastopi.

Nizale so se zgoščenke, nizali so se nastopi.

Obdobje, ko sta sinova odraščala, je bilo za naju z možem obdobje največjega profesionalnega tempa. Bila sem razpeta med delom za preživetje in željo, da sem najprej, na prvem mestu – mama. Šolske obveznosti, vaje klavirja, številne selitve. Z Robertom sva se preživljala izključno z glasbo; vse projekte in pet zgoščenk sva financirala sama, brez razpisov ali sponzorjev. Vedela sva, da je to najina pot in s tem najina odgovornost. A ta popolna predanost delu je zahtevala svoj davek – najin odnos. Manj ko je bilo časa za naju, bolj sva se oddaljevala in to je počasi pripeljalo do ločitve.

PREBERITE ŠE -> Neisha: To so grozni spomini, tega v mojem življenju ne bo nikoli več

Kaj vas je reševalo v zahtevnem času po ločitvi?

Delo z otroki in ustvarjanje. Moja pokojna mama, moja velika podpornica, mi je nekoč rekla: »To je tisto, kar te drži pokonci. Na odru cvetiš, čeprav ti v življenju ni z rožicami postlano.«

Kako doživljate, vidite otroke v odnosu do glasbe?

Verjamem, da je vsak otrok muzikaličen. Pri delu z njimi opazujem, kako zelo ritmični so in kako hitro se učijo melodij, kako zelo naravno je to pri njih. Tudi raziskave potrjujejo, da se otroci rodijo z biološkimi temelji za glasbo. Zanimivo je, da je ritem prirojen, melodična sposobnost pa se razvije pozneje z izpostavljenostjo okolju, govoru in glasbi. Pomembno je, da otroku omogočimo podporo in razvoj že v njegovem najzgodnejšem obdobju, da lahko razvije osnovne glasbene sposobnosti.

Pravite, da se tako z odraslimi kot otroki povezujete prek glasbe.

Glasba je zame najmočnejše orodje povezovanja, kar jih poznam. Na nastopih se to čuti kot posebna energija, čeprav z otroškim občinstvom nismo v neposrednem, osebnem stiku, vsi dihamo v istem ritmu. Pri glasbenih uricah, ki jih vodim za skupine predšolskih otrok z njihovimi starši, je moč povezovanja še večja. Ko starši in otroci poprimejo za majhna ritmična glasbila, zapojejo in se prepustijo gibanju, se ustvari nalezljivo dobro vzdušje in »enotno bitje srca«, kot rada rečem. V tistem trenutku postanemo ena velika, uglašena družina.

Foto: Benjamin Kovač

Kako nastajajo scenariji za vaše glasbene predstave?

V tem obdobju izvajam dve predstavi, ki jih razumejo otroci od tretjega leta naprej. To sta predstavi z dragocenimi sporočili – Silno vljudna predstava in Za...ljubljena predstava. Nastali sta po besedilih meni ljube pesnice Zvezdane Majhen, dodala sem jim svojo režijo, scenografijo in oblačila. Za tematske dogodke in glasbene nastope scenarije pišem sama in jih vsakič ukrojim po meri dogajanja. Všeč mi je tisti občutek v glavi, ko se mi slike nastopa izrišejo, še preden jih dam na papir. Vsak scenarij je tako unikaten.

Otroci pa so iskreni, pokažejo, če jim je nekaj všeč, in pokažejo, če jim ni všeč.

Pri njih ni cesarjevih novih oblačil. In to njihovo iskrenost prav obožujem! Na mojih nastopih in predstavah nekateri komaj čakajo, da se mi pri­družijo na odru, drugi raje tiho opazujejo, videno in slišano pa spravijo v srce, ali kot se rada pošalim, v žepek, in podoživljajo doma.

Vaši glasbeni nastopi, koncerti za otroke so prava rajanja.

Še vedno vidim prijazen, a zaskrbljen obraz organizatorja, ki me je vprašal: »Veste, več kot 500 otrok bo v dvorani ... bo šlo?« Z največjim mirom sem mu odgovorila: »Brez skrbi! To samo pomeni, da se bo med nami spletla večja energija.« Enako moč čutim tudi takrat, ko v hrupnem trgovskem središču nastopam za tisto peščico otrok. Takrat se svet okrog nas ustavi in ostane le posvečenost glasbi in smehu.

Ste tudi pedagoginja. Kako to, da ste se odločili za ta poklic?

