Ana Petrič: Sem preprost človek, ki ve, kako je, če nimaš

Ana Petrič, direktorica DEOS Centra starejših Notranje Gorice nameni večino svojega časa razmišljanju, kako bi starejšim polepšala vsakdanjik.

Pred časom sem slišala za zgodbo gospe z demenco, ki je svojci v domu za ostarele niso mogli obiskovati zaradi virusa, ona pa tega ni razumela in je mislila, da so nanjo vsi pozabili. Meni ob takšnih zgodbah ni lahko, kako je vam, ki se s tem srečujete vsak dan?

Ne srečujemo se, ker delamo drugače. Svojce v takšnih primerih pokličemo, naj pridejo v center. Nudimo jim vso zaščitno opremo in omogočimo obisk. Takšne okoliščine je treba reševati individualno in domiselno. Navsezadnje, kdo smo mi, da bomo preprečevali stike? To starejšim vendar največ pomeni. Ravno zato smo si izmislili kotiček za varne obiske in mnogi so nam sledili. Po direktivi o zaprtju domov smo nemudoma začeli izvajati videoklice in nagovarjati svojce, naj pridejo tudi pod balkone in okna. Ko je zaradi dolgotrajne bolezni ugašalo življenje stanovalke, smo njenima hčerkama uredili, da sta bili ves čas pri njej. Tudi drugim stanovalcem in svojcem se dnevno prilagajamo. 

Meni veliko pomeni, da so stanovalci zadovoljni, da izpolnim njihove želje, velikokrat so zadnje. Pričarati jim želim nekaj posebnega, na primer pogled na sončni zahod na obali, glasbeni nastop, posebno doživetje, bližino ljubih oseb. Nekaj, kar jih tako gane, da se zjočejo in velikokrat se tudi jaz z njimi. Imam posebno čast, da z menoj delijo svoja življenja, zgodbe in modrosti.   

Po čem vam bo minulo leto najbolj ostalo v spominu?

Zagotovo po strahu, tesnobi in skrbi za stanovalce. Po nestrpnosti in sovražnem govoru, ki ju je vedno več. Po tem, da bi skoraj dobila visoko kazen, ker sem hitela uresničevati zadnjo željo, da bi ob uri zagotovila videopovezavo z župnikom, ki je opravil maziljenje na daljavo. En mesec sem se prepirala in pritiskala na vse možne institucije, da sem dostojno pokopala stanovalki, ki nista imeli svojcev. Uredili smo veliko dodatnih zaposlitev. Stanovalcem smo se kar najbolj posvetili, celo na sprehod po snegu smo šli in pogled na stanovalko, ki je gledala proti nebu in se smehljala, ko so ji snežinke padale na obraz, je bil neprecenljiv. Preteklo leto je bilo tudi leto nagrad in hkrati izgube mojih najljubših oseb. 

Lepo je videti, ko kdaj v televizijskih oddajah prikažejo starejše v domovih, ki se uredijo za koncert, dogodek ali ples, oči pa jim žarijo, kot da so stari dvajset let. Ob tem se zaveš, da si ljudje vse življenje želimo enakih reči, radovednost in radost ne izgineta z mladostjo.

Vedno rečem, da je življenje prekratko, da bi ga gledali od daleč. Zato stanovalce nagovorimo, da se aktivnosti udeležujejo. Z organizacijo dogodkov se potrudimo, pa naj bodo to nastopi pod balkoni, na enotah, po sobah ali kar na strehi centra, na kateri imamo koncerte in po kateri so skakali rdeči noski. 

Vsakdo lahko kritizira, malo pa je takšnih, ki naredijo kaj koristnega. Sama sem naravnana tako, da me niso samo besede, trudim se delati konkretne spremembe na bolje. 

Epidemija je svet snela s tečajev, a bodimo iskreni, niti prej ni bil prav dobro privit. Nas bo kriza spremenila? Bomo spoznali, da ni edini cilj samo grabiti in grabiti, več in več?

Ženejo nas različne reči. Meni veliko pomeni, da so stanovalci zadovoljni, da izpolnim njihove želje, velikokrat so zadnje. Pričarati jim želim nekaj posebnega, na primer pogled na sončni zahod na obali, glasbeni nastop, posebno doživetje, bližino ljubih oseb. Nekaj, kar jih tako gane, da se zjočejo in velikokrat se tudi jaz z njimi. Imam posebno čast, da z menoj delijo svoja življenja, zgodbe in modrosti. Sama nisem nikoli grebla, raje dajem. Svojo nagrado s področja socialnega varstva sem v celoti razdelila med vse stanovalce in tiste, ki so kdaj prišli v center polepšat njihovo bivanje, a so zdaj ostali brez vsega. 

Ko se pogovarjate s starejšimi, kaj najpogosteje obžalujejo? To je lahko tudi naše vodilo v življenju.

Naši stanovalci mi večkrat zaupajo, da sta pomembna predvsem ljubezen in spoštovanje do sočloveka. Želijo si, da bi razrešili marsikateri spor ali nesporazum in odpustili ljubi osebi, hkrati pa nekateri priznajo, da so premalo časa posvetili družini in jo postavljali na drugo mesto. Žal jim je, ker jim ni uspelo uresničiti svojih sanj, saj so dovolili, da jim je to preprečil strah. Če bi lahko čas zavrteli nazaj, bi se več in bolj ljubili, smejali in veselili.

