Naj pogovor poteka o hrani, moči, lepoti ali izgubi; zdi se, da se iz njenih odgovorov vedno znova sestavlja ista resnica: ničesar zares pomembnega ne zgradiš, če se prej ne razgališ.
Ana Roš Stojan je ena najvplivnejših kuharskih mojstric na svetu. S Hišo Franko je Sloveniji prinesla prve Michelinove zvezdice, bila izbrana za najboljšo chefinjo sveta in redno kroji najvišje uvrstitve na seznamih 50 Best.
V tem pogovoru pa ne sprašujemo po zvezdicah. Sprašujemo, kaj ostane, ko se odstrani ves nepotrebni balast, s čimer nas hoče definirati svet. In zakaj je prav, da kdaj rečeš ne; tudi ko ne veš, kam te bo to peljalo. Ana se ne boji življenja. Naj bo belo ali črno, le sivine ne, prosim.
Kulturo mize razumem tudi kot nekaj več kot zgolj lokalno hrano – kot obred, ko družba sedi skupaj in se pogovori. Vsaj enkrat na dan. Danes pa jemo vsak v svojem prostoru, pogosto stoje, mimogrede. Ne samo da ne jemo več lokalno. Zdi se, kot da sploh ne jemo več skupaj.
Izginjata družina in tista osnovna vez med ljudmi. Ko sta moja otroka rasla in sem res delala od jutra do večera, sem vsak večer za uro ali uro in pol prekinila delo. Kosilo sta sicer jedla v šoli, zajtrk sta si pripravila sama, ampak večerja je bila sveta. Skupaj smo skuhali, sedli za mizo in jedli.
Včasih so me prišli iskat iz restavracije: »Gostje te čakajo,« pa sem rekla: »Bodo počakali. Ta trenutek je zame najpomembnejši v dnevu.« In to vzdržujemo še danes; tako pri mojih starših kot pri nas doma. Dejansko sedimo za mizo, jemo in si vzamemo čas drug za drugega. Računalniki so zaprti, telefoni obrnjeni stran.
Spomnim se, ko sva se z Urbanom poročila. Njemu je bilo to sprva čudno. Trikrat na dan jesti skupaj? Sem mu rekla: »Vsaj enkrat zagotovo boš.« Še Svit me, ko je doma, pokliče in vpraša: »Mami, kdaj bomo jedli?« Pa ima 22 let.
Zato se mi zdi strašno, da se pri novih stanovanjih kuhinje zmanjšujejo, dnevne sobe pa postajajo pisarne. Domovi so bili nekoč varno zatočišče, miza pa je bila tisto, kar nas je povezovalo. Verjamem, da bodo nove generacije začele kuhati. Zdaj imamo velik prepad. Moj sin študira v Italiji. Ko njegov način življenja primerjam z življenjem hčere, Eve Klare, ki je v Ljubljani, vidim ...