Moja pot v pedagogiko se ni začela z vpisnim listom v srednjo pedagoško šolo ali pozneje na filozofsko fakulteto, smer pedagogika, ampak v »učilnici« moje otroške sobe. (Smeh.) Tam so bili moji prvi učenci plišaste igračke, vrata omare pa so postala šolska tabla. Že takrat sem z največjim veseljem stopala v vlogo učiteljice, pozneje pa sem to ljubezen do dela z otroki urila kot varuška svojima nečakin­jama, Maruši in Ani. Odločitev za študij pedagogike je bila povsem naravna, brez kančka dvoma. Še danes se z veseljem spomnim glasbenega preizkusa za sprejem na srednjo pedagoško šolo, na katerem me je profesor pohvalil, da imam »čist in lep glas«, ter me spodbujal k študiju petja. Izbrala sem oder, kjer so moji poslušalci mladi ljudje, ki jim lahko pomagam rasti.

Kako povezujete delo učiteljice in pevke za otroke?

Glasba in življenjska izkušnja samostojne glasbene poti mi pomaga biti boljša pedagoginja, pedagoško delo pa me uči pristnega stika z otroki, ki je ključen za moje glasbeno ustvarjanje. Moje delo učiteljice in pevke se tako ne le dopolnjuje, ampak sta ti dve vlogi neločljivo prepleteni že več kot petindvajset let. Tudi v letih, ko sem bila osredotočena predvsem na ustvarjanje, sem pedagoško delo ohranjala z vodenjem glasbenih uric po mednarodnem programu Music Together, za katerega sem pridobila znanje in naziv licencirane učiteljice. Zadnja leta, od zaprtja javnega življenja med epidemijo, z vesel­jem združujem oba svetova – dopoldneve preživljam kot učiteljica in pedagoginja na Osnovni šoli Vič, popoldne in ob vikendih pa nastopam in se posvečam ustvarjanju novih projektov. Glasbene urice pa trenutno zaradi pomanjkanja časa počivajo.

Vas kdaj obišče osamljenost?

Poznam jo, da. Do sebe sem pogosto prezahtevna, svoje težave želim reševati sama in to me je nekajkrat odrinilo v obdobja anksioznosti, v zaziranje v preteklost. Odraščala sem v ljubeči in urejeni družini, a sem bila kljub temu veliko sama. Spomnim se tistega težkega občutka v prsih. Bila sem majhna, strah me je bilo, močno sem si želela bližine, pa okoli mene ni bilo nikogar. To težo sem si lajšala po svoje. Največkrat sem stopila pred ogledalo in opazovala svojo podobo, medtem ko sem prepevala in plesala ob svojih priljubljenih pesmih. Veliko sem tudi brenkala na kitaro, sedela sem na odprtem stopnišču naše hiše, kjer je zvok kitare tako lepo odmeval. Danes je drugače. Večino časa sem rada v svoji samosti in jo celo po­trebujem – tisti mir, ki me polni in me vrača k sebi. Občutke osamljenosti, ki se še prikradejo, zdaj lažje sprejmem.

Foto: Benjamin Kovač

Ko v prijetnem druženju pijem kavo z vami in Robertom, nimam občutka, da je za vama ločitev. Nasprotno, čutim povezanost, globoko razumevanje in – ljubezen.

Življenje je prineslo nove izzive, med njimi mojo izgubo očeta in kmalu nato še mame. V tistih težkih trenutkih sva si z Robertom znova stala ob strani. Povezanost, ki sva jo zgradila ob skupnem delu, stotinah nastopov in skup­nem starševstvu, je ostala močna. Danes spet sodelujeva. On skrbi za organizacijo mojih predstav in koncertov, glasbenih druženj z otroki in njihovimi starši, pa tudi za zvok. In pripravljava nov projekt, saj sva spoznala, da določene stvari lahko narediva le skupaj.

Nov projekt?

Glasbočasnice. Gre za glasbeno-knjižni projekt za otroke, izdan v obliki zgoščenke in didaktične slikanice, ki bo vključevala deset priredb prisrčnih ljudskih pesmi iz svetovne glasbene zakladnice. Za ta namen sem jih ustrezno prevedla in priredila. Slikanica z zapisanimi pesmimi in bogatimi ilustracijami Erike Omrzel Vujič bo ponujala vsebino za pogovor ob skupnem branju ali izmišljevanje novih zgodb, poleg priložene posnete glasbe pa vključevala še didaktične namige – predloge za aktivnosti ob posamezni pesmi za otroke in starše. Izšla bo pri založbi Morfem.

Pa glasba?

Pesmi so že posnete, v Studiu Štala. Izvršni producent Robert Zupančič je sestavil ekipo, v kateri so odlični glasbeniki: Blaž Celarec, Gregor Cvetko in Miro Novak ter glasbeni gostje Rok Lopatič, Boštjan Gombač, Aleš Mlakar in Damir Jazbec. Z živo glasbeno zasedbo bomo nastopali za otroke, ki bodo skupaj s svojimi spremljevalci ob pesmicah peli, plesali in igrali na male ritmične inštrumente, ki bodo tam na voljo. Moja vizija je, da naši koncerti in drugi glasbeni dogodki postanejo prostori, v katerih bodo imeli svoj glas tudi otroci.