Znani ste tudi po pobudi Mala pozornost za veliko veselje, s pomočjo katere je lahko vsak pisal starostnikom v domove. Dejali ste, da želite do konca lanskega leta zbrati 21.000 takšnih pisem, za prav vsakega stanovalca v slovenskih domovih za starejše. Vam je uspelo?

Projekt je na koncu polepšal praznike 70.000 starejšim. Ne samo po vseh domovih, temveč tudi v skupnosti. Prijazne prostovoljke so v sklopu Zdusovega projekta Starejši za starejše razdelile preostala voščila po vsej Sloveniji. Ne najdem besed, s katerimi bi se lahko zahvalila vsem, ki so ali ste voščila pisali in pomagali pri projektu. Odzivi starostnikov so bili zelo ganljivi. 

Ana s polsestro Tino. Foto: osebni arhiv

Zaradi koronavirusa nas je zdaj strah obiskovati svoje babice in dedke v domovih za ostarele in tudi tiste, ki živijo doma. Kaj lahko kljub temu naredimo? Kaj najbolj razveseli vaše stanovalce?

Vse nas je strah, a menim, da se je treba držati osnovnih ukrepov in iskati varne rešitve. Obiske, pisanje pisem in vse drobne pozornosti, ki sodijo zraven, priporočam. Naši stanovalci so zelo veseli, ker lahko gredo v sosednjo trgovino ali ko jim njihovi najdražji dostavijo pakete. Radi se družijo ob skodelici kave in ugotavljajo, da smo se skupaj držali dobro. Hvaležni so in to nam velikokrat povedo. Njihovo mnenje je tisto, ki šteje. Vsakdo lahko kritizira, malo pa je takšnih, ki naredijo kaj koristnega. Sama sem naravnana tako, da me niso samo besede, trudim se delati konkretne spremembe na bolje. Dejstvo je, da bi morali starejši imeti izbiro, katere vrste pomoči si želijo. Pristojni bi že davno morali urediti normative in bolj razvijati to področje. Vsi skupaj bi se morali malo bolj pripravljati na starost in življenje, ko bomo najverjetneje odvisni od drugih. 

Imam dve hčerki, ki sta moje največje bogastvo. Želim si, da bi jima dala vse tisto, česar sama nisem imela, ljubezen in podporo. Obe sta že od petega razreda osnovne šole prostovoljki. Vključujem ju v vse projekte in vesela sem, da razumeta, kaj so solidarnost, empatičen odnos in pomoč sočloveku. 

Vaše delo vas izpolnjuje, o njem razmišljate tudi v prostem času. A vendar, kaj še radi počnete?

Precej časa namenim nepokretnemu dedku. S somišljeniki imamo dobrodelno društvo Skupaj za starejše. Kljub težkemu letu smo opravili kar precej svetovanj in uredili večje število toplih obrokov za starejše v skupnosti. Imam dve hčerki, ki sta moje največje bogastvo. Želim si, da bi jima dala vse tisto, česar sama nisem imela, ljubezen in podporo. Predvsem imam rada urejene reči na delu in doma ter čisto vest. Mirna sem šele takrat, ko vem, da sem storila vse, kar sem lahko. Sicer moje baterije polnijo lepote narave, občasen mir in zadovoljstvo ljudi okrog mene. 

Omenjate hčerki, sta podedovali vašo skrb za soljudi?

Mlajša Mia ravno te dni začenja prakso v centru starejših. Želi si postati medicinska sestra. Za svojih skoraj 17 let je neverjetno iznajdljiva in vsestranska. Prav vsega se loti, od kuhanja do ustvarjanja, vse samoiniciativno. Značajsko sva si zelo podobni in všeč mi je, da vedno poskusi, preden reče, da se česa ne da. Starejša Taja bo letos dopolnila 20 let. Pravim, da je stara duša, moja borka. Vedno moralizira, kaj je prav in kaj ne. Obe sta že od petega razreda osnovne šole prostovoljki. Vključujem ju v vse projekte in vesela sem, da razumeta, kaj so solidarnost, empatičen odnos in pomoč sočloveku.

Letos ste med nominirankami za Ono 365. Kaj vam to pomeni?

Če sem iskrena, sem se na dan, ko sem se zagledala na naslovnici One – to je bilo 25. avgusta, na moj rojstni dan –, prav milo zjokala. To darilo si bom zapomnila do konca življenja. Ko sem prejela sporočilo o nominaciji, pa sem bila počaščena in presenečena. Sem preprost človek, ki ve, kako je, če nimaš, če se moraš za vsako reč truditi dvojno. Kdor me ne pozna, vidi samo direktorico. Pravi prijatelji pa vedo, da velikokrat nisem imela ne denarja za dokončanje izobrazbe, ne podpore, ne olajševalnih okoliščin. Vse sem si morala z izrednim trudom zaslužiti sama. Imela sem le pogum in trmo, z odraščanjem pa tudi nisem več dovolila, da bi me teptali. Na svoji poti sem srečala ogromno žensk, ki so me navdihnile. Verjetno za osvojitev naslova nimam možnosti, pa vendar sem za nominacijo hvaležna, kajti že biti Ona ni kar tako, Ona 365 pa je nekaj izrednega!